Jedro

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2010 in št. ...z dne 16. 11. 2010 in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 7. 1992 do 30. 4. 2003. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, da se spremeni datum 1. 5. 2003 v sodbi Ps 1377/2003 z dne 11. 9. 2003 ter v vseh poznejših sodbah ter v odločbah tožene stranke št.... z dne 3. 2. 2009 in št. ... z dne 29. 10. 2008, ter da se popravi in uskladi pokojnina.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je pravico do pokojnine uveljavljal na podlagi Zakona o službi v oboroženih silah (ZOS, Ur. l. SFRJ, št. 7/85, 20/89 in 40/89), ki je temeljni zakon glede tožnikovih pravic. Ne gre za prostovoljno socialno obveznost, temveč pogodbeno obveznost Republike Slovenije. Glede na zavzeto stališče sodišča, bi bilo potrebno v zadevi zaslišati tožnika v smislu opredelitve tožene stranke. Tožnikove pravice ni mogoče retroaktivno omejevati ali zanikati in če je tožena stranka vezana na zakonodajo, ki je sprejela pomanjkljiv Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), potem je tožena stranka zakonodajalec oziroma država Republika Slovenija, ki je tožniku onemogočila uveljavitev pokojninskih pravic v polnem obsegu in v razumnem roku. Že to naj bi zadostovalo za vrnitev zadeve v ponovno obravnavo. Glede sklepa pa tožnik navaja, da je datum 1. 5. 2003 v sodbi Ps 1377/2003 z dne 11. 9. 2003 postavljen na zahtevo odvetnice, ki je bila prisotna samo na eni od več obravnav. Tako je ta datum postal del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče upoštevalo in to tudi ni sporno za tožnika. Prav tako niso sporne kasnejše sodbe ter odločbe tožene stranke, vezane na ta datum. Tožnik izhaja iz vojaške zakonodaje, ki določa, da materialne pravice ne morejo zastarati. Sodišče mora v postopku, ki presega omejitve, določene v ZPIZVZ, izhajati iz vojaških predpisov ter na podlagi le-teh ugotoviti upravičenost tožbenega zahtevka. V primeru nasprotovanja navedenega zakona vojaškim predpisom, pa mora ugotovi njegovo protiustavnost v delu, ki tožniku onemogoča uveljavitev pravic po ZOS. Vrata v vojaške predpise so tožniku odprta skozi 6. člen ZPIZVZ. Tožnik zahteva izplačilo pokojnin od 1. 7. 1992 dalje, kar ni pred 18. 10. 1991. Vojaški predpisi imajo učinek izjeme, ki je določena v 15. členu ZPIZVZ-A, ker ne zahtevajo državljanstva Slovenije po 40. členu, temveč Jugoslavije, ki ga je tožnik imel že ob vstopu v JLA. Tožnik je invalidsko upokojen po poškodbi hrbtenice leta 1986. Kljub poškodbi je nadaljeval z delom v okviru svojih zmožnosti še 5 let. 6. člen ZPIZVZ eliminira vse ostale člene ZPIZVZ, ker odkazuje na uporabo vojaških predpisov. Glede navajanja sodišča prve stopnje, da je v zadevi določba drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ-A edina pravna podlaga za odločanje o priznanju in izplačevanju pokojnine vojaškim upokojencem za nazaj pa tožnik navaja, da je navedena določba pravna podlaga za odločanje o priznanju in izplačevanju pokojnin vojaškim upokojencem za nazaj, če so upravičenci po posebnem členu ZPIZVZ. V primeru upravičencev po 6. členu pa ne gre za priznanje retroaktivne pravice. Sodišče je tako preveč sledilo logiki tožene stranke in premalo vojaškim predpisom.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. …. z dne 16. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 10. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje in izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za obdobje od 1. 7. 1992 do 30. 4. 2003. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku s sodbo opr. št. 1377/2003 z dne 11. 9. 2006, ki je bila potrjena z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 896/06 z dne 28. 3. 2007, priznana pravica do invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ in sicer od 1. 5. 2003 dalje. Odmera pokojnine je bila naložena toženi stranki, ki je z odločbo z dne 6. 6. 2007 v zvezi z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 7. 2007 tožniku odmerila invalidsko pokojnino glede na čin pred uveljavitvijo pravice po 7. in 9. členu ZPIZVZ. Odločbi tožene stranke sta bili odpravljeni s sodbo opr. št. Ps 1929/2007 z dne 21. 8. 2008 v zvezi s Psp 614/2008 z dne 8. 10. 