Jedro

Upravni organ je ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnica neupravičeno sklicevala na lastnost sodnega cenilca pri cenitvenih poročilih, v katerih je cenila stavbna zemljišča in gozd, čeprav glede na svoje imenovanje (sodni cenilec, imenovan za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo) te pravice ni imela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. 705-3259/2012/19 z dne 7. 7. 2014 odločila, da se A.A., sodna cenilka, imenovana za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, z dnem dokončnosti te odločbe razreši (1. točka izreka); da mora razrešena sodna cenilka v 3 dneh od prejema te odločbe oddati Ministrstvu za pravosodje svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka) in da se razrešitev sodne cenilke vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila A.A.z odločbo predsednika Temeljnega sodišča v Celju Su ../82 z dne ... 1982, imenovana za stalnega sodnega cenilca kmetijske stroke - sadjarstvo - vinogradništvo ter na podlagi spremembe predpisov in na podlagi takrat veljavnega 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter 15. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) z odločbo takratnega ministra za pravosodje imenovana za sodno cenilko za strokovno področje kmetijstvo, podpodročje sadjarstvo in vinogradništvo.

3. V zvezi z vlogo A.A., za ustrezno dopolnitev v imeniku sodnih cenilcev še za podpodročje kmetijstvo - splošno, je tožena stranka Direkcijo Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju DRSC) zaprosila za podatke o obsegu in predmetu ocenjevanja v posameznih primerih, ki jih je izvedla A.A.in za dostavo cenitvenih poročil, izdelanih od leta 2009 do 2012. Pri pregledu 62 cenitvenih poročil je bilo ugotovljeno, da je cenilka večinoma ocenjevala vrednost odškodnin za kmetijska zemljišča, v dveh primerih za stavbni zemljišči, v treh primerih vrednost odškodnin za gozd, v treh primerih pa vrednost odškodnin za okrasne rastline. Na podlagi navedenega je minister za pravosodje, zaradi ravnanja v nasprotju s 85. členom ZS, kar je razlog za razrešitev sodnega cenilca po 6. točki prvega odstavka 86. člena ZS, začel s postopkom razrešitve. O uvedbi postopka je bila, skladno s 18. členom Pravilnika, A.A. obveščena z dopisom z dne 29. 5. 2013. 4. Dne 2. 7. 2013 je A.A.v odgovoru pojasnila razloge za izdelavo spornih sodnih cenitev, ki jih je opravljala po naročilu DRSC. Pojasnila je tudi, da delež ocenjenih gozdnih in stavbnih zemljišč ne presega več kot 0,5 % opravljenih cenitev. Dne 9. 7. 2013 je sodna cenilka svoj odgovor dopolnila še z mnenjem Združenja sodnih izvedencev in cenilcev kmetijske stroke Slovenije, iz katerega izhaja, da sodni cenilec za področje kmetijstvo in podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, lahko ocenjuje tudi kmetijska zemljišča. 5. Na podlagi zgoraj navedenega odgovora je tožena stranka svoje očitke, ki se nanašajo na cenitev kmetijskih zemljišč umaknila, vztrajala pa je pri postopku razrešitve zaradi cenitve stavbnih zemljišč (cenitveni poročili 52/2012 in 53/2012) ter zaradi cenitve gozdnih zemljišč (cenitvena poročila št. 20/2012, 38/2012 in 40/2012). Sodni cenilki je bila ponovno dana možnost izjaviti se o tako skrčenih razlogih za uvedbo postopka razrešitve. Cenilka je ponovni odgovor poslala 5. 5. 2014 in v njem v glavnem ponovila dosedanje navedbe.

