Jedro

V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba, glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov.

ZUreP-1 glede na čas zahtevati stroške postopka nima specialnih določb, zato je upravni organ pravilno uporabil določbo ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Kranj št. 352-26/2010-143 z dne 15. 11. 2013 se v 3. točki izreka in drugem odstavku izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35020-26/2012-MOP-12 z dne 22. 1. 2014 odpravi ter se zadeva v odpravljenem delu vrne organu v nov postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 88,80 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijani sklepom v 3. točki izreka zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku razlastitve nepremičnine parc. št. 1644/11 k.o. … ter v 4. točki izreka zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov upravne takse in 22 % DDV, ki jo je podala v vlogi z dne 12. 9. 2013. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica dne 12. 3. 2012 zahtevala povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki obsegajo stroške prihoda na ustno obravnavo skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in 3. 4. 2013 povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki obsegajo nagrado za posel po tarifni številki 2200 ZOdvT, potne stroške ter pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 2002 ZOdvT. Postopek razlastitve se je začel na zahtevo razlastitvene upravičenke Republike Slovenije, v postopku je kot stranka z nasprotnim interesom bila udeležena razlastitvena zavezanka – tožnica, razlastitveni postopek pa se je končal v njeno škodo, zato na podlagi določbe 113. člena in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) nosi svoje stroške pravnega zastopanja. Sklicevanje na določbo četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) v zadevi, glede na sodno prakso Upravnega sodišča RS, ni mogoče, ker se določba nanaša na stroške iz drugega odstavka 105. člena ZUreP-1. V zvezi z odločitvijo v četrti točki izreka pa navaja, da se nanaša na vlogo z dne 12. 9. 2013, kjer je tožnica dodatno zahtevala povrnitev stroškov upravne takse in 22 % DDV, ti stroški pa ji ne gredo na podlagi prvega odstavka 116. člena ZUP, ker jih je zahtevala po izdaji odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal z razlogi prvostopnega organa. V izpodbijani 2. točki izreka je zavrnil zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica izpodbija sklep prvostopnega organa v 3. in 4. točki izreka in odločbo drugostopnega organa v 2. točki, ker meni, da odločitev o stroških postopka temelji na napačni pravni podlagi, saj je ZUreP-1 specialni predpis glede na ZUP, zato bi bilo potrebno v zadevi uporabiti četrti odstavek 105. člena in ne 114. člen ZUP. Določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 je posebno pravilo glede povzročitve stroškov razlastitvenega postopka in se nanaša na procesne stroške, ki niso del odškodnine, ki je v drugem odstavku 105. člena ZUreP-1 označena kot „stroški v zvezi z razlastitvijo“. Primerjava ureditve stroškov v Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP) kaže, da oba zakona določata obveznost razlastitvenega upravičenca, da nosi procesne stroške. Vprašanje določitve odškodnine po ZUreP-1 ni v nobeni zvezi s stroški postopka, gre za dve ločeni zadevi, ki ju ne moremo obravnavati skupaj. Razlastitev je poseg v lastninsko pravico – ustavno pravico do zasebne lastnine, zato stroški postopka ne morejo biti obveznost razlastitvenega zavezanca. Če bi bilo tako, bi bila odškodnina vedno zmanjšana za stroške razlastitvenega postopka v škodo razlastitvenega zavezanca. Taka razlaga pa bi bila protiustavna. Sodba II U 407/09, na katero se sklicujeta organa, je z razlago 105. člena prebila besedni okvir tega člena in je v nasprotju s splošno sprejeto argumentacijo v pravu. Pri zadevi I U 206/12 pa se je odločalo v zvezi z zahtevkom po 99. členom ZUreP-1, vendar se v sodbi navaja, da se v plačilo upravičencu naložijo stroške razlastitvenega postopka. Predlaga odpravo prvostopnega sklepa v 3. in 4. točki ter drugostopne odločbe v 2. točki in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

Razlastitev je na ustavni ravni urejena v 69. členu Ustave. Glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno nepremičnino po slovenski ustavi, je ustavno zapovedana polna odškodnina, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti takšen, da omogoči prizadetemu vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu (Komentar Ustave RS, str. 681). Da bi se v celoti izravnala izguba, mora biti odškodnina sestavljena iz dveh sklopov: odškodnine za odvzeto pravico in odškodnine za „stransko škodo“. Odškodnina mora zajeti obe vrsti učinkov, najočitnejšega – odvzem ali omejitev pravice in manj očitne stranske posledice. Odškodnina ima torej dve postavki – substančno odškodnino in odškodnino za stranske posledice (Komentar Ustave RS, str. 683).

