Jedro

Ob tožbeno neprerekanih ugotovitvah, da je tožnica vložila vlogo, s katero je zaprosila za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi določb postopka zaradi vodenja ločenega postopka o statusu kmeta.

Pogoj pomembnega dela dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ni izpolnjen zgolj v primeru, če oseba dosega (denarni) dohodek iz prodaje v ustrezni višini, temveč tedaj, ko vrednost njenih pridelkov, četudi bi bili npr. namenjeni za osebno uporabo, doseže zakonsko predvideno višino. Je pa pri tem treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko predelani na kmetiji in ne tistih, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Slovenj Gradec št. 330-295/2021-6245-30 z dne 26. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se: (1.) tožnica ne šteje med kmete po določilih 1. alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ); (2.) tožnica ne šteje med kmete po določilih 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ; (3.) ne ugodi predlogu za združitev postopka izdaje odločbe o statusu kmeta številka 330-295/2021 s postopkom odobritve pravnega posla številka 330-217/2021, ki se oba vodita pri Upravni enoti Slovenj Gradec in (4.) da ni bilo stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica z vlogo z dne 8. 9. 2021 pri Upravni enoti Slovenj Gradec kot organu prve stopnje zaprosila za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta.

3.Predlog za združitev postopka priznanja statusa kmeta, ki se vodi pod številko 330-295/2021, s postopkom odobritve pravnega posla številka 330-217/2021, v katerem tožnica uveljavlja prednostno pravico do nakupa kmetijskega zemljišča v skladu z določili 23. člena ZKZ, je organ prve stopnje zavrnil, saj je stranka sama s posebno vlogo dne 8. 9. 2021 zahtevala, da se odločanje o priznanju statusa kmeta izvaja ločeno v posebnem ugotovitvenem postopku in se o tem izda upravna odločba. Prav tako niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj v postopkih ne gre za isto dejansko stanje in isto pravno podlago.

4.Izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa kmeta je organ prve stopnje presojal na podlagi 1. alineje in 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ.

5.Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnica po podatkih zemljiške knjige in zemljiškega katastra na dan 8. 9. 2021 lastnica nepremičnin, ki obsegajo 1,8642 ha kmetijskih in 1,3390 ha gozdnih zemljišč. Po podatkih Registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) na dan 28. 4. 2021 je tožnica nosilka kmetijskega gospodarstva s KMG MID 123456789, v okviru katerega se obdeluje 1,5278 ha kmetijskih zemljišč, od tega trajnih travnikov v površini 0,7977 ha in intenzivnega sadovnjaka - nasada lešnikov v površini 0,7301 ha. Intenzivni sadovnjak je bil vzpostavljen leta 2015, v njem je posajenih 260 grmov leske. Prvi vpis kmetijskega gospodarstva v RKG je bil opravljen leta 2001. Po podatkih zbirne vloge za leto 2020 je tožnica v letu 2020 redila 2 prašiča in 13 kokoši. Iz uradne evidence upravnega organa izhaja, da je bil tožnici v preteklosti status kmeta že priznan, in sicer z odločbo takratnega Komiteja za gospodarstvo in družbeno planiranje občine Slovenj Gradec številka 320-1/80-3/8 z dne 26. 6. 1981.

6.Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoj, da z osebnim delom obdeluje kmetijska zemljišča in pogoj, da je za kmetovanje primerno usposobljena, saj gre za osebo starejšo od 30 let, ki se po 15 letu starosti že več kot 5 let ukvarja s kmetovanjem, kar je v skladu z določili 111. člena ZKZ, nesporno pa je tudi lastnica kmetijskih zemljišč, da jih obdeluje sama oz. s pomočjo družinskih članov.

7.Glede tretjega pogoja o ustvarjanju dohodka iz kmetijske dejavnosti, kot je podrobneje opredeljen v drugem odstavku 24. člena ZKZ, je organ prve stopnje odločil, da zadosten dohodek iz kmetijske dejavnosti ni dovolj verjetno izkazan in zato tožnici statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ni priznal.

