Jedro

V primeru, ko je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi v upravnem sporu se lahko uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo). Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-680/2016/16 (1312-05) z dne 26. 4. 2017, s katero je ta na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe navedlo, da iz tožnikovega opisa dogajanj ne izhaja, da bi bil v Iraku preganjan iz katerega od petih razlogov iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ter da so notranje nekonsistentne tožnikove izjave glede prijave požiga trgovine, njegove (ne)zmožnosti predložitve dovoljenja za prodajo alkohola kot tudi glede časovnega okvira in poteka dogodkov po napadu. Dokazni oceni tožene stranke je sodišče prve stopnje sledilo tudi glede kriterija zunanje nekonsistentnosti, saj naj bi tožnik dovoljenje za prodajo alkohola dobil od državne varnostne službe, čeprav iz obravnavanega poročila izhaja, da jih izdaja Ministrstvo za turizem. Tožnik ni pojasnil, zakaj se je odločil pridobiti dovoljenje na koruptiven način preko službe državne varnosti in ne preko Ministrstva za turizem, čeprav je zatrjeval, da v Iraku lahko vsakdo dobi dovoljenje za prodajo alkohola. Poročila o varnostni situaciji za območje Karbale z dne 14. 11. 2016, 15. 11. 2016 in 29. 8. 2016 ne omenjajo nasilja nad prodajalci z alkoholom, pridobitev dovoljenja za to območje pa je tudi malo verjetna, saj je Karbala po poročilu UNHCR z dne 31. 5. 2012 provinca z bolj konzervativno šiitsko skupnostjo, v tem času pa so bile po lokalnih zakonih takšne prodajalne celo prepovedane. Tožnik tudi ni predložil ali se skliceval na poročila o stanju v izvorni državi, ki bi kazala na to, da tožena stranka ni pravilno upoštevala 28. člena ZMZ-1. Na podlagi vsega tega je sodišče zaključilo, da izpodbijani akt ni nezakonit. 3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo tožnikove nekonsistentnosti glede prijave požara na policiji, da sodišče ni navedlo, zakaj naj bi bil tožnik neprepričljiv v zvezi s pridobitvijo dokaza o prodaji alkohola, da očitek sodišča, da je bil tožnik pri starših sedem dni in da je to dolga doba, ni pojasnjen, kot tudi da je nepravilen očitek sodišča, da ni jasno, zakaj je tožnik dobil dovoljenje za prodajo alkohola od državne varnostne službe. Pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik sodišču prve stopnje niti ne očita bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ali zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti upravnega akta, temveč sodbo smiselno izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil in ocenil dejansko stanje, ki vpliva na pritožnikovo pravico do priznanja mednarodne zaščite. Sklicevalo se je na ugotovitve upravnega organa, s tem pa so razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8. Z izpodbijano sodbo je bila torej potrjena pravilna uporaba merila iz 20. člena ZMZ-1 glede pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz pritožnikovih izjav ne izhaja, da bi bil preganjan iz katerega od razlogov preganjanja (27. člen ZMZ-1). Glede subsidiarne oblike zaščite pa je ugotovilo, da se odločitev tožene stranke opira na dovolj relevantna in natančna poročila o stanju v izvorni državi in da pritožnik ni predložil oziroma se v tožbi ni skliceval na druga konkretna poročila, ki bi kazala na to, da tožena stranka ni pravilno upoštevala 28. člena ZMZ-1, in da torej ne obstoji niti možnost nastanka resne škode za življenje ali osebnost pritožnika v izvorni državi in v predelu, kamor bi pritožnik lahko prispel in odpotoval glede na bivališče njegovih staršev in sorodnikov.

9. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je bila torej oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi v upravnem sporu se lahko uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo).1 Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.2

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede pritožnikovih izjav3 pritrdilo dokazni oceni tožene stranke o (notranji in zunanji) nekonsistentnosti, ugotovilo, da je tožena stranka pravilno presodila obstoj dejstev po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ter svoje strinjanje tudi dovolj jasno in izčrpno obrazložilo. Pritožnik v tožbi ni izkazal nobenih razumnih in utemeljenih razlogov za navedene nekonsistentnosti izjav v zvezi z razlogi preganjanja (in s tem tudi za možnost obstoja resne škode), zaradi česar se sodišču prve stopnje v okviru nadzora ni pojavil dvom v pravilnost ali popolnost že ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeni preizkus4 upoštevnega dejanskega stanja je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

11. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo ugotovljeno dejansko stanje ter ga ni ugotavljalo samo ali ga celo ugotovilo drugače kot tožena stranka. V takem primeru pa, kot že navedeno, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, pa ZMZ-1 tudi ne določa. Na mestu, kjer se pritožnik (tudi sicer zelo pavšalno in nekonkretizirano) ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, gre torej za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče kot neupoštevne zavrača pritožbene ugovore glede ugotovljenih nekonsistentnosti.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 2 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 3 Glede utemeljevanja prošnje ZMZ-1 v 21. členu določa, da mora prosilec sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb pa mora predložiti vse razpoložljive dokaze. Kadar to ni mogoče, se upošteva njegova izjava z upoštevanjem vseh okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 4 V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko le preizkušalo, torej le nadzorovalo, ali je v predhodnem (upravnem) postopku ugotovljeno dejansko stanje skladno s podatki upravnih spisov, ali so uporabljeni dokazi pravilno presojeni, ali so dejstva v bistvenih (za odločitev pomembnih) točkah popolnoma ugotovljena ter, ali je iz ugotovljenih dejstev narejen pravilen sklep glede dejanskega stanja, na katero se akt opira. Pri preizkušanju gre za nadzor, ki temelji na splošno človeškem izkustvenem bogastvu, zakonih logičnega mišljenja in sodniškem strokovnem znanju (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 373, točka 4.1.).