6. V nadaljevanju je tožena stranka navedla pravne podlage za odločanje. Sklicevala se je na določbi 84. člena, 85. člena ter določbo 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Upoštevala je tudi drugi odstavek 17. in 18. člena Pravilnika in pojasnila, da se je postopek razrešitve sodne cenilke začel z obvestilom ministra za pravosodje z dne 29. 5. 2013, spremenjen z dopisom z dne 15. 4. 2013 ter da je bila v obeh primerih cenilki dana možnost odgovoriti na očitke, kot to določa drugi odstavek 18. člena Pravilnika. Razlog za uvedbo postopka je bila izdelava 5 cenitvenih poročil (cenitev dveh stavbnih zemljišč in treh gozdnih zemljišč), za katere se uporablja drugačna metoda cenitve in za katera iz izjav sodne cenilke izhaja, da se je zavedala, da z obravnavanimi cenitvami prehaja na področja, za katera ni pristojna. Sodni cenilci lahko v statusu sodnega cenilca delujejo le na podpodročjih, za katera so imenovani, tako kot to določa 86. člen ZS in za kar so prisegli na podlagi prvega odstavka 88. člena istega zakona. V obravnavanem primeru A.A. ni prekoračila samo meja svojega podpodročja, ampak je posegla tudi na dve samostojni področji ter pri izdelavi teh cenitvenih poročil nanje odtisnila pečat sodne cenilke za kmetijsko stroko - podpodročje sadjarstvo, vinogradništvo. Poleg prej navedenih predpisov jo je k spoštovanju področij in podpodročij zavezovalo tudi navodilo za izvajanje vrednotenja odškodnin za potrebe gradenj in rekonstrukcij glavnih in regionalnih cest ter za izdelavo cenitev v postopkih razpolaganja z nepremičnim premoženjem z dne 27. 10. 2008, ki ga je izdal direktor DRSC in ki v 1. členu jasno določa, da izvedeniška mnenja opravljajo cenilci ustrezne stroke, vpisani v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Pravila so bila jasna, sodna cenilka jih je poznala in bi se jih morala držati. Pri tem nista pomembna ne obseg opravljenih cenitev stavbnih zemljišč in gozdov, niti dejstvo, kako so ravnali drugi sodni cenilci. Po oceni tožene stranke vsaka prekoračitev področja oziroma podpodročja pomeni nezakonito sklicevanje na status sodnega cenilca in je to razlog za njegovo razrešitev. Sodna cenilka se je na svoj status sklicevala izven okvirja 85. člena ZS, saj ni sodna cenilka za področje stavbnih zemljišč in gozdov, kar ZS v 6. točki prvega odstavka 89. člena določa kot razlog za razrešitev in ministru za pravosodje nalaga, da takega sodnega cenilca razreši. 7. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka. Povzema ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijanega akta in navaja, da je odločitev nezakonita. Temelji na arbitrarnem in nezakonitem ravnanju. Primarno tožnica uveljavlja zastaranje in prekluzijo vodenja postopka za razrešitev, saj so vsa cenitvena poročila, na katera se je sklicevala tožena stranka, starejša od dveh let, sam postopek za razrešitev pa je bil uveden po izteku enega leta zatrjevane kršitve in tako ni več dovoljen.

8. V primeru, da sodišče ne bi sledilo temu ugovoru, tožnica navaja, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe kršene določbe ZS in Pravilnika. V konkretnem primeru prve alineje 85. člena ZS ni mogoče uporabiti, saj je tožnica sporne cenitve naredila na zahtevo državnega organa, pri izdelavi mnenj pa se je sklicevala na status, ki ga ima in za katerega je vpisana v imenik cenilcev. Če bi tožena stranka zaključila, da tožeča stranka svojega dela ni izvedla vestno, bi morala odločitev o predlogu za razrešitev po zakonitem dokaznem postopku sprejeti za to posebej imenovana komisija po 20. členu Pravilnika.

