Jedro

Namen Zakona o denacionalizaciji je poprava krivic, s tem, da se nove krivice ne smejo delati. Silo je treba ugotoviti glede konkretnega pravnega posla in glede konkretnih oseb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v izpodbijanem delu - 1. tč.

- razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim skepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so predlagatelji F.M., J.M., N.R. in V.P. kot dediči po pok. V. M. upravičenci po temelju do denacionalizacije po čl. 5 Zakona o denacionalizaciji. Odločilo je, da bo o višini zahtevka odločeno s posebnim sklepom, hkrati pa je izdalo začasno odredbo, ki ni predmet pritožbe. Ugotovilo je, da je V.M. kot pravni prednik predlagateljev sklenil z nasprotno udeleženko dne 6.7.1954 kupno pogodbo v okoliščinah, ki jih je šteti kot psihično prisilo. Zato šteje, da so dediči V.M. upravičenci do denacionalizacije po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji.

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa.

Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta na pristranske izpovedbe prič. Ne gre za objektivne izpovedbe, ampak za naklonjenost predlagateljem. Sodišče je prezrlo pričevanja prič, ki jih je predlagal udeleženec, prav tako pa je prezrlo tudi listinsko dokumentacijo. O kakršnikoli sili, grožnji ali zvijači v danem primeru ne more biti govora in tudi ni dokazana. V.M. je bil upravnik Okrajne žganjarne in kot tak je vodil posle. Zato ni mogel biti podvržen pogojem 5. čl. Zakona o denacionalizaciji. Dejstvo, da je bil na orožnih vajah, v tistem času ni nič posebnega. Pred sklenitvijo kupne pogodbe je šlo za pogajanja. V.M. je kupnino dobil plačano. Kasneje se je ponovno zaposlil pri udeležencu. Če bi menil, da je nekaj prodal zaradi sile, grožnje ali zvijače, se gotovo ne bi ponovno zaposlil tam. Pritožnica prilaga tudi cenilno mnenje o vrednosti naprav in opreme, ki je bila predmet prodajne pogodbe.

Kupnina, ki je bila dogovorjena, je realna in korektna. Tudi sam predlagatelj J.M je na naroku dne 3.10.1994 izjavil, da ne zanikajo, da oče ni dobil zadosti denarja.

Predlagatelji so odgovorili na pritožbo in predlagali zavrnitev le-te.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov in ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev za odločitev o zahtevku. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo treba ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Po določilu 5. čl. Zakona o denacionalizaciji se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari in premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V zvezi s trditvami predlagateljev, da naj bi pri sklepanju pogodbe, o kateri je v obravnavani zadevi govora, šlo za silo, bi bilo treba ugotoviti konkretno ravnanje konkretnega predstavnika oblasti in v zvezi s konkretnim pravnim poslom. Tako ravnanje doslej ni ugotovljeno. Tako priča kot stranke o tem dejstvu izpovedujejo povsem nedoločno. Tako F.M., V.P., B.K. in J.B. govore o tem, da so mu rekli, da mora prodati, da prostovoljno ni dal, da so bile okoliščine take, da je uvidel, da ne bo mogel delati pod takimi pogoji in da bi lahko ostal brez službe. O slednjem je govoril J.B., ki je omenil, da je šlo za hud pritisk na V.M., to pa je sklepal iz izkušnje svojega očeta. O konkretnem pritisku ni govoril. Tudi predlagatelj J.M. govori o domnevnih pritiskih v letu 1949 - za leto 1954, ko je bila sporna pogodba sklenjena, pa govori o tem, da so očetu nasprotovali. Nihče ne pove, kdo konkretno je vršil pritisk, kakšen je bil ta pritisk, predvsem pa, kakšne bi bile premoženjske posledice, če bi pogodbe ne sklenil. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, na podlagi katerih tedanjih predpisov oziroma na kakšen način bi prišlo do nasilnega odvzema premoženja oziroma kakšne bi bile nasploh posledice, če bi pogodbe ne sklenil. Izjave prič o tem so zgolj domneve. Okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje šteje kot psihični pritisk, so glede na konkreten pravni posel in glede na konkretno osebo premalo za ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena zaradi sile državnega organa ali predstavnika oblasti. Sicer pa iz podatkov v spisu izhajajo trditve o dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje ni raziskalo in dokazov v zvezi s tem ni ocenilo. Če bi se ta dejstva izkazala za resnična, bi utegnila pripeljati do drugačne odločitve. Te trditve so: V.M. je bil borec NOV. Takoj po vojni je dobil v najem del premoženja, ki je bilo zaplenjeno drugemu in v okviru tega je imel svojo žganjarno. Po 3 letih je dal opremo v najem, sam pa postal upravnik podjetja, ki je z njegovo opremo upravljalo. Leta 1954 je bil sam upravnik podjetja, ki je od njega odkupilo inventar. Zdi se, da je bil na najvišjem vodstvenem položaju, torej je bil sam predstavnik podjetja, ki je od njega odkupilo inventar. Pripravljen je bil to prodati. Iz podjetja je odšel zaradi nesoglasij - na delovno mesto upravnika kmetijske zadruge. Nato je odšel v P., pa zopet na delo nazaj k današnji nasprotni udeleženki, kjer je ostal do upokojitve. Priznavali so mu zasluge za razvoj nasprotne udeleženke.

Ta dejstva - če se bodo izkazala za resnična - bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju oceniti, poleg osnovnega vprašanja, kdo konkretno je na pok. V.M. vršil pritisk v zvezi s konkretnim poslom. Če bi se dejstva izkazala za resnična, bo treba oceniti, ali to ne pomeni, da je pok. V.M. užival zaupanje tedanjih oblasti, v zvezi s tem pa bo treba ugotoviti, ali se je pok. V.M. zgodila krivica, ki bi jo bilo treba sedaj popraviti. To je namreč namen Zakona o denacionalizaciji. Končno celo sam predlagatelj J.M. ne zanika, da bi oče ne dobil dovolj denarja. Do upokojitve je bil tudi v službi pri nasprotni udeleženki, kot se zatrjuje. Težko je verjeti, da bi tako ravnal človek, ki bi čutil, da mu je podjetje oz. režim storil krivico.

V smislu zgoraj povedanega naj sodišče prve stopnje po dodatnem zaslišanju zlasti predlagateljev in tudi morebitnih prič o konkretnih okoliščinah, ob upoštevanju spredaj povedanega ponovno odloči. Pri tem naj upošteva namen Zakona o denacionalizaciji, ki je predvsem poprava krivic, s tem, da se nove krivice s popravo ne smejo delati.