Jedro

Sodišče ugotavlja, da toženec z večino pritožbenih navedb izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, to je dejstva v zvezi z višino ugotovljene škode na vozilu oškodovanke, kar pa ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87385/2016 z dne 6.9.2016 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.450,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2016 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 59,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2016 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 328,00 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1 pritožuje toženec. Navaja, da priznava, da je povzročil nesrečo, vendar pa je zaradi tega nastala le manjša udrtina na oškodovankinem avtomobilu. Nikakor ni poškodoval celega boka. Na slikah cenilca A. M. svoje poškodbe niti ni videl. Avtomobil K. J. niti ni bil vreden toliko, kot je znašala škoda (1.450,76 EUR). Sprašuje se, zakaj zavarovalnica ne omenja totalne škode, kot to počne v večini primerov. Iz policijskega zapisnika izhaja nestrokovno mnenje, ki škodo ocenjuje na 100,00 EUR. Osebno misli, da policisti niso taki nestrokovnjaki, da bi se po ogledu škode zmotili za 1.300,00 EUR. Ni res, kar je navedeno v sodbi, da ni predložil nobenih konkretnih dokazov. Do mnenja sodnega cenilca ni prišlo, ker ga zavarovalnica ni plačala v določenem roku. To je izigravanje sodnih procesov. Na bančnem računu ima 5,00 EUR. Prijavljen je na Zavodu za zaposlovanje, ne prejema denarnega nadomestila niti socialne pomoči ali drugih dohodkov, nima pa tudi premoženja. Sodni sistem dopušča, da ljudstvo nima možnosti oziroma je pravica očitno luksuz, ki si ga ljudstvo ne more privoščiti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče ugotavlja, da toženec z večino pritožbenih navedb izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, to je dejstva v zvezi z višino ugotovljene škode na vozilu oškodovanke K. J., kar pa ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti.

7. Toženec navaja, da ni res, kar je navedeno v sodbi, da ni predložil nobenih konkretnih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da toženec ni ponudil nobenih konkretnih dokazov, da je bila škoda manjša kot izhaja iz kalkulacije škode (A17). S policijskim zapisnikom PP Domžale, ki ga omenja toženec, pa je sodišče prve stopnje razpolagalo, saj ga je predložila tožeča stranka (A1), zato ga ni ponovno pridobivalo od PP Domžale, kot je predlagal toženec. Iz tega zapisnika res izhaja ocena škode policistov v višini 100,00 EUR, kar pa je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, ob tem pa poudarilo, da je navedeno tudi, da gre za nestrokovno oceno. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na druge izvedene dokaze. Tako ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče pravilno povzelo navedbe in predlagane dokaze tožene stranke in ni nobenega nasprotja.

8. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca avtomobilske stroke, ker pa ni založila predujma, sodišče tega dokaza ni izvedlo (3. odstavek 153. člena ZPP). Tu ne gre za nobeno izigravanje sodnih procesov, kot trdi toženec. Toženec pa nasprotno dokaza z izvedencem ni predlagal, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Če toženec nima dovolj finančnih sredstev, pa bi lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč, vendar bi moral prej predlagati dokaz z izvedencem. Ko bi to storil, bi ga sodišče opozorilo, da ima možnost brezplačne pravne pomoči, če bi toženec omenil, da finančnih sredstev za plačilo izvedenine nima. Zato ne drži trditev toženca, da nima nobene možnosti oziroma da „je pravica očitno luksuz, ki si ga ljudstvo ne more privoščiti“.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.