9. Na svojem področju dela že 30 let in večkrat je sodelovala z DRSC, ki je bila v celoti seznanjena z njenimi pristojnostmi. Na cenitve ni bilo nikoli pripomb. Pripomb ni prejela niti od nobenega drugega organa. Podrobno je pojasnila, kako je sprejela te cenitve. Svoje delo je opravljala vestno in v celoti sledila zahtevam naročnika. Prav tako ni ravnala v nasprotju s 1. členom Navodil, ki tako ali tako ne morejo biti podlaga za razrešitev. Brez ustreznih dokaznih ocen in pavšalno je tožena stranka zaključila, da je tožnica prekoračila meje svojega podpodročja, saj ni sprejela dokazne ocene. Prav tako je odločitev tožene stranke oprta na listine, ki v dokazni oceni niso navedene, s katerimi si je tožnica prizadevala za imenovanje na podpodročje kmetijstva - splošno. O teh listinah in dokazih se tožnica ni mogla izreči, s čimer je bilo kršeno določilo 18. člena Pravilnika. Zaradi kršitve postopkovnih določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prej navedenih kršitev, je tožničina razrešitev nezakonita, zato predlaga, da se izpodbijana odločba, na podlagi izvedene ustne obravnave, odpravi.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je zavrnila ugovor zastaranja, saj ne ZS, niti Pravilnik, ne določata zastaralnih rokov. Prav tako je ponovno pojasnila, zakaj je svojo odločitev oprla na določbe ZS. Pojasnila je tudi, da je tožnica večkrat zahtevala spremembo vpisa v sodni register. Razrešena je bila zato, ker je cenila stavbna in gozdna zemljišča. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je o vloženi tožbi odločilo s sodbo, opr. št. IV U 179/2014-8 z dne 7. 4. 2015 tako, da je tožbo zavrnilo, o reviziji zoper navedeno sodbo pa je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom, opr. št. X Ips 252/2015 z dne 18. 10. 2017 revizijo, kot nedovoljeno, na podlagi 89. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. O ustavni pritožbi tožnice zoper sklep VSRS je odločilo Ustavno sodišče RS, ki je s sklepom št. Up-1135/17-8 z dne 17. 6. 2019 odločilo, da ustavne pritožbe zoper sklep VS RS ne sprejme, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55. b člena Zakona o ustavnem sodišču ter z istim sklepom sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, opr. št. IV U 179/2014-8 z dne 7. 4. 2015. Z odločbo št. Up-1135/17-12 z dne 21. 11. 2019, je Ustavno sodišče RS navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

13. V ponovljenem postopku odločanja je sodišče izvedlo glavno obravnavo dne 3. 3. 2020, na kateri je vpogledalo v predlagane listine, ki so sestavni del upravnega spisa in izvedlo v tožbi predlagano zaslišanje tožnice.

14. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica na podlagi odločbe, št. Su ../82 z dne ... 1982, imenovana za „stalnega sodnega cenilca kmetijske stroke - sadjarstvo - vinogradništvo“. Po spremembi predpisov jo je takratni Minister za pravosodje, na podlagi tedaj veljavnega 87. člena Zakona o sodiščih in 15. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in 19. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, imenoval za sodno cenilko za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo. Od tega imenovanja dalje je bila tožnica z navedenim področjem in podpodročjima vpisana tudi v imenik sodnih cenilcev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je tožnica od 20. 6. 2006 na Ministrstvo za pravosodje večkrat poslala zahtevo, da se jo v imenik sodnih cenilcev vpiše tudi kot sodno cenilko za podpodročje kmetijstvo – splošno, dne 10. 7. 2007 pa je bila obveščena, da je njen vpis v imenik sodnih cenilcev v skladu z odločbo Ministra za pravosodje z dne 5. 4. 2004, zato za zahtevano dopolnitev v imeniku sodnih cenilcev ni podlage.

15. V zadevi prav tako ni sporno, da je Računsko sodišče Republike Slovenije v okviru izvajanje revizije o izplačanih odškodninah pri odkupih nepremičnin in razlastitve zaradi gradnje ali obnove gospodarske javne infrastrukture, od DRSC zahtevalo predložitev dokazil o usposobljenosti cenilcev, katerih cenitve so bile predmet revizije. A.A. se je zato ponovno, preko svojega pooblaščenca, mag. B.B., z vlogo z dne 3. 4. 2013, obrnila na takratno Ministrstvo za pravosodje in javno upravo in zahtevala izdajo odločbe o imenovanju tudi za podpodročje kmetijstvo - splošno, ter vpis ustrezne dopolnitve v imenik sodnih cenilcev. Na podlagi te zahteve je ministrstvo, v okviru pristojnosti na podlagi ZS, glede imenovanj in razrešitev sodnih cenilcev, z dopisom z dne 25. 4. 2013, DRSC zaprosilo za podatke o tem, ali je A.A. zanje oziroma za kak drug državni organ, opravljala storitve, koliko jih je opravila in kaj je predmet ocenjevanja v posameznih primerih, zaprosilo pa je tudi za kopije poročila. DRSC je odgovorila z dopisom z dne 16. 5. 2013 in poleg pojasnil poslala tudi 62 cenitvenih poročil, izdelanih s strani A.A., v letih od 2009 do 2012, za navedeni državni organ.