2008. Toženi stranki je bila naložena nova odmera in sicer po določbi 6. člena ZPIZVZ. V novem postopku je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 29. 10. 2008 v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. …. z dne 3. 2. 2009 tožniku na novo odmerila invalidsko pokojnino po določbi 6. člena ZPIZVZ. Odločitev tožene stranke je bila potrjena s sodbo opr. št. Ps 304/2009 z dne 8. 3. 2010 v zvezi z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 228/2010 z dne 16. 9. 2010. Tožnik je nato z vlogo z dne 23. 2. 2009 pri toženi stranki zahteval izplačilo pokojnine še za čas od 1. 7. 1992 do 30. 4. 2003. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice in izplačilo pokojnine še za navedeno sporno obdobje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za presojo sporne zadeve odločilen Zakon o službi v oboroženih silah. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta pri vprašanju, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice in izplačilo invalidske pokojnine v spornem obdobju, pravilno izhajali iz določb ZPIZVZ. V 6. členu ZPIZVZ je namreč določeno, da upravičencem iz prve in druge alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz četrte alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, se prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je bil aktivne vojaške službe razrešen 30. 6. 1992 in mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. …. z dne 9. 7. 1992 od 1. 7. 1992 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Upoštevaje navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 6. člena ZPIZVZ tožniku odmerila invalidsko pokojnino, ki mu je bila pravnomočno priznana z že citiranimi odločbami od 1. 5. 2003 dalje. Ker je bilo o datumu priznanja pravice do invalidske pokojnine in tudi o odmeri invalidske pokojnine, tudi ob sklicevanju na 6. člen ZPIZVZ, že pravnomočno odločeno, po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožnik v novem postopku uspel z zahtevkom za priznanje pravice za čas od 1. 7. 1992 do 30. 4. 2003. Na pravnomočnost morata paziti tako tožena stranka kot tudi sodišče. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, da se spremeni datum 1. 5. 2003. Sodišče prve stopnje je tudi preizkusilo, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine za sporno obdobje in sicer upoštevaje kasneje sprejeto novelo ZPIZVZ-A (Ur. l. RS, št. 118/06). Gre namreč za novo pravno podlago, ki je bila sprejeta že po izdaji pravnomočne odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 5. 2003 dalje. Z novelo je bil spremenjen 15. člen ZPIZVZ tako, da je določil priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/1991 s spremembami), za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, tožnik pogojev tudi po navedeni določbi ne izpolnjuje. Tožnik je bil namreč v državljanstvo Republike Slovenije sprejet po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/02) v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZDRS. Nadalje iz dokumentacije v spisu izhaja in kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine s pravnomočno odločbo priznana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožnik torej državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS, prav tako tožniku ni bila priznana pravica oziroma ni izpolnil pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožnik tudi na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine za obdobje od 1. 7. 1992 do 30. 4. 2003. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za priznanje pravice do pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, se je v več zadevah opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS, kot na primer opr. št. VIII Ips 295/2007 z dne 23. 3. 2009, VIII Ips 93/2010 z dne 3. 10. 2011, VIII Ips 56/2010 z dne 19. 12. 2011, VIII Ips 200/2011 z dne 18. 6. 2012. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile določbe ZPIZVZ neustavne. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, s tem ko ni zaslišalo tožnika kot stranke v postopku. Iz zapisnika z glavne obravnave povsem jasno izhaja, da je tožnik na glavni obravnavi izrecno navedel, da njegovo dodatno zaslišanje ni potrebno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.