Jedro

Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ.

Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in mora v 15 dneh toženi stranki plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 2.661,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude po vročitvi sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 230.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2014 dalje do plačila ter plačati tožeči stranki stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse navedeno v 15 dneh." (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki za njene pravdne stroške znesek 4.144,95 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do poplačila obveznosti (II. točka izreka).

2. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da pravdni stranki nista bili v pravno poslovnem razmerju. Pogodba za montažo posebnih vmesnikov za nadzor delovanja sistema oddajnikov in zvez tožene stranke št. 1/2001 z dne 3. 1. 2001 (v nadaljevanju: Pogodba 1, B4) je bila sklenjena med M. d. d. (v nadaljevanju M.) in toženo stranko. Po Pogodbi št. 01/2000 z dne 3.1.2001 (v nadaljevanju: Pogodba 2, A2), sklenjeni med M. in tožečo stranko je bila tožeča stranka podizvajalec M. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo uporabnine za 143 vmesnikov od 14. 4. do 14. 10. 2009. Med tožečo stranko, toženo stranko in toženim M. je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (opr. št. VII Pg 70/2005, v nadaljevanju končan spor) tekel spor o veljavnosti Pogodb 1 in 2 in o zahtevku na plačilo uporabnine za uporabo vmesnika od leta 2004 do leta 2005 in za prvih šest mesecev leta 2006. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 70/2005 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cpg 113/2009 z dne 9. 7. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 161/2009 z dne 17. 5. 2011 je bilo po vsebini odločeno, da je pravno veljavno prišlo do sporazumnega odstopa od Pogodbe 1 in posledično tudi od Pogodbe 2. Tožeča stranka v tem sporu ni uspela z zahtevkom na plačilo za uporabo vmesnika.

3. V dokaznem postopku v tem sporu, ki je predmet pritožbenega preizkusa pa je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka odklonila demontažo vmesnikov in jih je tožena stranka sama odstranila in vmesnike skladiščila. O tem je bila tožeča stranka obveščena v začetku leta 2007, kar je bilo že izpostavljeno v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke v končanem sporu (četrti odstavek 6. točke vloge, B14). Tožena stranka je bila 21. 6. 2006 pozvana, da odstrani vmesnike, če so njena last (B8). Tožeča stranka je odgovorila na dopis tožene stranke (B9) v katerem je trdila, da vmesnikov ne bo odstranila, ker bi s tem kršila sprejete poslovne obveznosti glede katere je tekel spor med njo in toženima strankama M. in R., o veljavnosti navedenih pogodb. Tožena stranka ji je 5. 2. 2014 izročila 138 vmesnikov, 5 vmesnikov pa ji je izročila 20. 3. 2015. Sodišče je sklepalo, da se je tožeča stranka s tem, ko po pozivu tožene stranke vmesnikov ni prevzela, strinjala s tem, da vmesniki ostanejo pri toženi stranki in zato ni podlage za neupravičeno obogatitev po 198. členu Obligacijskega zakonika (uporaba tuje stvari v svojo korist) in tudi ne za uporabo 200. člena OZ (neupravičena pridobitev).

4. Tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine je opredelilo še kot neposlovno odškodninsko terjatev, ki zastara v treh letih od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil oziroma v vsakem primeru v petih letih odkar je škoda nastala (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 22. 4. 2014 za terjatev iz naslova uporabnine od 14. 4. 2009 do 14. 10. 2009. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 70/2005 z dne 14. 10. 2008 je tožeča stranka izvedela kakšna škoda ji lahko nastane in za njenega povzročitelja. Njena terjatev je kontinuirano nastajala v daljšem časovnem obdobju. Vendar tudi za zastaranje te terjatve velja, da začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in jo lahko uveljavlja. Glede na navedeno je tožeča stranka zamudila subjektivni triletni rok za vložitev zahtevka in je ta zastaran.

5. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred drugim sodnikom. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in je sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana sodba je jasna in nima notranjih neskladij. Sodba je zakonita in ni očitno napačna, njena obrazložitev ni površna. Pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan. Sodbo sodišča prve stopnje je torej sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

9. Tožeča stranka v pritožbenih razlogih očita sodišču prve stopnje, da je napačno izvedlo dokazno oceno o tem, da je bila tožeča stranka obveščena 21. 6. 2006, da vmesnike, če so njena last, odstrani. Pritožbena graja se namreč nanaša na zmotno uporabo ustreznega in pravilnega načina poziva na izpolnitev, ki je v prevzemu stvari. Tožeča stranka je svojo trditev o nepravilnem pozivu tožene stranke za prevzem vmesnikov temeljila na drugem odstavku 299. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je v 10. točki razlogov pojasnilo, da je tožeča stranka ves čas vedela kje so vmesniki, bila je celo pozvana k njihovi odstranitvi, pa v tej smeri ni storila ničesar konkretnega. Delovala je ravno nasprotno, ker tedaj še zaradi teka spora med strankama in M. sploh ni želela, da bi bili ti vmesniki odstranjeni. Slednje razloge je sodišče prve stopnje navedlo v točki 9 razlogov. V točki 9 je sodišče namreč obrazložilo, da bi lahko tožeča stranka ustrezneje reagirala na dopis tožene stranke z dne 21. 6. 2006, ko je bila pozvana, da odstrani vmesnike v kolikor so njena last (B8). Sodišče druge stopnje razume dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 21. 6. 2006 (B8), da tožena stranka tožečo stranko poziva, naj vmesnik, ki je priključen na sistem CB (v nadaljevanju: CB) in ni osnovno sredstvo njenega najemnika M., odstrani. Če bi tožeče stranke potrdila lastninsko pravico na vmesnikih, jo je tožena stranka pozvala, da takoj fizično odstrani vmesnike, s katerimi so informacije R. naprav priključene na sistem CB iz vseh oddajnih točk, kjer so ti vmesniki vgrajeni. Če pa vmesniki niso v njeni lasti, pa tožena stranka tožečo prosi, naj ji sporoči ali ji je morda znano v čigavi lasti so.

Na ta dopis je toženi stranki 5. 7. 2006 odgovoril tedanji pooblaščenec tožeče stranke odvetnik Z. K. (B9). V tem dopisu je navedel, da vmesnikov ne bodo odstranili, ker če bi tožeča stranka sledila pozivu tožene stranke, bi kršila poslovne obveznosti, ki jih je imela do M., da bi se izpostavila eventuelni odškodninski odgovornosti in da odstranitev vmesnikov predstavlja velik strošek, ki ga tožeča stranka ni pripravljena nositi. Opozorila je, da je v teku tudi sodni postopek zaradi plačila uporabnine proti družbi M. d.d. 11. Pritožbeni očitek, da dopis z dne 21. 6. 2006 ne vsebuje pravno veljavnega poziva na prevzem vmesnikov, ni utemeljen.

12. Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ (kdaj pride dolžnik v zamudo).1

13. V konkretnem primeru je namreč treba uporabiti prvi odstavek 300. člena OZ, ki določa, da upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga ne more sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Tožeča stranka kot upnik v razmerju do tožene stranke glede ponujenega prevzema vmesnikov, ni izpolnila sodelovalne dolžnosti.2

14. Bistveno za odločitev v tej zadevi je bilo tudi ugotovljeno dejstvo, da je bil med strankama in M. že končan spor.

15. Kakšen je bil pomen elementa CB, v lasti M. pa je pojasnjeno v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe, ki jo tožena stranka niti ne napada. Kot bistveno je bilo ugotovljeno dejstvo, da je vmesnik tožeče stranke deloval nekako do leta 2006, morda do 2007. V vmesnem času pa je R. prešla iz analognega na digitalni sistem zajemanja podatkov, kar je bil tudi namen nove pogodbe, ki je bila sklenjena med toženo stranko in M. Sistem CB je namreč deloval še naprej in zato je bil zajet v novi pogodbi (A41, 27. 1. 2005, primerjaj tudi izpovedbo M. D. zaposlenega pri toženi stranki, list. št. 74). Slednji je tudi potrdil, da so pozivali tožečo stranko, naj vmesnike odstrani, tožeča stranka pa jih je preko odvetnika obvestila, da zavrača njihovo zahtevo.

16. Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.3 Tožena stranka kot dolžnik bi se sicer lahko razbremenila svoje obveznosti s položitvijo vmesnikov pri sodišču vendar bi s tem dosegla druge pravne posledice, ki za odločanje v tem sporu niso bile bistvene in jih sodišče druge stopnje ne opisuje.

17. Pravno odločilnega pomena je že omenjeno dejstvo, kateremu tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, da je tožeča stranka po svojem tedanjem pooblaščencu odvetniku Z. K. 5. 7. 2006 izrecno zavrnila poziv tožene stranke za odstranitev vmesnikov. Zavrnitev pa je bila neposredno povezana s sporom, ki je tekel med pravdnima strankama in toženo stranko M. Tudi prokurist tožeče stranke je na zaslišanju na glavni obravnavi 13. 6. 2016 (list. št. 73) povedal, „da so čakali na razplet pravdne zadeve VII Pg 70/2006 in da so ga med to pravdo s strani R. obvestili, da naj vmesnike odstrani, vendar ker je pravda tekla, smo mi na H. s tem čakali.„ Vendar se po oceni sodišča druge stopnje s takim ravnanjem ni mogla razbremeniti svoje upniške zamude.

18. Glede na opisane razloge za svojo odločitev se sodišče druge stopnje strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka vmesnikov ni koristila. Zato je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je odločilo, da ni utemeljen obogatitveni zahtevek tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 198. člena OZ.

19. Sodišče prve stopnje je kot nosilne razloge za svojo odločitev navedlo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 198. člena OZ. Le kot dodatni razlog je navedlo, da neposlovne odškodninske terjatve zastarajo v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (352. člen OZ). Z dodatnim razlogom sodišča prve stopnje o zastaranju neposlovne odškodninske obveznosti tožene stranke, se sodišče druge stopnje, glede na to, da je pritrdilo razlogom v izpodbijani sodbi glede neutemeljenosti zahtevka na plačilo uporabnine, ni ukvarjalo.

20. Tožeča stranka se je sklicevala na odločbi VS RS II Ips 428/98 z dne 31. 3. 1999 in II Ips 298/2004 z dne 14. 7. 2004, s katerimi je podpirala svoje stališče o tem, da ni pomembno ali je tožena stranka vmesnike uporabljala ampak je pomembno, da jih je imela v svoji posesti in jih ni izročila tožeči stranki niti jih ni položila pri sodišču. Odločba VS RS II Ips 428/98 se nanaša na uporabo tujih prostorov, za katere je treba plačati odmeno, četudi so prazni in toženi stranki ne koristijo. Tudi v odločbi VS RS II Ips 298/2004 je poudarjeno, da je bistveno, da dobi prikrajšani ustrezno odmeno in da je pomembna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabljene stvari.

Vendar pa se dejansko stanje v navedenih zadevah v bistvenih prvinah dejanskega stanja, razlikuje od dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani sodbi.

21. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi pritožbene stroške. Sodišče pa je priznalo toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 2.161,60 EUR, materialne stroške 20,00 EUR in 22% DDV, vse v skladu s takrat veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi. Če bo tožeča stranka zamudila s plačilom pravdnih stroškov, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ).

1 Drugi odstavek 299. člena OZ določa: Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. 2 Več glej: N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 366 do 367. 3 Prav tam, stran 374.