16. Na podlagi uvodoma navedenih (nespornih dejstev) in pridobljenih podatkov o izdelanih cenitvenih poročilih, je tožena stranka ugotovila, da je tožnica za DRSC, kar potrjujejo tudi v dokazne namene vpogledane listine upravnega spisa, izdelala cenitveno poročilo št. 52/2012 z dne 20. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnine za dve parceli, od katerih je parc. št. 612/4 v celoti stavbna parcela, 612/1 pa je deloma stavbna in deloma kmetijska; cenitveno poročilo št. 53/2012 z dne 20. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnine za parc. št. 46/2, ki je v celoti stavbna parcela; cenitveno poročilo št. 20/2012 z dne 5. 3. 2012, s katerim je določila višino odškodnine za parc. št. 170/7, ki je v celoti gozd; cenitveno poročilo št. 38/2012 z dne 5. 4. 2012, s katerim je določila višino odškodnine za parc. št. 1140/1, ki je v celoti gozd in cenitveno poročilo št. 40/2012 z dne 5. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnine parc. št. 1222/5, ki je po podrobnejši namenski rabi gozd. Tožnica je na vsa cenitvena poročila odtisnila pečat sodne cenilke za kmetijstvo - sadjarstvo, vinogradništvo. Navedena dejstva med strankama upravnega spora niso sporna.

17. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da pravno podlago odločanja predstavlja določba 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da minister za pravosodje razreši sodnega izvedenca, če ta ravna v nasprotju z določbo 85. člena tega zakona. V 85. členu tega zakona pa je določeno, da se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali cenilca, sklicevati na to svojo lastnost samo, kadar dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahtevo sodišča ali če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje.

18. Presojo, da je tožnica z izdelavo cenitvenih poročil, navedenih v 16. točki obrazložitve te sodbe, prekoračila področje cenitev, za katera je pristojna, je tožena stranka dodatno utemeljila tudi z ugotovitvijo, da je tožnica za oceno prej navedenih stavbnih in gozdnih zemljišč, uporabila drugačne metode (metodo primerljivih prodaj pri stavbnih zemljiščih), oziroma se je pri oceni gozdov dodatno posvetovala z nekdanjim cenilcem za področje gozdarstva, iz česar je razvidno, da se je zavedala, da ji za ocenjevanje teh nepremičnin primanjkuje strokovnega znanja in da tudi sicer iz njenih izjav jasno izhaja, da se je zavedala, da z obravnavanimi cenitvami prehaja na področja, za katera ni pristojna.

19. Prej navedeni zaključek tožene stranke po presoji sodišča utemeljuje tudi tožničina izjava v dopisu Ministrstvu za pravosodje z dne 22. 4. 2014, v katerem je pojasnila, da je bil naročnik cenitev, DRSC, seznanjen s področji, za katera je bila imenovana in da je naročnika opozorila na to, da ni imenovana za ocenjevanje gozdov in stavbnih zemljišč, kljub temu pa so sporne cenitve od nje zahtevali, z obrazložitvijo, da gre za manjše zneske in manjše parcele. Iz te tožničine izjave oziroma odgovora ministrstvu za pravosodje izhaja tudi, da je tožnica pri cenitvah uporabljala vzorec - cenitvena poročila C.C., ki prav tako kot ona, nima dovoljenja za ocenjevanje gozdov in stavbnih zemljišč. Tožnica je pojasnila tudi, da je bila v dobri veri, da je cenitve dolžna opraviti in da gre za zahteve in navodila, ki so pravilna. Obrazložila je tudi, da se je glede ocenjevanja zemljišč posvetovala s cenilcem gozdarske stroke, pri ocenjevanju stavbnega zemljišča pa je skrbno preverila in ocenila primerljive prodaje ter preverila tudi cene za kvadratni meter stavbnega zemljišča po občinskem odloku občine, na katere se je zemljišče nanašalo in zato večjih odstopanj od realne cene ni bilo.

