Jedro

Glede na specificiranost stroškov in opravljena dela bi sodišče ob neobstoju ugovora o tem, da so bila dela dejansko izvedena, da so bila nujna in da je višina terjatev ustrezna, v pobot ugovarjano terjatev, ki bistveno presega terjatev tožnika, moralo upoštevati in ugotoviti njen obstoj do višine ugotovljene tožnikove terjatve. Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da se ob pravilni uporabi določila drugega odstavka 214. člena ZPP dejstvo obstoja v pobot ugovarjane toženčeve terjatve zoper tožnikovo šteje za priznano, je spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je samo opravilo pobotanje obeh terjatev. Ob tem ni izvedlo nove glavne obravnave, saj ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti glasi: "1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 6.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 650,00 EUR za čas od 2. 10. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 11. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 12. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 1. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 2. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 3. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 4. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 5. 2006 do 1. 7. 2006 in 650,00 EUR za čas od 2. 6. 2006 do 1. 7. 2006. 2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 6.506,72 EUR.

3. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženi plačati znesek 6.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 650,00 EUR za čas od 2. 10. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 11. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 12. 2005 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 1. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 2. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 3. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 4. 2006 do 1. 7. 2006, 650,00 EUR za čas od 2. 5. 2006 do 1. 7. 2006 in 650,00 EUR za čas od 2. 6. 2006 do 1. 7. 2006, zavrne.

4. Kar zahteva tožnik več ali drugače se zavrne.

5. Tožnik je dolžan tožencu povrniti nastale pravdne stroške v znesku 3.382,42 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne do plačila." Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu glede ugotovljene višine terjatve potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 907,43 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženca iz naslova uporabnine v skupnem znesku 6.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega obroka uporabnine v višini 650,00 EUR za obdobje od septembra 2005 do junija 2006. Ugotovilo je, da v pobot ugovarjana terjatev toženca ne obstoji, in toženca zavezalo k plačilu tožnikove terjatve. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v višini 1.515,78 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dejansko stanje po nepotrebnem na novo ugotavljalo v zvezi z dejstvom, ali je imel tožnik ključe od stanovanja in možnost vstopa vanj. Ugotovitve so v nasprotju z ugotovitvami v prejšnji sodbi, zato je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe glede dvojnih vrat je toženec podal že v pripravljalni vlogi z 8. 5. 2013, kjer je pojasnil, da je bil tožnik o odstranitvi obveščen takoj po telefonu in kasneje tudi pisno. Ker je tožnik imel ključe od stanovanja, bi lahko vanj vstopal in naselil najemnike ter je vsaj delno prikrajšanje povzročil sam. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede zneskov uporabnine, ki so zastarali. Tožniku je priznalo uporabnino za deset mesecev, pri čemer ni upoštevalo, da je tožbo vložil 29. 