8.Upravni organ ni štel kot ustreznega dokazila z naslovom "Dokazilo o vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji A. A., KMD MID 123456789", številka 1-2021/SŠ z dne 16. 9. 2021, ki ga je pripravil Kmetijsko gozdarski zavod Celje, Kmetijsko svetovalna služba, Izpostava Slovenj Gradec (v nadaljevanju Dokazilo KSS), ki ga tožnica šteje kot javno listino, saj iz njega ne izhaja, da se izračunani dohodek nanaša na leto 2020, ki je relevanten čas za ugotavljanje pogojev v tej zadevi. Upoštevane so sicer površine v obdelavi, kot izhajajo iz zbirne vloge za leto 2020, vendar pa so pri ugotavljanju količin pridelkov in cen navedene povprečne vrednosti po Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetiji v Sloveniji, ki je bil pripravljen in objavljen v razpisu Pomoč za zagon dejavnosti mladim prevzemnikov kmetij v januarju 2021, ki pa ni nujno, da so tudi odraz dejansko doseženih količin pridelkov in prodajnih cen. Kritična obrazložitev upoštevanih vrednosti v dokumentu ni podana. Že sam vir podatkov, na podlagi katerih je bilo pripravljeno mnenje o tožničinem dohodku, izkazuje, da so vrednosti o višini pridelkov in cenah povprečne in namenjene izračunavanju potencialnega dohodka na kmetiji za potrebe pridobivanja sredstev za zagon dejavnosti na kmetiji. Upoštevani podatki o pridelkih in cenah niso obrazloženi na način, da bi jih v konkretnem primeru, glede na dejanske pridelovalne in tržne razmere ter intenzivnost kmetijske proizvodnje na obravnavani kmetiji bilo mogoče šteti kot dejansko dosežen dohodek na tej kmetiji. Višina pridelkov kot tudi cene v obravnavanem mnenju predstavljajo hipotetično, povprečno vrednost. Povprečne vrednosti lahko od dejanskih odstopajo tako navzdol kot tudi navzgor, za potrebe priznanja statusa kmeta pa je potrebno dokazati dejansko ustvarjeni dohodek na kmetiji v določenem časovnem obdobju. Zavrnil je navedbo tožnice, da je KSS o višini uporabila podatke iz uradnih evidenc, saj evidenca o količini pridelkov in njihovih prodajnih cenah ter višini ustvarjenega dogodka na posamezni kmetiji ne obstaja. Iz uradne evidence so lahko bili pridobljeni zgolj podatki o površinah zemljišč v obdelavi in vrsti kmetijske proizvodnje, ki se na obravnavani kmetiji izvaja, ne pa, kolikšen je bil pridelek v nekem letu in posledično prihodek. Upravni organ mnenja KSS ni štel kot ustrezno dokazilo o višini dejansko ustvarjenega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

9.Tožnico je upravni organ večkrat pozval, da predloži še druga dokazila, predlagal je tudi možnost dokazovanja z neodvisnim izvedencem kmetijske stroke, ki bi ga v postopku imenoval upravni organ, a stranka temu predlogu ni sledila. Ugotovil je še, da je tožnica predložila osebne izjave o prodaji travne silaže in sena, jajc ter lešnikov v letu 2020, in sicer naj bi od prodaje sena in travne silaže, pridelane na 0,8 ha travnika, pridobila dohodek v skupni višini 930,00 € (260 kock sena a 3 €, 5 bal silaže a 30 €), od prodaje jajc od 13 kokoši dohodek v skupni višini 622,00 € (311 kosov jajc a 2 €), ter od prodaje lešnikov proizvedenih na 0,7 ha nasada - 260 grmov, dohodek v skupni višini 14.763,00 € (777 kg lešnikov a 19 €).

10.Upravni organ je izjave stranke želel preveriti z zaslišanjem kupcev navedenih kmetijskih pridelkov in stranko zaprosil za njihove podatke, vendar stranka ni oz. ni želela navesti nobenega kupca, čeprav je iz njene osebne evidence razvidno, da ni šlo vedno za prodajo na drobno, da naj bi se predvsem lešniki prodajali tudi v velikih količinah naenkrat (1 x 300 kg, 2 x 100 kg, 2 x 50 kg,...) in bi bilo mogoče pričakovati, da prodajalec razpolaga s podatki o takšnih kupcih in bi jih lahko imenovala, da bi jih upravni organ lahko zaslišal kot priče v postopku.