20. Navedeno (ugotovitve tožene stranke) je tožnica pojasnila tudi na ustni obravnavi, kjer je bila zaslišana. Razložila je, da so pri naročniku, DRSC, cenitve od nje zahtevali in ji tudi povedali, da drugih cenitev, v kolikor teh ne bo izvedla, ne bo več dobila. Enako kot je navedla že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je na ustni obravnavi izpovedala tudi, da je bila v finančni stiski, ker je plačevala hipoteko in je cenitve zato izvedla. Iz zapisnika ustne obravnave izhaja tudi, da je tožnica pojasnila, da je bil naročnik navedenih cenitev DRSC, delala pa je skupaj z družbo D. d.o.o., ki je bila kupec zemljišč.

21. Dokazno oceno, da je tožnica prekoračila meje svojega področja in podpodročja, je glede na navedeno po presoji sodišča tožena stranka ustrezno utemeljila in dokazno oceno konkretizirala s sklicevanjem na izdelana cenitvena poročila št. 52/2012 z dne 20. 4. 2012; 53/2012 z dne 20. 4. 2012; 20/2012 z dne 5. 3. 2012; 38/2012 z dne 5. 4. 2012 in 40/2012 z dne 5. 4. 2012, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka dokazne ocene o prekoračitvi pristojnosti ni sprejela, niti obrazložila.

22. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da v zadevi, upoštevaje tožbene navedbe, ni sporno, kar dokazujejo tudi listine upravnega spisa in tudi listine priložene tožbi, da je bila tožnici v postopku pred izdajo odločbe dana možnost sodelovanja. Tako je bila z dopisom, št. 705-3259/2012/7 z dne 29. 5. 2013, obveščena o uvedbi postopka ter o razlogih za takšno odločitev, dana pa ji je bila možnost, da v 15 dneh poda odgovor. Prav tako je bila tožnici dana možnost sodelovanja na podlagi dopisa z dne 15. 4. 2014, tožnica pa je dne 2. 7. 2013 in 5. 5. 2014 svoj odgovor tudi podala.

23. Po presoji sodišča je glede na navedeno, v predpisanem zakonskem okviru, upravni organ ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnica neupravičeno sklicevala na lastnost sodnega cenilca pri petih cenitvenih poročilih, v katerih je cenila stavbna zemljišča in gozd, čeprav glede na svoje imenovanje te pravice ni imela.

24. Sodišče torej soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da lahko sodni cenilci v statusu sodnega cenilca, imenovanega za določeno področje (v primeru tožnice področja kmetijstva in podpodročij sadjarstva in vinogradništva) delujejo izključno na področjih, za katera so bili imenovani, kot to določa 86. člen ZS, zato je pritrdilo toženi stranki, ki je ugotovila, da tožnica ni prekoračila samo meja svojega podpodročja, ampak je s cenitvenimi poročili posegla na povsem samostojni področji, in sicer področje ocenjevanja vrednosti stavbnih zemljišč, za kar so pristojni cenilci s področja gradbeništva, ter področje ocenjevanja vrednosti gozdov, za kar so pristojni cenilci s področja gozdarstva, in vsa sporna cenitvena poročila je opremila tudi s pečatom sodne cenilke za kmetijsko stroko - sadjarstva in vinogradništva. Tožena stranka je po presoji sodišča očitek kršitve določb ZS pravilno utemeljila tudi s sklicevanjem na „Navodilo za izvajanje vrednotenja odškodnin za potrebe gradenj in rekonstrukcij glavnih in regionalnih cest ter za izdelavo cenitev v postopkih razpolaganja z nepremičnim premoženjem“, št. 02001-18/2008/11 z dne 27. 10. 2008, ki ga je izdal direktor DRSC in ki v 1. členu jasno določa, da navedene naloge opravljajo cenilci ustrezne stroke, vpisani v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Sodišče zato zavrača tudi tožbeni očitek, da navodila DRSC ne morejo biti podlaga za razrešitev. S sklicevanjem na navedeno pravno podlago je namreč tožena stranka dodatno utemeljila prej sprejeto dokazno oceno.

