Jedro

Organ prve stopnje ni dosledno razčistil, za kateri objekt (ali objekta) tožeča stranka zahteva izdajo potrdila, glede na to, da je prvotna vloga pomanjkljiva, z njenima dopolnitvama pa ni mogoče točno ugotoviti, ali gre za en sam objekt ali dva objekta, ki ju povezuje kasneje zastekljeni osrednji del (zimski vrt) in točno za katere zahteve izdajo potrdila.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi glede spremembe namembnosti in vpisa te spremembe v uradni dokument, upravni organ moral imeti za podlago določen upravni akt (ali obrazložiti, kako so se vpisi v kataster izvajali), s katerim bi bila morebitna sprememba namembnosti dokazljiva. Objekt med drugim definira njegova velikost, lega na zemljišču in podobno, zato mora objekt, kakršen je bil zgrajen v omenjenem obdobju, obstajati tudi v času zahteve za izdajo potrdila. V konkretnem primeru pa se ni ugotavljajo, v katerem časovnem obdobju se je objekt uporabljal za opravljanje poslovne skladiščne dejavnosti, ali se je namembnost objekta kljub uradni zabeležki, da gre za stanovanjski objekt, bistveno spreminjala, kar pomeni, da se dejansko stanje ni ugotavljalo do te mere, ki bi omogočala pravilno in zakonito odločitev.

Dokazni postopek ne pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme (v tem primeru tožeča stranka), v njem predložiti „nedvomni“ dokaz, ampak je naloga organa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov v postopku oceni, ali je stranka uspela dokazati zatrjevano dejstvo ali ne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Žalec št. 351-276/2013-14 z dne 19. 8. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje v točki I izreka zavrnil vlogo A. d.o.o. v upravni zadevi izdaje potrdila, da ima objekt na parcelni številki *572/2 in 1823/497 obe k.o. … uporabno dovoljenje po samem zakonu (vloga z dne 29. 4. 2013). V 2. točki je odločeno, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je lastnik teh zemljišč v celoti tožeča stranka. V postopku je upravni organ pridobil različne listine (odločbe) vse od leta 1983 dalje. Navedene listine podrobno navaja, iz njih pa izhajajo spremembe teh dveh parcelnih številk, njihova raba, predmeti objekta na teh parcelah ter ugotavlja, da je bila, kot je razvidno iz dokumenta številka 351-276/2013-11, predhodno na parc. št. *572/2 k.o. ... evidentirana stavba s št. 415, ki je bila po dejanski rabi stanovanjska stavba.

2. V nadaljevanju navaja dopis tožeče stranke z dne 7. 8. 2013, iz katerega izhaja, da so se od leta 1965 do danes ohranili vsi gabariti predmetnega objekta razen razširitve osrednjega dela, ki je po celotni dolžini zastekljeni del - zimski vrt, in da so dodali tudi objekt, ki je kovinske montažne konstrukcije, katera ohranja tri obstoječe zunanje zidove obstoječega objekta, dodana je zahodna zastekljena stena. V dopisu je še navedeno, da so na zahodnem delu postavili lopo s stopničasto izvedeno streho, za katero ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ker gre za enostaven objekt. Za zastekljeni del - zimski vrt, si bodo pridobili gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt. 3. Tožeča stranka je sicer upravnemu organu predložila več izjav oseb, da naj bi bil predmetni objekt od začetka 60. let pa do danes, namenjen izrecno le skladiščno poslovnim prostorom. Ne glede na to, je upravni organ na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovil, da temu ni tako, in da je že tožeča stranka v dopisu z dne 7. 8. 2013 navedla, da bo za že izvedene razširitve osrednjega dela (zastekljeni del - zimski vrt), potrebovala gradbeno dovoljenje. To pomeni, da je bil osnovni objekt, za katerega želi potrdilo, že dograjevan in tako v celoti ni več takšen, kot je bil pred letom 1967. S tem pa objekt ne izpolnjuje pogojev za pridobitev potrdila po 197. členu Zakona o graditvi objekta (v nadaljevanju ZGO-1) in enako stališče izhaja iz sodbe sodišča I U 1496/2011 z dne 26. 1. 2012. 4. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa. Navaja določbe 197. člena ZGO-1. Za uporabo določb 1. točke prvega odstavka tega člena ZGO-1 je bistveno, da se namembnost stavbe po 31. decembru 1967 ni spreminjala. Te določbe ni mogoče uporabiti, če je bila stavba po tem datumu predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Sklicuje se na dejanske in pravne razloge izpodbijanega upravnega akta.

5. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Določbe postopka so bile kršene s tem, ko upravni organ ni opravil ustne obravnave, tožeči stranki ni omogočil, da sodeluje pri izvedbi teh dokazov, niti tožeča stranka ni bila z njimi seznanjena. Niso bila izvedena zaslišanja predlaganih prič, niti ni pojasnjeno, zakaj to ni bilo storjeno. Ti pogoji veljajo tudi za skrajšani postopek.

6. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Namembnost stavbe se ni spreminjala. Obe parceli *572/2 k.o. … in št. 1823/497 k.o. … (prej označena kot št. 1823/67 in še pred tem s št. 1823/383 vse k.o. ...), sta bili v katastru glede vrste rabe nespremenjeno evidentirani kot gospodarsko poslopje z dvoriščem. Z odločbama št. 351-276/2013-6 in št. 351-276/2013-10, pa prva kot zemljišče pod stavbo in druga kot zemljišče pod stavbo in dvorišče. Vrsta rabe se v katastru ni spreminjala, vseskozi gre za vpis nestanovanjske stavbe. Glede podatka za nepremičnino parc. št. *572/2 k.o. ..., ki je imela kot dejansko rabo poočitano stanovanjsko stavbo, bi morala ta podatek upravna organa natančno preveriti.

7. Navedeni objekt je bil zgrajen že leta 1962, ko je tam delovala Kmetijska šola B. (pisarniški prostori), kasneje Kmetijski kombinat C., ki je imel skladiščne prostore. Leta 1991 ga je kupila tožeča stranka. V 1. točki kupoprodajne pogodbe je navedeno, da gre v naravi za poslovni objekt. V 4. točki pogodbe je navedeno, da so bili predmetni poslovni prostori v času prodaje oddani v najem. Sodba Upravnega sodišča III U 343/2009 z dne 3. 2. 2011 izrecno izpostavlja, da vpisi v katastru ne vplivajo na legalnost zgrajenega objekta. Četudi je kataster kdaj napačno zavedel, da je imel del tega objekta stanovanjsko rabo, to ne pomeni, da se je njegova namembnost, dejansko spreminjata in prenehala biti neposlovna raba. To stanje bi se moralo ugotavljati na podlagi zaslišanja prič. Tudi če bi se objekt delno uporabljal za stanovanjsko stavbo (pa se dejansko ni), ni šlo za legalno spremembo namembnosti. Upravni organ bi moral v arhivih poiskati gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti in uporabno dovoljenje za spremembo namembnosti iz nestanovanjske v stanovanjsko rabo.

8. Glede na določbo 197. člena ZGO-1, bi upravni organ moral ugotoviti, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in ob uveljavitvi ZGO-1, to je 1. 1. 2003. Iz nobene od odločb ni razvidno, za katero obdobje organa zaključujeta, da naj bi bil del objekta stanovanjske rabe. Ni ugotovljeno, če je šlo za bistveno spremembo namembnosti objekta, kot to določa 197. člen ZGO-1. Objekt ves čas služi poslovni dejavnosti.

9. Tožeča stranka navaja sodbo I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010, ki izrecno izpostavlja, da je organ dolžan ugotoviti v kakšnem obsegu se je objekt uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti ter ali gre dejansko za poslovni objekt, ne glede na to, kako je bil ta sicer formalno vpisan v uradnih evidencah. Izrecno sodba napotuje na to, da ni mogoče izhajati iz vezanosti na podatke katastra, pač pa je treba ugotavljati dejansko stanje.

10. V nadaljevanju se še sklicuje na leta 2007 sprejeti Odlok o lokacijskem načrtu Vrbje ob Strugi, ki v 6. členu glede teh dveh parcel določa, da sta bili v času lastništva C. kmetijstvo in sta še sedaj namenjeni za trgovsko - servisne, proizvodno - skladiščne in poslovne dejavnosti. Nepravilno je sklicevanje organa, da gre za spremenjeno velikost. Dejstvo je, da so gradbene linije (gabariti) še danes takšne, kot so bile pred letom 1967 in jih v nadaljevanju podrobno navaja. Nove meritve bi moral opraviti upravni organ skupaj z izvedencem. Objekt je bil nespremenjeno zgrajen že od leta 1967 v obliki črke H, to je iz levega in desnega trakta, ki ju povezuje vmesni povezovalni del objekta. Že obstoječi betonski podest je tožeča stranka leta 2013 dodatno opremila. Nepravilno je navajanje, da naj bi se temu objektoma dodal zastekljeni del - zimski vrt, in da so dodali objekt, ki je kovinske montažne konstrukcije. S temi deli se ni poseglo v konstrukcijo objekta, nosilnosti so nedotaknjene in nespremenjene. Sodba sodišča I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010 izrecno opredeljuje, da morajo biti izvršeni bistveni posegi v konstrukcijo objekta. Leta 2003 za ta dela ni bilo treba pridobiti upravnega dovoljenja.