11.Kot dokaz v zvezi s pridobljenimi dohodki iz naslova izplačanih subvencij v kmetijstvu na podlagi zbirne vloge za leto 2020 je tožnica priložila končno odločbo AKTRP št. 33101-46886/2019/4 z dne 3. 4. 2020, na podlagi katere je prejela sredstva v višini 228,61 EUR.

12.Organ prve stopnje je tako zaključil, da tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da je v letu 2020 pridobila dohodek iz kmetijske dejavnosti na kmetiji v zakonsko potrebni višini, dohodka iz kmetijske dejavnosti ni zadostno in verjetno izkazala, saj razen odločbe AKTRP o prejetih subvencijah in dokumentu KSS z mnenjem o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki ga upravni organ ni sprejel kot ustrezen dokaz, stranka ni predložila nobenega drugega dokaza in ni omogočila, da bi se lahko preverile njene osebne izjave o količini in vrednosti proizvedenih pridelkov.

13.Izpolnjevanje pogojev za priznanje kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je organ prve stopnje ugotavljal v zvezi s sprejemom ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 159/18 v k. o. B., v površini 971 m2.

14.Ugotovil je, da je tožnica izjavo, da bo sama in s pomočjo sina obdelovala kmetijska zemljišča in pridobila pomemben del dohodka, ki bo presegal zahtevano zakonsko višino prihodkov za pridobitev statusa kmeta, podala kot opombo na vlogi za preverjanje pogojev za priznanje statusa kmeta, vloženi 8. 9. 2021 pri Upravni enoti Slovenj Gradec. Ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 159/18 v k. o. B. pa je sprejela 23. 6. 2021, kot izhaja iz obvestila o poteku ponudbe številka 330-166/2021-8 z dne 29. 6. 2021. Sprejemnik ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča mora pogoje, na podlagi katerih uveljavlja predkupno pravico, izpolnjevati že ob sprejemu ponudbe. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvena in učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katero se nanaša. Če je podlaga za njeno izdajo 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, je to od časa podaje te izjave.

15.Izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je tožnica podala znatno kasneje, kot je bila sprejeta ponudba za prodajo in torej ob sprejemu ponudbe pogoji za priznanje statusa kmeta po tej določbi niso bili izpolnjeni. Izjava o sprejemu ponudbe in izjava v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ se medsebojno pogojujeta. Ker izjava v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ni bila podana pravočasno, to je najkasneje na dan sprejema ponudbe za prodajo, ugotavljanje ustrezne višine dohodka ni odločilno in zato upravni organ ni ugotavljal, da bo tožnica na zemljiščih, ki jih bo pridobila (na parceli 159/18, k. o. B.), pridobivala pomemben del dohodka v višini 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS.

16.Tako je zaključil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta niti po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ niti po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

17.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil.

Navedbe strank v upravnem sporu

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da je prišlo do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do zmotne uporabe materialnega prava in do bistvenih kršitev postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19.V tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ni moč jasno razbrati, zakaj je toženka o statusu kmeta po ZKZ odločala v posebnem upravnem postopku in ne v okviru postopka odobritve pravnega posla, glede na to, da je tožnica vlogo za priznanje statusa kmeta vložila v okviru postopka odobritve pravnega posla nakupa kmetijskega zemljišča, kjer je uveljavljala predkupno pravico do nakupa po določbi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZKZ. V odločbi je sicer navedeno, da je tožnica podala posebno vlogo za začetek postopka, vendar je tožnica nato predlagala tudi združitev postopkov. Upravnemu organu pa je znano, da je tožnica vlogo podala izključno za namen odobritve pravnega posla, ki se vodi pod opr. št. 330-217/2021. Oba upravna postopka vodi isti upravni organ in to je bilo ugotovljeno na ustni obravnavi. Vodenje več ločenih upravnih postopkov je nezakonito, saj takšno postopanje upravnega organa krši pravice ostalih sprejemnikov ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča parc. št. 159/18 k. o. B. Postopanje upravnega organa v konkretnem primeru odobritve pravnega posla je po mnenju tožnice neobičajno in nepravilno. Pri tem se sklicuje na prakso Upravnega sodišča v zadevi II U 379/2009.