25. Sodišče soglaša s toženo stranko tudi v delu, v katerem je pojasnila, da bi se sodna cenilka morala kljub vsem pritiskom in strahu pred izgubo posla ter drugimi nepravilnostmi, zavedati dolžnosti spoštovanja pravil, ki bi se jih morala držati in zato tudi ni pomemben ne obseg, ne vrednost opravljenih cenitev stavbnih zemljišč in gozdov, ali primerjava z drugimi sodnimi cenilci.

26. Prav tako sodišče, ravno v zvezi s tožničinim očitkom nesorazmernosti ukrepa (malo število spornih cenitev, mala zemljišča, ...), pojasnjuje, da vsaka prekoračitev področja oziroma podpodročja predstavlja nezakonito sklicevanje na status sodnega cenilca in je zato tudi razlog za njegovo razrešitev. Ob navedeni nesporni pravni podlagi, zato po presoji sodišča tožnica ne more uspeti niti z ugovorom, da bi bilo v konkretnem primeru treba, skladno s testom sorazmernosti, presoditi tudi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in s kakšnimi razlogi. Predmet postopka razrešitve v primeru, kot je obravnavani, ne more biti niti ugotavljanje ustreznosti ali vestnosti izvedenih (petih ) cenitev. Po mnenju sodišča zadošča že nesporna ugotovitev, da tožnica za cenitev teh zemljišč ni bila pristojna. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tožbeni razlog, da bi morala tožena stranka, če bi tožnici očitala nevestno delo, izpeljati drugačen postopek za razrešitev.

27. Tožnica je torej s cenitvenimi poročili, št. 52/2012, 53/2012, 20/2012, 38/2012 in 40/2012, tako med drugim določila vrednost stavbnih zemljišč in gozdov, čeprav je sodna cenilka imenovana za področje kmetijstva in podpodročji sadjarstva in vinogradništva, kar pomeni, da se je na ta status sklicevala izven okvirja, ki ga določa 85. člen ZS in ZS v 6. točki prvega odstavka 89. člena določa, kot razlog za razrešitev in je tožena stranka ob upoštevanju te pravne podlage morala izvesti postopek razrešitve.

28. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor zastaranja in pojasnjuje, da pravzaprav med strankama ni sporno, da ZS v 85. in 89. členu dejansko ni urejal zastaranja, niti ločevanja med sankcijami za določene kršitve. Ob navedeni pravni podlagi, po presoji sodišča tožnica ne more uspeti z ugovorom zastaranja in ugovorom prekluzije vodenja postopka za razrešitev, ker so cenilna poročila, na katera se opira odločitev, starejša od dveh let, sam postopek za razrešitev, pa je bil uveden po izteku enega leta od zatrjevane kršitve in tako več ni dovoljen. Ob nesporni pravni podlagi, ki ne določa zastaralnega roka za razrešitev, niti prekluzivnega roka za uredbo postopka razrešitve, sodišče tožnici pojasnjuje, da (zakonodajalčeva) opustitev določitve zastaralnega roka v zadevah, kot je obravnavana, dejansko omogoča stalen in učinkovit nadzor nad delom strokovnjakov, izvedencev, katerih delo ima izjemen pomen na področjih, za katera so imenovani, ne samo kot strokovnjaki, ki nudijo strokovno pomoč sodiščem in drugim državnim organom, ampak morajo uživati visoko stopnjo zaupanja tudi pri drugih udeležencih postopka cenitve.

29. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

30. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.