Jedro

Vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju je bolezen in ne poškodba pri delu, saj tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb in ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

III. Stranski intervenient krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 21. 7. 2014 in št. … z dne 18. 6. 2014 ter na ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo tožnika v obdobju od 12. 5. 2014 do 31. 5. 2014 poškodba pri delu (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 648,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Navedeno sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je podana relativna bistvena kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker sodišče ni dovolj vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 12. 5. 2014 do 31. 5. 2014 bolezen. Vztraja, da je vzrok poškodba pri delu in se pri tem sklicuje na strokovno mnenje specialista fiziatra A.A. z dne 18. 3. 2014, ki ga je predložil med postopkom na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje navedenega specialista fiziatra neutemeljeno zavrnilo. Tudi osebni zdravnik dr. B.B. in mag. C.C., dr. med. na I. stopnji ZZZS OE D. sta menila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ki bi lahko natančneje opisal potek prometne nesreče, postopke zdravljenja in nastale zdravstvene spremembe. Sodišče bi moralo skladno z 254. členom ZPP imenovati novega izvedenca, saj mnenje izvedenca vzbuja utemeljen dvom in je tudi v nasprotju z dejanskimi okoliščinami prometne nesreče. Izvedenec se je oprl na napačno izhodišče, tj. na mehanizem naleta vozil od zadaj, kar je imelo za posledico neustrezne ugotovitve o poškodbah. Izvedenec bi moral izhajati iz izhodišča, da je prišlo do diagonalnega naleta več vozil, kar pomeni, da so na tožnika delovale tudi stranske sile. Prereka tudi odločitev o stroških, ki mu jih je sodišče naložilo zaradi povrnitve stroškov stranskega intervenienta, saj ta v predmetni zadevi sploh ni bil tožena stranka. V socialnih sporih pa ne glede na izid postopka, stroški ne morejo iti v breme zavarovane osebe. Navaja še, da delodajalec v tem postopku sploh ne bi smel biti stranski intervenient, saj nima pravnega interesa. Meni, da je bil delodajalcu na ta način v nasprotju z Zakonom o pacientovih pravicah omogočen vpogled v zdravstveno dokumentacijo.

3. Stranski intervenient na strani tožene stranke je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodišče obrazloženo in utemeljeno navedlo zakaj sledi ugotovitvam izvedenca ter tako zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ne predstavlja argumenta za angažiranje novega izvedenca. Izvedenec je tudi odgovoril na vse tožnikove pripombe. Navaja, da se izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno izven postopka, lahko upošteva zgolj v okviru trditev strank. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroškov postopka. Ker se v skladu z 19. členom ZDSS-1 v postopku v socialnih sporih subsidiarno uporabljajo določbe ZPP, je treba uporabiti 1. odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, tudi intervenientu nasprotne stranke povrniti stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožniku naloži povrnitev intervenientovih pritožbenih stroškov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Relativna bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Dokazna ocena izvedenih dokazov je ustrezna, sodišče prve stopnje je kritično ocenilo vsak izvedeni dokaz posebej in tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Nadalje ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, in sicer zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem dr. A.A., zaslišanjem tožnika in postavitve novega izvedenca.

V skladu z ustaljeno ustavno sodno in sodno prakso revizijskega sodišča, lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče utemeljilo, da je dokazni predlog za zaslišanje A.A., specialista fiziatra, zavrnilo, ker je bil podan prepozno. Tožnik ga je namreč podal šele na drugem naroku za glavno obravnavo, in torej glede na 286. člen ZPP(1), prepozno. Pravilno razloguje, da se tudi sicer strokovno mnenje specialista fiziatra ne more upoštevati kot dokaz, pač pa le kot del tožnikovih navedb, saj iz njega jasno izhaja, da je bilo pridobljeno po tožnikovem naročilu. Poleg tega je bil predmet navedenega strokovnega mnenja obseg nepremoženjske škode in ne vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika. Pravilno je ocenilo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla prispevati k razjasnitvi vzroka začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju.