20.Tožnica nasprotuje tudi zavrnilni odločitvi o statusu kmeta. Tožnica vztraja, da vsi dokazi v spisu kažejo na to, da tožnica s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del prihodkov v smislu ZKZ in ni nobenega dokaza, ki bi kazali, da takšnega dohodka ne pridobiva.

21.To dokazuje listina Dokazilo KSS, iz katere izhaja, da je imela kmetija v letu 2020 prihodke v vrednosti 15.806,73 EUR, ki jo je izdal organ z uradnimi pooblastili, na podlagi uradne evidence in na njeno vsebino se lahko zato vsakdo zanese, torej je javna listina v smislu določbe 80. člena ZUP, za katero se šteje, da dokazuje tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno (169. člen ZUP). Sicer se lahko dokazuje, da je listina neresnična ali da ni pristna, vendar se v konkretnem primeru resničnosti ali pristnosti listine ne oporeka. Ta listina dokazuje, da je takšne prihodke (tj. pomemben del prihodkov) v smislu ZKZ (2/3 povprečne neto plače v RS) zagotovo možno ustvariti glede na površine kmetije in vrsto kmetijske proizvodnje, ki se na kmetiji izvaja.

22.Tožnica je v upravnem postopku podala izjavo, kakšne prihodke je v letu 2020 ustvarila na kmetiji, in sicer v skupni višini 16.713,00 EUR in to svojo izjavo podkrepila z listinami. Po prepričanju tožnice ni nobenega razumnega razloga, zakaj ji upravni organ ne verjame. Sploh ob javni listini v spisu, ki kaže na to, da tudi po uradnih evidencah javnega kmetijskega zavoda tožnica na njeni kmetiji pridobiva pomemben del prihodkov.

23.Dokazovanje z izvedencem kmetijske stroke, s katerim bi tožnica lahko dokazovala njene prihodke na kmetiji v letu 2020, je v konkretnem upravnem postopku nepotrebno. Kakšne prihodke je v letu 2020 na kmetiji ustvarila tožnica in ali je kmet v smislu ZKZ, je pravno odločilno dejstvo, ki ga mora ugotoviti upravni organ, ki vodi upravni postopek. Po prepričanju tožnice upravni organ razpolaga z ustreznim znanjem, v kolikor pa ne, bi lahko oz. bi moral dokazovanje z izvedencem odrediti upravni organ (ne pa predlagati tožnici, da to stori ona). Dokazovanje z izvedencem se sicer opravi samo v primerih, če je za rešitev zadeve potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (189. člen ZUP). V konkretnem primeru je uradna oseba, ki je o zahtevi tožnice odločila, sama sodni izvedenec in cenilec za področje kmetijstva, saj je navedena v javnem imeniku sodnih cenilcev in izvedencev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje, zaradi česar ima popolnoma enako strokovno znanje kot kakšen drug izvedenec in zaradi česar je bilo predlagano dokazovanje z izvedencem evidentno v nasprotju z določbo 189. člena ZUP. Poleg tega je dokazovanje z izvedencem tudi iz vsebinskega vidika nesmiselno, saj izvedenec za ugotavljanje prihodkov kmetije v letu 2020 ne bi imel nobenih drugih podatkov, kot jih ima upravni organ v spisu (izjavo tožnice, da je ustvarila pomemben del prihodkov in podatke iz uradnih evidenc o površinah in vrsti kmetijske proizvodnje na kmetiji, ki kažejo na to, da je tak dohodek možno ustvariti).

24.Tožnica je v upravnem postopku podala še vrsto drugih dokazil, ki jih je zahteval upravni organ, in sicer podatke o kmetijski mehanizaciji, s katero razpolaga, dokazilo, da je tožnica članica strokovnega društva lupinarjev, dokazila o priporočenih prodajnih cenah pridelkov, podatke iz lastnih evidenc prodanega pridelka in odločbe o prejetih subvencijah. Če upravni organ že ne sprejema cen kmetijskih pridelkov, ki jih je za leto 2020 ugotovil kmetijski zavod, je imel možnost cene preveriti pri Slovenskem strokovnem društvu lupinarjev. Tudi te cene so le priporočene, a so dodaten pokazatelj, da je izjava tožnice o prodajnih cenah lešnikov očitno resnična. Tožnica namreč ne trdi in ne dokazuje, da je pridelke s kmetije prodala po nerazumno visokih cenah, temveč, da jih je prodala po običajnih oz. povprečnih cenah.

