Jedro

Prejemek, ki ga je prejemala tožnica, čeprav objektivno nizek, je štipendija, zato tožnica glede na postavljene pogoje v javnem razpisu ni bila upravičena do štipendije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ (Javni sklad) v ponovljenem postopku zavrnil vlogo tožnice z dne 15. 11. 2012, s katero se je prijavila na Javni razpis štipendij za študijske obiske slovenskih dijakov in študentov v tujini za leto 2012 (v nadaljevanju: Javni razpis) za pridobitev štipendije za študijski obisk na gostujoči ustanovi v tujini A., Ruska Federacija. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila njena vloga zavrnjena, ker ni izpolnjevala pogojev iz točke 3.6 Javnega razpisa, ki določa, da kandidat za študijski obisk v tujini ne sme prejemati katere od štipendij za študijske obiske iz drugih virov v Republiki Sloveniji ali iz tujine oziroma bi mu taka štipendija pripadala, pa se ji je odpovedal oziroma se je zanjo prijavil, pa ob prijavi kandidata za ta sredstva še ni bilo odločeno, saj je bilo iz predloženih dokazil razvidno, da je tožnica prejemnica štipendije, ki jo na podlagi meddržavnega sporazuma podeljuje Ruska federacija. Tožnica je namreč po obstoječi praksi na državnih ruskih univerzah pridobila sredstva v višini 30,00 EUR mesečno. Skladno z napotki drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ ugotovil, da sredstva, ki jih študenti dobijo s strani Ruske federacije po svoji vsebini in namenu predstavljajo štipendijo za študijski obisk ter posledično, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev štipendije B. iz Javnega razpisa.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

Tožeča stranka je vložila obširno tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da znesek 30,00 EUR ne more predstavljati štipendije v smislu kot to zatrjuje tožena stranka. Štipendija, ki jo je razpisala tožena stranka v Javnem razpisu predstavlja 70,00 EUR tedensko oziroma 280,00 EUR mesečno. Denarno nadomestilo v višini 30,00 EUR mesečno v bistvenem odstopa od vseh primerljivih štipendij v Sloveniji. Tožnica je imela velik obseg dejanskih stroškov s študijskim obiskom v Ruski federaciji (vizum, podaljšava, letalska karta, prehrana, študijska literatura, obleka, ogrevanje, doplačilo študentskega doma, kar skupaj znese minimalno 2.000,00 EUR). Tožena stranka bi morala znesek 30,00 EUR v smislu Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1) razlagati kot dodatek. Tožnica opozarja na različnost stališč drugostopenjskega organa v obeh postopkih ter na dejstvo, da so študentje ob popolnoma enakih pogojih prejšnja leta dobivali hkrati obe štipendiji. S tem so bila kršena pravila enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tožnica je tudi neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi študenti, ki prejemajo druge štipendije za program mobilnosti v tujini, ki so po višini z njenim nadomestilom neprimerljive. Tožnica je odšla na študij v C., ki je eno najdražjih mest na svetu. Tožnica opozarja, da ji je bilo brezplačno šolanje na tuji univerzi omogočeno na podlagi meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Rusko federacijo, na podlagi katerega je Slovenija pridobila določeno kvoto mest za študijske izmenjave, na drugi strani pa je bil študij v Sloveniji omogočen ruskim študentom (ki so pridobili tudi 253,00 EUR mesečnega nadomestila, kot v odločbi ugotavlja ministrstvo). Tudi stroške bivanja v študentskem domu je doplačevala sama. Če bi tožnica vedela, da do štipendije ni upravičena, se ne bi odločila za študij v tujini. Zahteva obravnavo kot so je bili deležni kandidati v preteklih letih. Sklad za štipendiranje bi moral javnost opozoriti na spremembo štipendijske politike, prav tako pa je s svojo odločitvijo nerazumno odlašal. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni vlogi za pridobitev štipendije ugodi, Javnemu skladu pa naloži izplačilo zneska 2.250,00 EUR štipendije z obrestmi in povrnitev stroškov postopka, podredno pa, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Poudarja, da je iz vseh pravnih podlag iz upravnega spisa razvidno, da je bila tožnici s strani Ruske federacije podeljena štipendija. Iz dokumentacije je razvidno, da federalni proračun Rusije krije stroške izobraževanja (stroške programa), mesečno štipendijo (monthly scholarships) in bivanje v študentskem domu pod enakimi pogoji kot ruskim študentom in vse te ugodnosti zajema pojem štipendija (scholarships), ki jo Ruska federacija s tem, ko jih na podlagi študijske izmenjave sprejme na študij v Rusko federacijo, dodeli slovenskim študentom. Glede kršitev enakega varstva pravic in neenakega obravnavanja tožena stranka pojasnjuje, da je Javni sklad zaprosil za izmenjavo podatkov Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in jim posredoval seznam štipendistov B., ki so v šolskem oziroma študijskem letu 2011/2012 odšli na študijsko izmenjavo v Rusijo. Ugotovljeno je bilo, da nobeden od prejemnikov štipendij B. ni naveden na seznamu, ki ga je posredovala Ruska federacija, kar izhaja iz korespondence med ministrstvom in Javnim skladom. Navedeno pomeni, da noben študent ni bil sprejet za študij v Ruski federaciji na podlagi Sporazuma in hkrati pridobil tudi štipendijo B. in torej navedbe tožnice v tem delu ne držijo.