9. 2010, kar pomeni, da so zapadli zneski od 29. dne v mesecu dalje in ne od 1. 9. 2005. Toženec tudi ni dolžan plačati uporabnine za cel mesec junij, saj je stanovanje uporabljal le do 16. 6. 2006. Višini zahtevane uporabnine je oporekal v odgovoru na tožbo. Dodatna utemeljenost višine sodi v okvir materialno procesnega vodstva in bi ga sodišče moralo pozvati, če bi štelo, da je treba trditve tožnika konkretneje prerekati. Sodišče je na glavni obravnavi 15. 9. 2015 postavilo izvedenca gradbene stroke, da ugotovi višino primerne uporabnine, torej je bilo mnenja, da je trditev toženca jasno postavljena. Ker tožnik izvedenine ni pravočasno plačal, izvedenec ni bil postavljen. Toženec je v odgovoru na tožbo in v svojih vlogah ter na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, v kakšnem stanju je bilo stanovanje, ob zaslišanju je tudi povedal, da je kapljalo s stropa in da so še klošarji v cukrarni živeli v boljših pogojih, da je uporabljal le eno sobo, s tem pa je posredno prerekal višino. Sobo je uporabljal le marca, aprila, maja ter 16 dni junija ter bi tožniku lahko šla uporabnina le za tri mesece in 16 dni, do česar se sodišče ni opredelilo. Glede stanja stanovanja in nujnosti popravil je toženec predlagal priči K. Z. in O. H. ter priložil izjavo o izvedenih delih. Sodišče prič ni zaslišalo, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od posameznega zneska, saj je bila tožba vložena 29. 9. 2010, pri čemer je uporabnina za obdobje pred vložitvijo tožbe zastarala. Obresti ne bi smele teči od vsakega prvega dne v mesecu. Toženec je na prvi glavni obravnavi jasno navajal, kaj uveljavlja s pobotnim ugovorom in podlago zanj. V pritožbi ponovno povzema, katera nujna dela je opravil in kakšna je bila njihova vrednost. Meni, da je sodišče prve stopnje procesne določbe glede trditvene podlage presojalo preveč togo, zaradi česar dokazne ocene ni podalo v skladu z 8. členom ZPP. Če je sodišče menilo, da so opravljena dela sporna, bi ga o tem moralo povprašati. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje priče K. Z., ki je dela opravljal. Ne gre za dela, s katerimi bi izboljševal stanovanje za svoje bivalne potrebe. Toženec opozarja, da tožnik nujnih del in zneskov, ki jih je zanje plačal, ni prerekal. Na to je opozoril že v svoji vlogi, saj se je tožnik do prve glavne obravnave in tudi še do konca skliceval zgolj in samo na zastaranje toženčevega nasprotnega zahtevka. Edini ugovor tožnika zoper pobotni ugovor je bil, da toženec ni predložil dokazil o stanovanjskih stroških. Sodišče je kršilo določilo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede vložka denarnih sredstev s strani toženčeve partnerke je predlagal njeno zaslišanje, saj je ta sredstva partnerki vrnil. Gre tudi za njuno skupno premoženje, zato v postopku ni bilo pomembno, da je ta znesek prispevala ona. Tožnik je z dopisom s 13. 1. 2000 zahteval plačilo 500,00 DEM mesečno (250,00 EUR), zaradi nujnih del, ki jih je opravil toženec v tožnikovem stanovanju, da je bilo bivanje vsaj možno, pa zdaj tožnik zahteva 650,00 EUR najemnine. Sodišče je skladno z določilom 214. člena ZPP kot neprerekana štelo samo tožnikova dejstva, ne pa tudi toženčeva.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je toženec brez pravnega naslova uporabljal stanovanje tožnika od 1. 6. 2005 do 16. 6. 2006, pri čemer je ob upoštevanju ugovora zastaranja za obdobje do 29. 9. 2005 toženca zavezalo k plačilu desetih uporabnin v skupnem znesku 6.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

6. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik mesečno nadomestilo za uporabo stanovanja štel za zapadlo vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec, čemur toženec konkretizirano ni nasprotoval. Ker skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, nastopi pa, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so zastarali zneski uporabnine, ki so v plačilo zapadli 1. 7., 1. 8. in 1. 9. 2005, torej za mesece junij, julij in avgust 2005. Najemnina za mesec september 2005 je zapadla 1. 10. 2005 in je zanjo tožba pravočasno vložena. Pritožbene navedbe, da bi sodišče za september moralo upoštevati le čas od 29. 9. 2005 dalje, so neutemeljene. Drži pa, da je v mesecu juniju toženec uporabljal stanovanje le 16 dni, zato tožnik za ta mesec ni upravičen do celotnega zneska uporabnine, temveč le polovičnega. Obdobje, za katero je toženec dolžan plačati uporabnino, torej skupno zajema devet mesecev in pol in ne deset mesecev, kot je v izhodišču obračuna napačno upoštevalo sodišče prve stopnje.

7. Višje sodišče je v odločbi II Cp 3450/2014 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka na plačilo uporabnine za obdobje od 1. 6. 2005 do 16. 6. 2006, pri čemer je opozorilo, da je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je toženec upravičeno bival v stanovanju tožnika na podlagi dogovora z zapustnico, ki zavezuje tudi tožnika, dejansko stanje v smeri višine uporabnine in postavljenega pobotnega ugovora ostalo neraziskano. Zaradi ugotovitve višine uporabnine kot nadomestila za neupravičeno rabo stvari je sodišče prve stopnje utemeljeno ponovno ugotavljalo čas in obseg dejanske uporabe stanovanja, pri čemer ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje v dejanskih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena in torej ne obstoji, z ugotovitvami v sodbi, izdani v ponovljenem postopku, ne predstavlja očitane protispisnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec v spornem obdobju uporabljal poleg sobe še druge stanovanjske prostore. Na to kažeta poleg njegove izpovedi tudi dopisa, ki ju je posredoval sodišču in tožniku, in v katerih omenja, da stanovanje, iz katerega se je izselil 16. 6. 2006, uporablja skladno z veljavno izročilno pogodbo. V popisu vlaganj so tudi izdelava tal v dveh sobah ter rolete na vseh oknih stanovanja, kar nedvomno kaže, da njegovo bivanje ni bilo vezano zgolj na en stanovanjski prostor. Tožniku zato ni mogoče očitati, da bi svoje prikrajšanje, ki ga je jasno izrazil z zahtevami za plačilo uporabnine, lahko zmanjšal sam z naselitvijo najemnikov. Pri tem niti ni relevantno, ali je za odstranitev dvojnih vrat izvedel že takoj v telefonskem pogovoru, ali šele z dopisom po izselitvi toženca, saj zgolj možnost dostopa tožnika do stanovanja še ne pomeni možnosti njegove uporabe.

8. Tožnik, na katerem je dokazno breme, je v zvezi z višino mesečne uporabnine postavil trditev, da bi stanovanje glede na lokacijo in velikost lahko oddal za 650,00 EUR mesečno, kar je izkazoval z oglasi za najem stanovanja v tem okolišu, s predlogom za ogled stanovanja in postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Toženec je pravočasno postavljenim trditvam ugovarjal zgolj s floskulo, da zahtevek prereka tako po temelju kot višini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Toženčeve navedbe v zvezi s slabim stanjem stanovanja so bile podane v zvezi s pobotnim ugovorom o nujnosti opravljenih del in ne v zvezi s primernostjo višine vtoževane uporabnine. Zaslišanje toženca pa trditev stranke ne more nadomestiti. Glede na jasne razloge tožeče stranke glede višine uporabnine je bila dolžnost toženca, da pravočasno navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi tožnikove navedbe izpodbija (212. člen ZPP). Sodišče z materialnim procesnim vodstvom po 285. členu ZPP ne more v celoti nadomestiti te aktivnosti stranke, zato je sklicevanje na njegovo opustitev neutemeljeno in nesorazmerno z dolžnostjo in odgovornostjo strank pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva.

9. Toženec se neutemeljeno sklicuje na sklep sodišča o postavitvi izvedenca gradbene stroke. Ta dokaz je sodišče dopustilo (a ne izvedlo zaradi neplačanega predujma) po predlogu tožnika, ki ga je toženec štel za nepotrebnega, kar izhaja iz njegove vloge z 28. 5. 2015 in navedb na naroku 15. 9. 2015. Ne gre torej za dokaz, ki bi ga sodišče nameravalo izvesti v zvezi s trditvami toženca, kot zavajajoče prikazuje v pritožbi. Prav tako pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je toženec uporabljal le sobo v stanovanju od marca do sredine junija 2006, zato bi tožniku pripadala najemnina zgolj za tri mesece in 16 dni. Glede na izveden dokazni postopek namreč pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je uporabljal celotno stanovanje, in sicer za celotno, v ponovljenem postopku sporno, obdobje.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika na plačilo uporabnine za čas devetih mesecev in pol, kar ob višini uporabnine 650,00 EUR mesečno znaša 6.175,00 EUR, glede terjatve tožnika v višini 375,00 EUR pa je toženčevi pritožbi ugodilo in v tem obsegu spremenilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ker je tožnik zatrjeval zapadlost posameznih zneskov uporabnine prvega dne v mesecu, ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi lahko obresti od posameznega zneska tekle zgolj od 29. dne v posameznem mesecu.