25.Nenazadnje je tožnica v upravni spis vložila tudi dokazilo - javno listino, in sicer zapisnik, ki ga je 10. 6. 1981 v upravnem postopku sestavil Referent za kmetijstvo in gozdarstvo takratne Skupščine občine Slovenj Gradec in iz katerega izhaja, da tožnica z osebnim delom obdeluje posedovano kmetijsko zemljišče v skupni izmeri 3,76 ha, tožnica biva v kraju ležečega kmetijskega zemljišča in s kmetijsko dejavnostjo ustvarja pomemben dohodek v letnem znesku cca 35.000 din. Tožnici je bil status kmeta v preteklosti torej že priznan, kar je dodaten pokazatelj, da je kmet, ki s kmetovanjem pridobiva pomemben del prihodkov. Tega statusa si tožnica torej ne želi kreirati na novo in z namenom uveljavljanja predkupne pravice.

26.Pravno neutemeljeni (hipotetični) so pomisleki prvostopenjskega organa o kondiciji tožničinih nasadov lešnikov, stanju travinja in intenziteti gospodarjenja. Sploh z ozirom na to, da tekom postopka nihče ni problematiziral stanje travinja ali kondicijo njenih nasadov. Njeni nasadi so povprečni in tudi podatki iz javne listine, ki jo je izdal KSS, so navedeni za povprečni pridelek. Prav tako so za postopek odobritve pravnega posla ali ugotavljanja statusa kmeta nedopustne špekulacije, da upravni organ pričakuje organizirano prodajo in račune za prodajo travne silaže in lešnikov. Tožnica si ima sama pravico organizirati prodajo kmetijskih pridelkov kot se njej zdi primerno in kakršnakoli pričakovanja upravnega organa v tej smeri pomenijo arbitrarnost in samovoljo pri odločanju v upravnem postopku. Evidence o prodanih pridelkih je tožnica sicer vložila v upravni spis, računov za prodajo kmetijskih izdelkov pa ji ni potrebno izdajati. In če tožnica računov ne izdaja, to ne pomeni, da zaradi tega ne more biti kmet v smislu določil ZKZ. Takšno ravnanje upravnega organa je arbitrarno, ker nima podlage v zakonu.

27.Tožnica že sedaj presega mejo pomembnega dela dohodka, po podaji izjave v smislu 4. alineje prvega odstavka 4. člena ZKZ, pa to dejstvo nikakor ne more biti več sporno in je status kmeta izkazan tudi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki jo je sicer uveljavljala podredno. Da bi bila izjava podana prepozno, iz 24. člena ZKZ ne izhaja.

28.Ali tožnica uveljavlja predkupno pravico in na kakšni podlagi, je bila vprašana šele na naroku, medtem ko je ob sprejemu ponudbe izpolnila predhodno pripravljen univerzalni obrazec, ki ga je pripravil upravni organ. Na tem obrazcu je moč označiti zgolj, ali sprejemnik uveljavlja predkupno pravico kot kmet ali ne in tožnica je označila, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet, pri čemer vztraja še sedaj. Na obrazcu torej ni bilo treba opredeliti, po kateri alineji 24. člena ZKZ tožnica uveljavlja predkupno pravico kot kmet, niti ni bila tožnica na to kakorkoli opozorjena.

29.Očitki, da je izjava po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ podana prepozno, so nepošteni oz. pomenijo dodaten poskus upravnega organa, da se tožnico prikrajša za pravico, ki ji jo daje zakon. Takšno stališče bi v praksi pomenilo, da nihče, ki je ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča sprejel v obliki obrazca, ki ga je pripravil upravni organ, ne more predkupne pravice uveljaviti kot kmet po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj na tem obrazcu ni rubrike o tem, da je potrebno podati kakšno izjavo, kasneje pa takšne izjave očitno ni več možno podati. Tožnica je navedla, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet (tj. kot se je od nje zahtevalo), ko pa je bila kasneje vprašana, na podlagi katere alineje, je to svojo izjavo dodatno konkretizirala.