V pripravljalni vlogi je tožnica zavrnila navedbe tožene stranke glede seznama študentov. Ona sama sicer podatkov po uradni poti ne more pridobiti, vendar pa lahko dejstva potrdi lektorica D. Opozori tudi na spremembo bodoče politike Javnega sklada, ki bo v bodoče omogočal dodelitev štipendije tudi študentom, ki že prejemajo eno štipendijo, le s to razliko, da jim bo izplačana razlika le-teh. To pomeni, da so razpis prilagodili točno tako, kot si tožnica prizadeva in zahteva že leto in pol. Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je sporna pravna narava mesečnega prejemka v višini 30,00 EUR, ki ga je tožnici v času študijskega obiska zagotavljala Ruska federacija.

Tožnica se je prijavila na Javni razpis (že prej citiran Javni razpis), ki štipendira kratkoročne mednarodne mobilnosti v tujino dijakov in študentov, ki so slovenski državljani z namenom izobraževanja. Sredstva so namenjena štipendiranju študijskih obiskov od 1. 10. 2012 dalje in se podelijo za pokritje neposrednih stroškov študijskega obiska (potni stroški do oziroma znotraj tuje države, stroški programa, nastanitev, prehrana, zavarovanje za tujino za čas trajanja obiska, administrativni in drugi neposredni stroški študijskega obiska). Osnovna štipendija se dodeli v višini 70,00 EUR za vsak dopolnjen teden študijskega obiska, v katerem upravičenec opravlja obveznosti. Skupno torej lahko kandidat pridobi znesek 1.750,00 EUR štipendije za obisk, ki traja 25 tednov ali več. Omenjeni Javni razpis je vseboval v točki 3.6 izključujoč pogoj, ki je določal, da za obdobje študijskega obiska, za katerega kandidat uveljavlja štipendijo, ne prejema katero od štipendij za študijske obiske iz drugih virov v Republiki Sloveniji ali iz tujine oziroma bi mu taka štipendija pripadala, pa se ji je odpovedal oziroma se je zanjo prijavil, pa ob prijavi kandidata za ta sredstva še ni bilo odločeno. V točki 3.7 določa nadaljnji pogoj, da kandidat na študijski obisk ne odhaja na podlagi Evropskih programov mobilnosti ali drugih sporazumov na institucionalni, regionalni ali državni ravni, razen če kandidat na podlagi tega programa ali sporazuma ne prejema štipendij iz teh programov ali sporazumov.

Nadaljnja pravna podlaga za odločanje v konkretnem sporu je Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije o sodelovanju v kulturi, znanosti in izobraževanju (v nadaljevanju Sporazum), ki je bil sklenjen 17. 11. 1995. 1. člen omenjenega Sporazuma govori o tem, da si bosta pogodbenici prizadevali za razvoj sodelovanja v kulturi, znanosti in izobraževanju in bosta v ta namen podpirali ustrezne državne, družbene in osebne pobude na vseh ravneh. Posebno pozornost bosta namenili razvoju neposrednega sodelovanja med državnimi organizacijami in kulturnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi ustanovami obeh držav, kakor tudi izmenjavi predstavnikov iz kulture, znanosti in izobraževanja na regionalni in lokalni ravni. 4. člen omenjenega Sporazuma med drugim določa, da bosta pogodbenici spodbujali in razvijali sodelovanje znanosti in izobraževanja ter si prizadevali med drugim za izmenjavo strokovnjakov, znanstvenikov, visokošolskih učiteljev, podiplomcev, stažistov in študentov ter za izmenjavo recipročnih štipendij za študente, podiplomce in predavatelje na visokih šolah in znanstvenih ustanovah druge pogodbenice. 17. člen Sporazuma določa, da bosta pogodbenici za njegovo izvajanje sklenili in podpisali medvladne dolgoročne programe sodelovanja v kulturi, znanosti in izobraževanju, v katerih bosta podrobneje določili posebne naloge kot tudi organizacijske in finančne pogoje.