11. Toženec je zoper terjatev tožnika podal pobotni ugovor. V njem je jasno navedel, da ugovarja v pobot skupni znesek 14.056 EUR, kar predstavlja znesek plačil za nujna popravila, ki jih je moral izvesti v stanovanju zaradi padca dimnikarja skozi strop v decembru 2004 v višini 12.556,00 EUR, in so specificirana v prilogi B2, ter znesek 1.500,00 EUR za plačilo stroškov stanovanja za obdobje dveh let in pol. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik glede v pobot ugovarjanega zneska, ki se nanaša na stroške popravil, ni ugovarjal ne njihovi višini niti nujnosti opravljenih del, temveč zgolj zastaranje terjatve. Ob enaki obravnavi pravdnih strank bi zato sodišče prve stopnje tudi v tem primeru (kot pri ugovoru toženca glede višine uporabnine) moralo izhajati iz določila drugega odstavka 214. člena ZPP o priznanih dejstvih. Odločitev sodišča, ki terjatve toženca ni priznalo, češ da ta ni zadostno konkretizirana glede nujnosti opravljenih del, pri čemer je celo brez ugovora nasprotne stranke ugibalo, ali so bila ta dela potrebna, je glede na navedeno napačna in posega v toženčevo pravico do izjave. Glede na specificiranost stroškov in opravljena dela bi sodišče ob neobstoju ugovora o tem, da so bila dela dejansko izvedena, da so bila nujna in da je višina terjatev ustrezna, v pobot ugovarjano terjatev, ki bistveno presega terjatev tožnika, moralo upoštevati in ugotoviti njen obstoj do višine ugotovljene tožnikove terjatve. Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da se ob pravilni uporabi določila drugega odstavka 214. člena ZPP dejstvo obstoja v pobot ugovarjane toženčeve terjatve zoper tožnikovo šteje za priznano, je spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je samo opravilo pobotanje obeh terjatev. Ob tem ni izvedlo nove glavne obravnave, saj ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka ni bila potrebna (prvi odstavek 347. člen ZPP).

12. S pobotom prenehata dve istovrstni dospeli vzajemni terjatvi. V obravnavanem primeru je toženec zoper tožnika vložil procesni pobotni ugovor. Vendar tudi za omenjeni ugovor velja, da se po izjavi o pobotu šteje, da je ta nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). To pa je, ko je zapadla zadnja izmed terjatev, ki sta predmet pobota. Sodišče prve stopnje je v 45. in 46. točki sodbe pravilno ugotovilo, da je zadnja terjatev tožnika v plačilo zapadla 1. 7. 2006, terjatev toženca pa 16. 6. 2006. Pogoji za pobot so torej nastali s 1. 7. 2006 in takrat učinkujejo posledice pobota. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve zoper toženca v znesku 6.175,00 EUR (devet uporabnin in pol) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine do 1. 7. 2006 (1. točka izreka), nadalje je ugotovilo obstoj nasprotne v pobot ugovarjane terjatve toženca v višini tožnikove terjatve, kot jo je izračunalo s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti in znaša 6.506,72 EUR1 (2. točka izreka), posledično pa je zavrnilo zaradi opravljenega pobota tožbeni zahtevek tožeče stranke v ugotovljenem znesku (3. točka izreka). V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka).

13. Ker po spremenjeni sodbi tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je dolžan tožencu povrniti njegove stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT, ki se v obravnavani zadevi uporablja skladno z določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list 2/2015). Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika na list. št. 325 spisa. Sodišče je toženi stranki priznalo stroške, kot so bili že odmerjeni v sodbi P 2566/2010-2 s 27. 5. 2014 za prvotni postopek v višini 1.982,95 EUR,2 stroške za pritožbeni postopek za odgovor na pritožbo v višini 765,70 EUR, povečane za DDV, ter stroške za ponovljeni postopek.3 Skupni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 3.382,42 EUR in jih je tožnik dolžan tožencu povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Ker je toženec v pritožbenem postopku uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki predstavljajo stroške nagrade za postopek v višini 465,60 EUR, materialne stroške, vse povečano za davek na dodano vrednost, ter sodno takso za pritožbo v višini 315,00 EUR. Skupaj stroški pritožbenega postopka znašajo 907,43 EUR, tudi te stroške pa je tožnik dolžan povrniti v roku petnajst dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Obračun obresti od posameznih mesečnih zapadlih obrokov uporabnine do 1. 7. 2006 je priloga sodbe. 2 Gre za stroške nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 765,70 EUR, stroške nagrade za narok v višini 706,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, potne stroške v višini 12,21 EUR, povečano za davek na dodano vrednost ter stroške prič v višini 147,20 EUR. 3 Stroški predstavljajo nagrado za narok v višini 349,00 EUR, potne stroške v višini 12,21 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za davek na dodatno vrednost.