30.Ravnanje organa ni skladno z določbo 7. člena ZUP, po kateri si mora upravni organ pri postopanju in odločanju prizadevati, da stranka čim lažje zavaruje in uveljavi njene pravice in skladno s katero mora upravni organ stranko opozoriti na to, da ima možnost uveljaviti kakšno pravico, v kolikor stranka takšno pravico ima.

31.Toženka je po pozivu sodišča predložila upravni spis zadeve in v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v odločbah organov prve in druge stopnje. Sodišču je predlagala, da tožbo zavrne.

32.Stranki v upravnem sporu sta izrecno podali soglasje, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank brez glavne obravnave na podlagi 5. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče v zadevi odločilo na podlagi listin in brez oprave glavne obravnave.

K I. točki izreka:

33.Tožba je utemeljena.

34.Predmet upravnega spora je odločitev organa o zavrnitvi priznanja statusa kmeta tožnici, ki ga je uveljavljala po 1. in po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

35.Iz 24. člena ZKZ izhaja, da se status kmeta po tem predpisu določa (le) za namene tega zakona, tj. za namen prometa s kmetijskimi zemljišči. S statusom kmeta po 24. členu ZKZ se torej dokazuje prednostni vrstni red za uveljavljanje predkupne pravice po 23. členu ZKZ.

36.V okviru procesnega dejanskega stanja obravnavane zadeve, ki izhaja iz tožbenih navedb, izpodbijane odločbe in spisa upravne zadeve, sodišče v tej zadevi ugotavlja, da je tožnica v postopku odobritve pravnega posla, ki ga isti organ prve stopnje vodi s št. zadeve 330-217/2021, uveljavljala prednostno pravico do nakupa kmetijskega zemljišča kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Na podlagi določbe 111. člena ZKZ se v primeru nastanka dvoma o tem, ali je fizična oseba, ki se je štela za kmeta po prejšnjih predpisih, kmet tudi po tem zakonu, postopek preverjanja pogojev izvede po kriterijih, ki jih določa ta zakon. Če se izvede postopek preverjanja (če o tem torej obstaja dvom), ali so za priznanje statusa kmeta izpolnjeni pogoji tudi po v času preverjanja veljavni zakonodaji, in ob predpostavki, da je pristojen isti upravni organ, o tem odloča kot o predhodnem vprašanju, torej odločitev velja izključno za upravni postopek odobritve pravnega posla.

37.Vendar je v konkretni zadevi izpodbijana odločba izdana v ločenem, samostojnem postopku ugotavljanja statusa kmeta. Ob tožbeno neprerekanih ugotovitvah, da je tožnica vložila vlogo z dne 8. 9. 2021, s katero je zaprosila za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi določb postopka zaradi vodenja ločenega postopka o statusu kmeta. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za združitev postopkov, ki jih določa 130. člena ZUP, saj gre v zadevah za različno dejansko stanje in ne gre za isto pravno podlago. Tožničino sklicevanje na sodbo II U 379/2009 z dne 2. 3. 2011 ni primerno, saj gre povsem drugačno stanje zadeve, ki se nanaša na odmero okoljske dajatve in s tem povezano oprostitev plačila te dajatve.

38.Glede tožbenega očitka o kršitvi pravic ostalih udeležencev v postopku odobritve pravnega posla zaradi vodenja ločenega postopka o statusu kmeta tožnice sodišče pripominja, da lahko tožnica v upravnem sporu ščiti le svoj pravni interes, zato ne more uspeti z očitki o morebitnih kršitvah, ki se ne nanašajo nanjo. Sicer pa imajo tako tožnica kot ostali udeleženci v postopku odobritve pravnega posla tudi pravna sredstva, če organ ne odloči v predpisanem roku.