Na tej podlagi je bil sklenjen Program sodelovanja med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije v kulturi, znanosti, izobraževanju in športu v obdobju 2010/2012, podpisan dne 17. 11. 2010. VI. poglavje Programa govori o znanosti in izobraževanju in v 29. točki določa, da bo ruska stran slovenski strani ponudila do 15 državnih štipendij za celoletni pouk, pripojen pouk in izpopolnjevanje, ki traja največ 10 mesecev. Pogoje takega štipendiranja bosta pogodbenici usklajevali po diplomatski poti. V Prilogi k Programu je v okviru izmenjave štipendistov določeno, da bo pogodbenica, ki podeljuje štipendije vsako leto najpozneje do 1. marca poslala podrobne informacije o štipendijah, prijavnih obrazcih, zahtevanih dokumentih in rokih. Pošiljateljica bo vsako leto najpozneje do 1. maja poslala pogodbenici sprejemnici prijave kandidatov, ki bodo vsebovale prijavnice na ustreznem obrazcu z zahtevanimi prilogami, overjene kopije spričeval ali diplom, podroben program študija ali dela, povabilno pismo, zdravniško spričevalo, kopijo osnovnih strani potnega lista in fotografije. Nadalje program opredeljuje, da pogodbenici izhajata iz tega, da štipendisti obvladajo jezik države štipenditorke.

Med finančnimi pogoji Priloge je navedeno, da bo pogodbenica sprejemnica zagotavljala brezplačno šolanje, bivanje v študentskem domu in izplačevala štipendijo; znesek štipendije in plačilo študentskega doma se določita v skladu z notranjimi predpisi države sprejemnice.

Tožnica, ki je bila sprejeta na gostujočo ustanovo v Ruski federaciji A., C. je tako postala prejemnica štipendije Ruske federacije, kot izhaja iz zgoraj navedenih pravnih podlag. Država sprejemnica Ruska federacija je bila na podlagi Sporazuma dolžna zagotoviti tožnici brezplačno šolanje, subvencionirano bivanje v študentskem domu in ji izplačevati štipendijo. Glede zneska štipendije je v Sporazumu izrecno navedeno, da se določi v skladu z notranjimi predpisi države sprejemnice, torej Ruske federacije (2. točka 2. poglavja Finančnih pogojev Programa). Po presoji sodišča sta oba pravna akta podlaga za odločanje v tem sporu, iz njiju pa nedvomno izhaja, da prejemek 30,00 EUR, ki ga je tožnica poleg brezplačnega šolanja ter subvencioniranega bivanja v študentskem domu prejemala predstavlja štipendijo.

Drugačna pa odločitev ne more biti tudi na podlagi slovenskega predpisa, ki ureja področje štipendiranja. Zakon o štipendiranju (v nadaljevanju Zštip-1) v drugi točki 2. člena določa, da se štipendije dodelijo za izobraževanje na izobraževalni ustanovi in so namenjene za delno kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem, torej govori člen o delnem kritju stroškov in ne o kritju vseh stroškov v zvezi z izobraževanjem. 42. člen istega zakona določa, da o dodelitvi štipendij za državljane držav, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene dvostranske sporazume o sodelovanju na področju izobraževanja, odloča Nacionalna agencija programov Evropskih skupnosti ter mobilnosti in štipendiranju (CMEPIUS), ki v javnem razpisu določi pogoje, ki jih za dodelitev štipendije določa mednarodni sporazum, ter višino teh štipendij. CMEPIUS tako odloča o dodelitvi štipendij ruskim državljanom za študij v Republiki Sloveniji. Iz razpisa, ki ga je na podlagi bilateralnih sporazumov in recipročnosti objavila Vlada Republike Slovenije in v katerem je navedena tudi Ruska federacija, izhaja, da je štipendija odprta za tuje študente, ki želijo priti na izmenjavo v Slovenijo. Nadalje iz razpisa izhaja, da se štipendije ne morejo dopolnjevati, študentje imajo lahko samo eno štipendijo, ne glede na njen vir. Štipendija vključuje bivanje v študentskem domu, osnovno zdravstveno zavarovanje in 253,00 EUR mesečnega denarnega nadomestila. V tem primeru uporabljan pojem štipendija opredeljuje pravico tujega študenta, da se udeleži študijskega obiska v Republiki Sloveniji in vključuje vse ugodnosti, ki jih Republika Slovenija nudi tujim študentom.

Iz upravnih spisov prav tako nedvomno izhaja, da je izraz „dodatek“ uporabljen predvsem s strani lektorice D., medtem ko oba pravna dokumenta, Sporazum in Program, prav tako pa tudi ZŠtip-1 uporabljajo izraz štipendija in to ne samo v smislu poimenovanja, ampak tudi v vsebinskem smislu. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je prejemek, ki ga je prejemala tožnica, čeprav objektivno nizek, štipendija, ki jo je tožnica prejela iz naslova Sporazuma in Programa, zato tožnica glede na postavljene pogoje v Javnem razpisu na tej podlagi ni bila upravičena do štipendije.

Tožbene ugovore v smeri kršitve enakega varstva pravic in neeneakega obravnavanja ter postopkovne kršitve je tožena stranka v svojih razlogih pravilno zavrnila že v odločbah obeh stopenj, zato se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz zgoraj navedenih razlogov torej ni mogoče očitati prvostopenjskemu organu, da bi postopal nezakonito, ko je na podlagi prej citiranih predpisov sprejel izpodbijano odločbo. Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).