Na zakonski ravni odškodnino in njen obseg določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, ki se glasi, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo pomeni substančno odškodnino. Stranski stroški, povezani z razlastitvijo pa pomenijo odškodnino za stranske posledice. V četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 je določen nosilec za plačilo odškodnine. Termin „odškodnina“ pa se po mnenju sodišča nanaša na obe obliki odškodnine kot ju določa drugi odstavek, torej na materialno odškodnino za razlaščeno. Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ pa se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba, glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnino zgolj substančno odškodnino, odškodnino za stranske posledice – stranske stroške povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev.

Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list RS št. 27/1972) – veljaven do 7. 3. 1980, je v 10. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno odškodnina, ki jo plača razlastitveni upravičenec. Nato pa je v poglavju IV razlastitveni postopek (členi od 17 – 23), v 23. členu določal, da stroške postopka, nastale v zvezi z odločbo o razlastitvi, plača razlastitveni upravičenec. Iz navedenih določb je jasno, da 10. člen določa materialno odškodnino, 23. člen pa procesne stroške.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 5/2080) – veljaven do 25. 7. 1997, je v 9. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino odškodnina. V istem členu, da odškodnino plača razlastitveni upravičenec. V 11. členu pa je določal, da stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Tudi iz teh določb je razvidno, da gre za različna temelja, materialnega in procesnega.

Enako izhaja iz določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/1997 - ZSZ) veljaven do 1. 1. 2003. Pristojnost za odločanje o razlastitvi je bila po tem zakonu prenesena na redno sodišče (21. člen je določal, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku). V 18. členu pa je določal, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi proti plačilu odškodnine ter v 26. členu, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo. Posebne določbe o nosilcu stroškov razlastitvenega postopka ta zakon ni imel, ker je sodišče odločalo v nepravdnem postopku, ki je v 104. členu ZNP določal, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (29. člen ZSZ pa je določal, da če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka). Razlastitveni upravičenec je bil torej tudi po ZNP nosilec stroškov postopka, ki jih je zaradi postopka utrpel razlastitveni zavezanec.

Tožnica ima glede na navedeno prav, da je upravni organ napačno razlagal določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 ter se napačno skliceval na stališče, izraženo v sodbi II U 407/2009. Iz nadalje citirane sodbe Upravnega sodišča RS I U 206/2012 z dne 20. 3. 2012 in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 1148/05 z dne 5. 10. 2005 pa ne izhaja drugačno stališče, kot ga je sodišče razložilo v tej sodbi. Posledično je o pritožbi drugostopni organ napačno odločil, kar pomeni, da je napačna tudi njegova odločitev o stroških pritožbenega postopka. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva stališče sodišča in odloči o vlogi za povrnitev stroškov z dne 12. 3. 2012 in 3. 4. 2013 ter pritožbenih stroških tožnice.

Z izpodbijano 4. točko izreka pa je organ zahtevo tožnice za povrnitev stroškov upravne takse in 22 % DDV, ki ga je podala v vlogi z dne 12. 9. 2013, zavrnil. Odločitev se nanaša na stroške, ki jih je tožnica zahtevala dne 12. 9. 2013, torej po izdaji odločbe o razlastitvi nepremičnine z dne 10. 4. 2013, ki je postala pravnomočna dne 30. 8. 2013. Z vlogo z dne 12. 9. 2013 je torej tožnica stroške zahtevala prepozno, kar pa glede na določbo prvega odstavka 116. člena ZUP pomeni, da ji ne gredo. ZUreP-1 glede na čas zahtevati stroške postopka nima specialnih določb, zato je organ pravilno uporabil določbo ZUP.

Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je sklep prvostopnega organa v 3. točki in drugostopnega organa v 2. točki izreka nezakonit. Sodišče je akta v ugodilnem delu na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V preostalem je tožbo zavrnilo.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu v pretežnem delu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v zahtevani višini. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.