11. Sama lopa, ki je od predmetnega objekta povsem ločen objekt in gre za enostaven objekt, ne potrebuje uporabnega dovoljenja in ni predmet tega postopka. Glede na procesno zakonodajo bi moral upravni organ ugoditi zahtevku vsaj deloma, če ne v celoti.

12. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita in da sodišče odloči: vlogi tožeče stranke v upravni zadevi izdaje potrdila, da imata objekt na parc. št. *572/2 in 1823/497, obe k.o. … uporabno dovoljenje po samem zakonu z dne 29. 4. 2013, se ugodi in se ugotovi, da ima ta objekt uporabno dovoljenje z namembnostjo nestanovanjske stavbe (nestanovanjske stavbe; poslovno-skladiščni objekt; 122. poslovne in upravne stavbe; 125 industrijske stavbe in skladišča). Podredno predlaga, da se vlogi tožeče stranke ugodi in se ugotovi, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu z dne 29. 4. 2013 z namembnostjo nestanovanjske stavbe (nestanovanjske stavbe; poslovno-skladiščni objekt; 122 poslovne in upravne stavbe; 125 industrijske stavbe in skladišča) v dimenzijah brez leta 2003 izvedene 2,28m široke in 15,15m dolge zasteklitve - zimskega vrta na zahodni strani osrednjega dela objekta. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa prve stopnje, ki je zavrnil vlogo tožeče stranke za izdajo potrdila na podlagi četrtega odstavka 197. člena ZGO-1, da ima objekt na parc. št. *572/2 in 1823/497 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je na podlagi pozivov upravnega organa z dne 17. 7. 2013 in z dne 27. 7. 2013 za dopolnitev vloge, tožeča stranka vlogo za izdajo potrdila ustrezno dopolnila. Z dopisoma (dopolnitvi vloge) z dne 24. 7. 2013 in 7. 8. 2013 je navedla vrsto objekta, po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena, ki se klasificira kot objekt (oddelek) 12 nestanovanjske stavbe, njegovo namembnost (danes je poslovno - skladiščni objekt; 122 Poslovne in upravne stavbe in 125 Industrijske stavbe in skladišča - oba v oddelku 12 nestanovanjske stavbe) in razložila, da se je le-ta od leta 1967 zaradi spremembe zakona oziroma uredbe spreminjala, vendar ne bistveno. V dopolnitvi vloge z dne 7. 8. 2013 natančno opisuje terenske meritve iz leta 1965 in današnje geodetske posnetke objekta, glede očitkov o povečanju gabaritov opozarja na tlorisne povečave prvotnega objekta in današnjega objekta s predlogom, da se naj podrobneje pregleda skica terenskih meritev iz leta 1965, kjer se določene napake, ki jih v nadaljevanju našteva. Navaja, da je bil osnovni objekt dejansko povečan za prej navedeni dodatni hodnik - zimski vrt (za tega leta 2003 ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje), in da pravo razmerje dejanskih mer objekta predstavlja geodetski posnetek. Dodani objekt je kovinske montažne konstrukcije, katera ohranja tri obstoječe zunanje zidove obstoječega objekta, dodana je zahodna zastekljena stena. Po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, spada objekt med nezahtevne objekte - majhne stavbe, zimski vrt bruto tlorisne površine 38 m². Navaja, da si bo kot investitor po pridobitvi potrdila o uporabnem dovoljenju za osnovni objekt, pridobila upravno dovoljenje za nezahtevni objekt. 16. V upravnem spisu je vrsta listin, ki se nanašajo na terenske meritve iz leta 1965, redni izpisi iz zemljiške knjige za ti dve parcelni številki iz leta 2013, številni geodetski posnetki sedanjega in preteklega stanja, sklepi in odločbe geodetskih organov, kopije katastrskega načrta starejših in novejših datumov, grafični prikazi sprememb teh dveh parcel, prikaz predvidenega novega lastniškega stanja GU Občine Žalec, 5 fotografij obstoječega stanja, izjave petih prič glede rabe teh objektov že pred letom 1967, grafični prikaz nezahtevnega objekta manjše stavbe - zimski vrt, kupoprodajna pogodba med prodajalcem C. in tožečo stranko kot kupcem, izpisi iz Informacijskega sistema e-ZK Vrhovnega sodišča RS, redni izpisi iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Celju, zapisnik o ogledu na terenu z dne 23. 7. 2013, ter več neoznačenih (ni naveden izdajatelj in naziv) listin, ki prikazujejo stanje na tem območju.