Pritožba nadalje neutemeljeno očita sodišču, da ni sledilo dokaznemu predlogu in postavilo novega izvedenca. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog, da bi sodišče bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Mnenje drugega izvedenca se zahteva takrat, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev navedenega dokaznega predloga pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP, da zgolj nestrinjanje z zaključki izvedenca ni razlog za postavitev novega. Zaključilo je, da je mnenje izvedenca jasno, prepričljivo, celovito, razumljivo in logično, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 8. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2014, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi stranskega intervenienta in odpravila odločbo št. ... z dne 18. 6. 2014. Odločila je, da je razlog začasne nezmožnosti za delo tožnika v obdobju od 12. 5. 2014 do 31. 5. 2014 bolezen. V predmetni zadevi je sporno, ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v navedenem obdobju, tj. od 12. 5. 2014 do 31. 5. 2014 poškodba pri delu ali bolezen.

9. Sodišče prve stopnje je v sodno izvedenskem mnenju imelo strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bila vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Izvedenec je upoštevaje dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu prepričljivo pojasnil, da tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zaradi resnih hrbteničnih težav se je kontinuirano zdravil že pred nesrečo, pri osebnem zdravniku od leta 2008, pri fiziatru pa leta 2005 in od 2009 do 2011. Pojasnil je, da so kronične hrbtenične težave pogojene z biomehanskimi spremembami na prsno ledveni hrbtenici, ki so bile ob nesreči že prisotne in degenerativnimi spremembami prsno ledvene hrbtenice. Menil je, da vse našteto predstavlja obolenje, ki z obravnavano poškodbo ni v nikakršni vzročni zvezi. Takšno oceno je utemeljeval z mehanizmom obravnavane poškodbe in s klinično sliko po poškodbi. Pojasnil je, da je bila kinetična sila naleta tako blaga, da do poškodbe vratne hrbtenice, ki je pri tovrstnih mehanskih poškodbah primarna, sploh ni prišlo. Ob pregledu v ambulanti za nujno medicinsko pomoč je bilo namreč ugotovljeno, da je vrat mehak, da ga ne boli, prav tako niso bili boleči trni vratne hrbtenice. Edino čemur je lahko in še to le hipotetično pritrdil je, da je obravnavana nesreča za krajši čas sicer res nekoliko povečala tožnikove subjektivne hrbtenične težave, vendar največ za tri do štiri tedne. Strokovno medicinsko prepričljivo je zaključil, da so bila vsa kasnejša bolečinska obdobja zopet posledica osnovne hrbtenične okvare.

10. Tožnik na izdelano izvedensko mnenje ni podal argumentiranih pripomb, skliceval se je zgolj na strokovno mnenje dr. A.A. z dne 18. 3. 2014, ki pa ne more biti upoštevano kot dokaz, kar je že bilo pojasnjeno.

11. Pritožbena navedba, da je izvedenec nepravilno upošteval mehanizem naleta avtomobilov od zadaj, čeprav naj bi šlo za diagonalni nalet več vozil, ne more biti upoštevna. Tožnik navedenega ni uveljavljal v pripombah zoper izvedensko mnenje, kar pomeni, da gre za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP, ne more upoštevati. Sicer pa je izvedenec svoje ugotovitve prepričljivo utemeljil tudi s klinično sliko in ne zgolj z mehanizmom obravnavane poškodbe. Klinična slika je bila skladna z ugotovitvijo izvedenca, da sila pritiska, s katero je nalet potisnil hrbet v naslonjalo sedeža, ki se je razporedila na celotno površino hrbta, nikakor ni mogla dodatno poškodovati že od prej biomehansko in degenerativno spremenjene prsno ledvene hrbtenice.

12. Sodišče je nadalje pravilno odločilo tudi o povračilu stroškov postopka stranskemu intervenientu. Po 68. členu ZDSS-1 v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, ne glede na uspeh, le zavod vedno sam nosi svoje stroške postopka in tudi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem. V primeru stranskega intervenienta na strani tožene stranke pa ne gre za dejanski procesni stan iz 1. odstavka 68. člena ZDSS-1. Intervenient res ni stranka postopka, vendar lahko zahteva, da mu nasprotna stranka, ki je spor izgubila, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrne stroške. Stranka, ki v sporu ne uspe, mora namreč nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Predhodno navedeno pomeni, da je morala pritožba tudi v tej smeri ostati neuspešna.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je odločilo tudi, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

14. V skladu s 155. členom ZPP je bilo potrebno hkrati odločiti, da stranski intervenient krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

(1) V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.