39.Sodišče je dalje presojalo odločitev organa o zavrnitvi priznanja statusa kmeta tožnici. Čeprav je toženka obravnavala pogoje za določitev statusa kmeta po 1. in 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj so določeni kriteriji oz. pogoji drugačni, sodišče pripominja, da to ne pomeni, da obstaja več statusov kmetov, tj. da se po vsaki alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ugotavlja drugačen status kmeta. Status kmeta je en sam.

40.Po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ se za kmeta šteje fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V tej zadevi je sporno izpolnjevanje zadnjega pogoja iz navedene določbe.

41.Iz dikcije drugega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, kdaj se šteje, da oseba prejema pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, izhaja, da je za presojo višine dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ključna vrednost kmetijskih pridelkov in prejetih kmetijskih denarnih pomoči (subvencij) in ne (zgolj) dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki ga npr. izkazujejo uradne evidence. Pri tem je sodna praksa že zavzela stališče, da vrednost pridelkov vključuje na trgu prodane pridelke, kot tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo, njihova vrednost pa se lahko dokazuje z različnimi dokazili, ne le z računi (denimo z oceno vrednosti pridelkov ustrezno strokovno usposobljenega strokovnjaka (izvedenca ali strokovne organizacije, kot je kmetijsko svetovalna služba)). S tem se strinja tudi Vrhovno sodišče RS, ki izpostavlja, da je določba drugega odstavka 24. člena ZKZ v tem pogledu popolnoma jasna, saj ZKZ izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka.

42.V konkretni zadevi je upravni organ navedeno določilo sicer večkrat pravilno povzel, vendar neskladno s tem zaključil, da mora tožnica dokazati dejanski dohodek iz opravljanja kmetijske dejavnosti oz. dejansko ustvarjeni dohodek na kmetiji. Kot je sodišče že zgoraj pojasnilo, pogoj pomembnega dela dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ni izpolnjen zgolj v primeru, če oseba dosega (denarni) dohodek iz prodaje v ustrezni višini, temveč tedaj, ko vrednost njenih pridelkov, četudi bi bili npr. namenjeni za osebno uporabo, doseže zakonsko predvideno višino. Pritrjuje pa sodišče ob tem poudarku toženke, da je pri tem treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko predelani na kmetiji in ne tistih, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani.

43.V tem oziru je po presoji sodišča upravni organ zmotno uporabil določilo drugega odstavka 24. člena ZKZ, posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje, kot tožnica utemeljeno uveljavlja v tožbi.

44.V pretežnem delu so v izpodbijani odločbi navedeni razlogi, zakaj organ prve stopnje listinskega dokaza Dokazilo o vrednosti kmetijskih pridelkov KSS "ni sprejel kot ustrezen dokaz", pri čemer sodišče navedeni izraz razume kot stališče organa, da le-ta ne dokazuje vrednosti tožničinih pridelkov v letu 2020. Pri tem tožnica utemeljeno nasprotuje ugotovitvi organa, da iz poročila ne izhaja, da se izračunani dohodek nanaša na leto 2020, ki je relevanten čas za ugotavljanje pogojev za priznanje statusa kmeta (glede na zahtevo z dne 8. 9. 2021), saj je v njem nad preglednico, v kateri je izračunana vrednost skupnega prihodka iz poslovanja na podlagi pokritja, na 2. strani navedeno leto 2020, pred tem pa povzeti podatki o površini in vrsti kmetijskih zemljišč in staležu živali v letu 2020.

45.Navedba organa, da so pri ugotavljanju količin pridelkov in cen navedene povprečne vrednosti po Katalogu kalkulacij, kar ni nujno, da odraža tudi dejansko dosežene količine pridelkov in prodajne cene, sicer lahko drži, vendar to ne pomeni, da s tem dokazom, ki ga je treba oceniti skupaj z ostalimi, tožnica ne more dokazati vrednosti kmetijskih pridelkov na svoji kmetiji, ob dejstvu, da uradna evidenca o količini pridelkov ne obstaja. Tožnica je namreč podala tudi osebno izjavo o obsegu in vrednosti pridelkov v letu 2020. A razen ugotovitve, da je tožnica predložila tudi osebno izjavo o obsegu in vrednosti pridelkov v letu 2020, se toženka do tega dokaza ni v ničemer opredelila. Prav tako ne do njene izjave o kmetijski mehanizaciji, s katero na kmetiji razpolaga, dokazila o članstvu v društvu in dokazila o priporočenih cenah, kot tožnica utemeljeno opozarja v tožbi.