17. Organ prve stopnje ni dosledno razčistil, za kateri objekt (ali objekta) tožeča stranka zahteva izdajo potrdila, glede na to, da je prvotna vloga pomanjkljiva, z njenima dopolnitvama pa ni mogoče točno ugotoviti, ali gre za en sam objekt ali dva objekta, ki ju povezuje kasneje zastekljeni osrednji del (zimski vrt) in točno za katere zahteve izdajo potrdila.

18. Prvostopenjski upravni organ svojo odločitev utemeljuje s tem, da se je namembnost objekta spreminjala in da je kljub predloženim izjavam prič, na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovil, da je sama tožeča stranka v dopisu z dne 7. 8. 2013 navedla, da bi vsaj za že izvedene razširitve osrednjega dela, ki so mu po celotni dolžini dodali zastekljeni del - zimski vrt, potrebovala gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da je bil celotni objekt dograjen in ni več takšen kot pred letom 1967, pri čemer se sklicuje na sodbo I U 1496/2011 z dne 26. 1. 2012, ki pa ne obravnava enakega dejanskega stanja. Nadaljnja okoliščina, da je bila na parc. št. *572/2 k.o. … evidentirana stavba št. 415, ki je bila stanovanjska stavba, prav tako po mnenju upravnega organa dokazuje, da se je raba ves čas spreminjala, prav tako tudi velikost objekta (dokument št. 351-276/2013-4).

19. Takšna dokazna ocena, ne da bi upravni organ upošteval tudi ostale navedbe, ki jih je tožeča stranka v dopisu z dne 7. 8. 2013 (dopolnitvi vloge) pojasnila (točka 15 sodbe), po presoji sodišča ne zadoščajo za ugotovitev, da je bilo gradbeno poseženo v samo konstrukcijo objekta, da se je objekt spreminjal, brez da bi bilo navedeno kdaj in kako, ter da se je njegova raba v nekem časovnem obdobju (to ni opredeljeno) spremenila v stanovanjsko rabo.

20. Nadalje je upravni organ z ogledom na kraju samem ugotovil zgolj to, da si je uradna oseba dne 23. 7. 2013 ogledala objekt in ugotovila, da na sprednji strani, pri dovozu iz ceste, stojijo trije večji objekti, kot je to razvidno iz fotografij 1 in 2, za objekti pa je prav tako možen dostop na dvorišče, kjer sta predmetna objekta med seboj povezana z novejšim steklenim povezovalnim delom (fotografija številka 4). Iz ogleda samega, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhajajo ugotovitve uradne osebe o morebitnih spremembah samega objekta, ugotovljene na terenu.

21. Nadalje je upravni organ prve stopnje (pritožbena obrazložitev nima dodatne razlage), v obrazložitvi navedel le, da navedenih predloženih izjav prič ni upošteval, ne da bi pojasnil, zakaj se mu to ni zdelo dokazno potrebno. Takšna pomanjkljivost obrazložitve oziroma dokazne ocene predlaganih dokaznih sredstev, skupaj z opustitvijo ostalih (točka 15 sodbe) s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, sodišču ne omogoča preizkusa sporne ugotovitve, da objekt ni obstajal pred letom 1967 v takšni obliki in s pretežnim opravljanjem poslovno - skladiščne dejavnosti v njem.

22. Z dokazili, ki jih upravni organ v obrazložitvi našteva in kot ključno dokazno sredstvo navaja podatek, da se stavba št. 415 na parc. št. *572/2 k.o. … evidentira kot stanovanjska stavba, ne da bi bila vsa ta dokazila oziroma listine sploh časovno obrazložene, ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve. Iz samega vpisa v zemljiškem katastru (ZZKat je prenehal veljati 24. 5. 2011), da je bila na parcelni številka *572/2 k.o. … evidentirana stavba s številko 415, ki je bila po dejanski rabi stanovanjska stavba (časovno ni opredeljeno, kdaj naj bi bil ta vpis narejen), ni mogoče sklepati, da se je namembnost stavbe, kot to določa 1. točka prvega odstavka 197. člen ZGO-1, bistveno spremenila. Ali je šlo dejansko za stanovanjsko rabo, v kakšnem obsegu in v katerem časovnem obdobju, bi upravni organ lahko ugotovil na podlagi zaslišanja predlaganih prič.

23. Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi glede spremembe namembnosti in vpisa te spremembe v uradni dokument, upravni organ moral imeti za podlago določen upravni akt (ali obrazložiti, kako so se vpisi v kataster izvajali), s katerim bi bila morebitna sprememba namembnosti dokazljiva. Objekt med drugim definira njegova velikost, lega na zemljišču in podobno, zato mora objekt, kakršen je bil zgrajen v omenjenem obdobju, obstajati tudi v času zahteve za izdajo potrdila. Kljub pritožbenim razlogom in v dopisu z dne 7. 8. 2013 danim natančnim pojasnilom, zakaj terenske meritve niso pravilne, oba upravna organa tega nista preverjala oziroma upoštevala. Tako se ni ugotavljajo, v katerem časovnem obdobju se je objekt uporabljal za opravljanje poslovne skladiščne dejavnosti, ali se je namembnost objekta kljub uradni zabeležki, da gre za stanovanjski objekt, bistveno spreminjala, kar pomeni, da se dejansko stanje ni ugotavljalo do te mere, ki bi omogočala pravilno in zakonito odločitev.

24. Kot je sodišče že v točki 20 sodbe navedlo, tudi iz samega ogleda uradne osebe ni mogoče ugotoviti, da je ta preverjala zakonitost stanja v smislu zgoraj navedene določbe ZGO-1, in je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala to ugotoviti z ustreznim izvedencem, ki bi lahko podal mnenje, če je bilo in v katerem časovnem obdobju z dodanim zastekljenim delom (zimski vrt) bistveno poseženo v konstrukcijo objekta, za kar je potrebno upravno (gradbeno) dovoljenje za nezahtevni objekt. Dokaz z izjavo izvedenca, v zvezi z izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, je celo naveden v četrtem odstavku 197. člena ZGO-1 (ta določba še izrecno navaja dokazila s pričami in ogledom).

25. V zvezi z obravnavanim sporom so pomembna še nekatera temeljna načela Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem načelo materialne resnice iz 8. člena, zaslišanje strank iz 9. člena in proste presoje dokazov po 10. členu. Organ, preden izda odločbo, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ ne sme opreti svoje odločbe na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Zato mora biti izveden poseben ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP, stranka pa se ga ima pravico udeleževati po 146. členu ZUP. Tako ima stranka (neodtuljivo) pravico, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokaza, da postavlja vprašanje drugim strankam, pričam, izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden stranki ne da možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Glede dokazovanja z izvedenci, kar bi v tem primeru bilo potrebno, pa je v 189. členu ZUP določeno, da se takšen dokaz izvede, če uradna oseba oceni, da je to potrebno za presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, zanj pa je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Dokazni postopek torej ne pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme (v tem primeru tožeča stranka), v njem predložiti „nedvomni“ dokaz, ampak je naloga organa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov v postopku oceni, ali je stranka uspela dokazati zatrjevano dejstvo ali ne.

26. V spornem primeru organ citiranih in drugih postopkovnih določb ZUP ni v celoti upošteval. Ni dokazno ocenil in obrazložil posameznih dokazil (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), ki jih sicer našteva, prav tako ni uradna oseba z ogledom na kraju samem naredila nobenega dejanskega zaključka. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, bi lahko uradna oseba opravila ogled (ali obravnavo) z izvedencem, tožečo stranko in predlaganimi pričami na kraju samem. V pritožbeni odločbi niso bili dani odgovori na vse pritožbene razloge, zgolj ponovno navajanje določb 197. člena ZGO-1 in sklicevanje na razloge prvostopenjske odločbe, ne zadošča za preizkus pravilnosti odločitve obeh upravnih organov.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ pravilno izpeljati ustrezen dokazni postopek po ZUP (odpraviti v tej sodbi nakazane nepravilnosti), v tem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje zadeve in to v ponovnem postopku v skladu s tretjim odstavkom tega člena ustrezno obrazložiti oziroma utemeljiti.

K točki II izreka:

28. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR.