Jedro

Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena. Tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnico na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) z dnem njene dokončnosti razrešila kot sodno tolmačko za ruski in srbohrvaški jezik (1. točka izreka), ji naložila, da mora v 3 dneh od prejema te odločbe toženki oddati štampiljki in izkaznici sodnega tolmača za ruski in srbohrvaški jezik (2. točka izreka), odločila, da se tožničina razrešitev vpiše v imenik sodnih tolmačev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka) in da posebni stroški tega postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da tožnica kljub pozivu k predložitvi dokazil z dne 21. 4. 2017 ni predložila dokazil v skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZS, in sicer da je od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017 kot sodna tolmačka izpolnila zakonsko dolžnost strokovnega izpopolnjevanja in seznanjanja z novimi dognanji in metodami v stroki oz. sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih. Toženka je tožnico z dopisom z dne 18. 5. 2017 obvestila, da je zoper njo po uradni dolžnosti začela postopek za razrešitev zaradi suma kršitve 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena ZS in 92. členom ZS, v katerem so bili navedeni vsi razlogi, na podlagi katerih je bil postopek razrešitve uveden ter podan poziv, naj se v roku 15 dni od prejema do njega opredeli oz. pošlje morebitno dokumentacijo. Tožnica se na navedeno obvestilo ni odzvala.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se z izpodbijano odločbo posega v pravico, ki jo je pridobila z odločbama z dne 26. 12. 1988 in 2. 3. 1989. Navaja, da toženka z novelami zakonov in podzakonskimi predpisi, ki jih je sprejela leta 2012, krši nedotakljivost že pridobljenih in 29 let uresničevanih pravic. Zato se omenjeni akti lahko uporabljajo le za vnaprej, za sodne tolmače, ki so bili imenovani od leta 2012 dalje. Ker ne Republika Slovenija, ne Ministrstvo za pravosodje nista tožničina delodajalca, ji obveznosti dodatnega oz. dopolnilnega šolanja ni mogoče naložiti, sploh pa ne, če je plačljivo, in če ji dela nista dolžna zagotoviti. Pripominja, da imajo državni organi in inštitucije v Republiki Sloveniji zelo ozek krog privilegiranih sodnih tolmačev, ki jih kličejo na ustna in pisna tolmačenja in sodišču predlaga, naj samo preveri, kateri so ti sodni tolmači. 4. Poleg tega je izpodbijana odločba nezakonita ali celo nična, ker obveznosti, ki so ji bile naložene, sploh ni mogla izpolniti, saj izpopolnjevalnih seminarjev in „ostalega“ za srbohrvaški jezik sploh ni. Pojasnjuje, da se „izpeljanka“ srbohrvaški jezik že od leta 1991 ne uporablja. S tem, ko Republika Slovenija trmasto ohranja navedeni izraz na štampiljkah sodnih tolmačev in v imenikih sodnih tolmačev, žali sodne tolmače in sebe. Pojasnjuje, da je že leta 2013 toženki predlagala, naj obstoječe odločbe nadomesti z novimi, s katerimi bi bili sodni tolmači imenovani posebej za hrvaški in posebej za srbski jezik, kar je v skladu s prakso Filozofske fakultete, ki je čez noč profesorjem srbohrvaščine in hrvaškosrbščine priznala ustrezna imenovanja in jih prekvalificirala v profesorje hrvaščine oz. srbščine, ne da bi ponovno študirali posebej hrvaški in posebej srbski jezik. S tem, ko ji je toženka „sugerirala“, da mora ponovno opraviti preizkuse znanja, posebej iz hrvaškega in posebej iz srbskega jezika, krši tudi načelo enakopravnosti in enakosti državljanov. Opozarja tudi na nasprotje v odločbi, ko hkrati navaja, da srbohrvaški jezik ne obstaja več, kljub temu pa bi ji še naprej priznalo imenovanje za sodno tolmačko za srbohrvaški jezik, če bi se udeležila vsaj petih seminarjev iz hrvaškega ali srbskega jezika. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi oz. jo razglasi za nično in posledično odpravi vse njene že nastale posledice, toženki pa naloži sprejem sprejemljive odločitve glede imenovanja za srbohrvaški jezik.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in pritrjuje tožnici, da izpopolnjevalnih seminarjev za srbohrvaški jezik ni oz. jih je težko zagotoviti, zato je tožnico z dopisom z dne 27. 12. 2016 seznanila, da lahko za ohranitev statusa tolmačke za srbohrvaški jezik predloži potrdila o udeležbi na tovrstnih izpopolnjevalnih seminarjih bodisi iz hrvaškega bodisi iz srbskega jezika oz. vsaj tri takšna dokazila in dve dokazili splošnih izobraževalnih seminarjev. Tožnica pa kljub večkratnim pozivom toženki ni predložila niti enega ustreznega dokazila o tem, da se je tako iz ruskega, kot tudi iz srbohrvaškega jezika od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017 na kakršenkoli način izobraževala oz. izpopolnjevala. Izpostavlja še, da se sodne tolmače za srbohrvaški jezik še vedno potrebuje zaradi prevodov listin iz obdobja, ko je bil naveden jezik še uradno priznan v državah članicah nekdanje Jugoslavije, pa tudi zaradi posameznih strank, ki morebiti nastopajo v sodnih postopkih in izhajajo ravno iz držav članic nekdanje Jugoslavije. Zgolj nadomestitev odločbe o imenovanju za sodnega tolmača za srbohrvaški jezik z drugo odločbo, ki bi izkazovala imenovanje sodnega tolmača bodisi za hrvaški, bodisi za srbski jezik ali za oba jezika, ne bi bila smiselna zaradi bistvenih razlik med srbohrvaškim jezikom in sodobnim hrvaškim in srbskim jezikom, kar je posledica razvoja posameznega jezika. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna zakonitost razrešitve tožnice kot sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik zaradi neizpolnjevanja pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nična.

9. Ničnost ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 279. členu, in sicer se po prvem odstavku navedene določbe za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka), ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka), ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Ker tožnica katerega od navedenih razlogov izrecno ni navedla, prav tako pa ga ni ugotovilo sodišče, je tožničin tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nična, neutemeljen.

10. Sodišče uvodoma poudarja, da dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena.

11. Konkretno je ta dolžnost izražena v četrtem odstavku 84. člena ZS, po katerem so dolžni sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let, predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona.

12. Če sodni izvedenci navedene dolžnosti ne opravijo, je to razlog za njihovo razrešitev na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, med drugim tudi, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena, pri čemer se v skladu z 92. členom istega zakona navedena določba uporablja tudi za sodne tolmače. 13. Obseg dokazil o strokovnem izpopolnjevanju iz četrtega odstavka 84. člena ZS za sodnega tolmača izhaja iz prvega odstavka 29a. člena Pravilnika, ki določa, da se mora tolmač v obdobju, določenem v četrtem odstavku 84. člena zakona, v skladu s šestim odstavkom 87. člena zakona za posamezni jezik udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj, kar pomeni, da mora tolmač za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS predložiti dokazila, da se je za posamezen jezik udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj.

14. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica takšnih dokazil ni predložila niti za ruski niti za srbohrvaški jezik, saj tega ne zatrjuje, je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na citiranih določilih zakona.

15. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je z izpodbijano odločbo poseženo v tožničine pravice stalno opravljati delo sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na območju celotne Slovenije, ki jih je pridobila z odločbama z dne 1988 in 1989. Tožnica je pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na območju Slovenije pridobila na podlagi Zakona o rednih sodiščih (Uradni list SRS št. 10/77 in naslednji, v nadaljevanju ZRS), ki je v drugem odstavku 93. člena prav tako predvideval, da republiški sekretar s podzakonskim predpisom stalnim sodnim tolmačem predpiše tudi dolžnosti. Tožnica torej tudi v času, ko je pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik, ni mogla pričakovati, da bo lahko to pravico uresničevala neomejeno obdobje, brez izpolnjevanja kakršnihkoli pogojev oziroma dolžnosti.

16. Zato se z odločitvijo, s katero je odločeno, da obveznost iz četrtega odstavka 84. člena ZS velja tudi za tožnico, ki je bila imenovana pred začetkom veljavnosti navedene določbe, ne posega v njene pridobljene pravice. Povedano drugače, tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti. Če bi te, glede na 93. člen ZRS, lahko predpisal že republiški sekretar, jih še toliko bolj lahko zakon. Z uveljavitvijo obveznosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS zato v tožničino pridobljeno pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik ni bilo poseženo, pač pa ji je bila zgolj naložena obveznost rednega strokovnega izobraževanja, s čemer je zakonodajalec hotel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri sodnih tolmačih. Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora EVA 2011-2011-0002 št. 00720-2/2011/6 z dne 3. 3. 2011, se morajo za zagotovitev strokovnosti in napredka tudi sodni tolmači stalno seznanjati z novo terminologijo in izrazoslovjem. Sodišče še pripominja, da je redno izobraževanje sodnih tolmačev predvsem v njihovo korist, saj je oziroma bi moral biti vsak sodni tolmač zainteresiran, da svoje delo opravi čim bolj strokovno in kvalitetno, poleg tega za strokovnost in kvaliteto svojega dela odgovarja s skrbnostjo dobrega gospodarja.

17. Sodišče zato pritrjuje toženki, da dejstvo, da je določena oseba pridobila pravico opravljati delo stalne sodne tolmačke za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o njenem rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, da se jo take obveznosti oprosti. Pravilno pa toženka pojasnjuje tudi, da ni njena dolžnost zgolj zagotoviti, da so za sodne tolmače imenovane za to usposobljene strokovne osebe, pač pa, da se, glede na to, da so imenovane za nedoločen čas, njihova strokovna usposobljenost tudi ustrezno preverja, bodisi s predložitvijo dokazil o udeležbi na izpopolnjevanju, bodisi z drugimi dokazili, s katerimi dokazujejo, da so še vedno ustrezno strokovno usposobljeni za opravljanje njihovega dela sodnega tolmača. Nov Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ki bo začel veljati 1. 1. 2019, za sodne tolmače predvideva tudi obvezno opravo posebnega preizkusa strokovnosti, če tako odredi minister (drugi odstavek 26. člena), katerega večkratna neoprava (trikratna) prav tako vodi v razrešitev (4. točka prvega odstavka 42. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 16. člena tega zakona).

18. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da dokazil o strokovnem izobraževanju za srbohrvaški jezik ni mogla predložiti, ker ta jezik že od leta 1991 ni več v uporabi. Nesporno je, da srbohrvaški jezik ni več v uradni uporabi, vendar iz neprerekanih navedb toženke in upravnih spisov izhaja, da je toženka tožnici še pred izdajo izpodbijane odločbe z dopisom z dne 27. 12 2016 pojasnila, da lahko za ohranitev statusa sodne tolmačke za srbohrvaški jezik predloži tudi potrdila o udeležbi na izpopolnjevalnih seminarjih iz hrvaškega ali iz srbskega jezika, oziroma vsaj tri takšna dokazila, dve dokazili pa s splošnih izobraževalnih seminarjev. V zadevi ni sporno, da tožnica niti enega takšnega dokazila ni predložila, prav tako ni predložila nobenega potrdila o udeležbi na izpopolnjevalnih seminarjih za ruski jezik, zato je bila odločitev toženke o njeni razrešitvi kot sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik pravilna in skladna z 2. točko prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom in v zvezi s četrtim odstavkom 84. člena ZS.

19. Sodišče kot smiselne ocenjuje razloge toženke, zakaj zgolj nadomestitev odločbe o imenovanju sodnega tolmača za srbohrvaški jezik bodisi v tolmača za srbski, bodisi v tolmača za hrvaški jezik, ne bi bila primerna. Tudi sicer pa navedeno vprašanje ni predmet izpodbijane odločbe. Kot rečeno, je predmet izpodbijane odločbe zgolj zakonitost razrešitve tožnice kot sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik zaradi neizpolnjevanja pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS, zato sodišče tožbenih razlogov, s katerimi tožnica utemeljuje, zakaj bi morala toženka izpodbijano odločbo, ki se nanaša na srbohrvaški jezik, nadomestiti z novo, ki bi se nanašala bodisi na hrvaški, bodisi na srbski jezik, ali na oba jezika, ni posebej odgovorilo.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

21. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.