46.Po presoji sodišča dokazna ocena v izpodbijani odločbi ni bila zadostno utemeljena. V skladu s pravilom o prosti presoji dokazov iz 10. člena ZUP mora organ dokazno oceno obrazložiti, tako da je iz nje jasno, kako je posamezen dokaz in kako so vsi skupaj vplivali na ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP) namreč pomeni, da nobeno dokazno sredstvo samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Možni drugi dokazi, ki niso bili predlagani s strani stranke niti jih ni organ izvajal po uradni dolžnosti, na to nimajo vpliva (zaslišanje neznanih prič, dokazovanje z izvedencem). Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko pretehtani. Zato tudi ne drži ugotovitev pritožbenega organa, da je prvostopni organ pretehtal vsa dokazila, ki jih je tožnica predlagala in da je utemeljeno obrazložil zavrnitve posameznih dokazov, saj to iz obrazložitve odločbe ne izhaja.

47.Sodišče pritrjuje tudi tožbenemu očitku glede zaključka o statusu kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po tej določbi je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, ter da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

48.V zvezi z izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ obstaja ustaljena sodna praksa, da se, če oseba dokazuje status kmeta z izjavo, šteje, da ga izkazuje od takrat, ko takšno izjavo poda. Izjava na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je konstitutivna izjava in pravno učinkuje od trenutka, ko je podana.

49.V konkretni zadevi je upravni organ vodil ločen postopek o statusu kmeta, zato so napačni razlogi o tem, da ob sprejemu ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča tožnica izjave še ni dala in da je zato izjava o statusu kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ prepozna. Ker toženka v tem (samostojnem in ločenem) postopku ne presoja pogojev za odobritev pravnega posla, torej ne odloča o statusu kmeta kot o predhodnem vprašanju glede obstoja predkupne pravice za nakup kmetijskega zemljišča, zato tudi nima podlage za presojo izjave o statusu kmeta glede na trenutek podaje izjave o sprejemu ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča (ki je podana v drugem postopku).

50.Ker je tožnica podala izjavo, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, ter da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena, mora organ presoditi izpolnjevanje teh pogojev in pri tem upoštevati, da je izjava konstitutivna in učinkuje od trenutka, ko je dana. Posledično mora organ odločiti o tej izjavi, ki bo veljala od dneva, ko jo je tožnica podala.

51.Ali bo v primeru, če upravni organ ugotovi status kmeta za tožnico na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, tožnica uspešna s sklicevanjem na predkupno upravičenje na podlagi tega statusa v postopku odobritve pravnega posla št. 330-217/2021, pa je drugo vprašanje, ki za obravnavani postopek ugotavljanja statusa kmeta ni bistveno.

52.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko dobi sodbo, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

53.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povrnitvi stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.

54.Tako je pri odmeri višine stroškov, čeprav jih je tožnica priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, ker je bila zadeva rešena brez izvedene glavne obravnave in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

55.Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Tožnici je v preteklosti status kmeta že bil priznan z odločbo takratnega Komiteja za gospodarstvo in družbeno planiranje občine Slovenj Gradec številka 320-1/80-3/8 z dne 26. 6. 1981.

Na podlagi šestega odstavka 24. člena ZKZ odloča o tem upravna eneta na območju katere leži pretežen del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo.

VSRS sodba v zadevi X Ips 51/2017 in UPRS sodba I U 1091/2022-20 z dne 20. 3. 2024.

UPRS sodba II U 135/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodba II U 151/2017-17 z dne 16. 10. 2019.

UPRS sodba II U 431/2015 z dne 23. 11. 2016.

UPRS sodba I U 42/2020-34 z dne 8. 3. 2022.

VSRS sklep X Ips 32/2017 z dne 28. 11. 2019.

UPRS sodba II U 24/2018-2 z dne 22. 4. 2020.

Npr. sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011, I U 572/2016 z dne 30. 3. 2017, točka 7, I U 1426/2020 z dne 13. 1. 2022.

Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.