Jedro

Toženka je imela stanovanje v svoji uporabi (posesti). Dejansko prebivanje v stanovanju ni edina možna korist, ki jo nekdo lahko ima od stanovanja; pač pa korist predstavlja tudi zgolj dejstvo ohranjanja posesti nad stanovanjem in posledična dejanska možnost tožene stranke, da stanovanje kadarkoli po svoji volji uporabi bodisi za bivanje bodisi za kakšen drug namen.

Stališče, po katerem bi toženki onemogočili obrambo pred tožbenim zahtevkom zgolj na podlagi (pre)visokega zneska v pobot uveljavljane terjatve, je napačno.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v celoti, sklep pa v II. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. tč. sklepa), ugovor pobotanja toženke pa zavrglo (II. tč. sklepa). Razsodilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati tožnici 11.230,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov (I. tč. sodbe). Zavrnilo je višji zahtevek tožnice (II. tč. sodbe) in odločilo, da ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.173,80 EUR, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, tožena stranka pa tudi zoper zavrženje pobotnega ugovora. Uveljavljata vse pritožbene razloge, višjemu sodišču pa predlagata, da izpodbijano sodbo oz. sklep razveljavi oz. spremeni. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica v pritožbi opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, zakaj ni priznalo uporabnin za obdobje od 6. 5. 2012 do 6. 9. 2012, ki jih je zahtevala v razširitvi tožbe z dne 28. 9. 2012, spremembo pa je sodišče dovolilo. Nadalje je sodišče v delu, ki se nanaša na plačilo plačanih stroškov, po II. točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek za zneske 140,84 EUR (z obrestmi od 18. 10. 2011 dalje do plačila), 135,84 EUR (z obrestmi od 24. 11. 2011 dalje do plačila), 158,19 EUR (z obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila), 268,75 EUR (z obrestmi od 5. 4. 2012 dalje do plačila), 235,61 EUR (z obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila) ter 80,39 EUR (z obrestmi od 20. 4. 2012 dalje do plačila), pri čemer za tako odločitev sodišče ni navedlo jasnih in razumljivih razlogov in sodbe ni mogoče preizkusiti. Enako kršitev pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z zneski z obrestmi, ki jih je sodišče priznalo in so navedeni v 28., 29., 39., 40., 41., in 42. alineji I. točke izreka sodbe. Ni mogoče ugotoviti, kako je do teh zneskov sodišče sploh prišlo. Nadalje pritožnica v zvezi z nepriznanim stroškom 235,61 EUR iz naslova plačila storitev T., d. o. o., iz razloga, da iz potrdila o plačilu ne izhaja, da se nanaša na predmetno stanovanje, navaja, da tega toženka ni uveljavljala in tudi zahtevka v tem delu ni izrecno prerekala. Prav tako ni jasna ugotovitev sodišča, da iz potrdila o plačilu E., d. o. o., ni razvidno, da je tožnica plačala strošek za mesec april 2012, saj sodišče ni navedlo, v katero potrdilo je vpogledalo in za kateri znesek gre. Pri seštevanju posameznih priznanih zneskov najemnin, uporabnin in stroškov pa pritožnica opozarja, da vsota znaša 11.520,79 EUR in ne 11.230,75 EUR, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka, češ da ji je sodišče priznalo le 2.173,80 EUR stroškov, ostalo pa neobrazloženo zavrnilo.

4. Toženka v svoji pritožbi opozarja na nepravilnost zavrženja pobotnega ugovora. Navaja, da je podala ugovor pobota za dve svoji terjatvi iz naslova nepremoženjske škode, najprej v odgovoru na tožbo za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala pred 17. 5. 2011 zaradi tožničinega raznašanja zaničevalnih in sramotilnih izjav, in nato v svoji vlogi z dne 7. 6. 2012 za škodo, ki je nastala s kasnejšimi ravnanji tožnice. Toženka je glede svojega drugega ugovora pobota za terjatev za nepremoženjsko škodo zelo natančno navedla vsa relevantna dejstva glede elementov odškodninske odgovornosti ter pogojev za pobot, zato je sodišče ugovor kot nepopoln zavrglo neupravičeno. Prav tako je nepravilno stališče sodišča, da je treba ugovor pobota zavreči, ker je bila v pobot uveljavljana terjatev višja od 20.000 EUR. Pritožnica je predlagala, da sodišče ugotovi obstoj nasprotne terjatve v višini 100.000,00 EUR, a največ do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke. Poleg tega je na naroku 1. 10. 2012 znižala svoj ugovor pobota na 20.000,00 EUR. Nepravilno je tudi, da sodišče najprej navaja, da je bilo treba ugovor pobota zavreči ob sklicevanju na 19. ter 108. čl. ZPP, obenem pa ugotavlja, da toženka ni izkazala obstoja terjatve. Razlogi sodišča so torej v tem delu nejasni, nasprotujejo sami sebi in izreku sklepa.

V zvezi s prisojenimi najemninami in uporabninami pritožnica opozarja, da je vse najemnine za leto 2010 plačala, prav tako je predložila dokazilo o plačilu za mesec marec in april 2010 v skupnem znesku 600 EUR, ki jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, češ da iz dokazil ni mogoče ugotoviti, na kateri mesec se plačili nanašata. Nadalje navaja, da je bila vloga tožnice z dne 2. 7. 2012 glede na sklep sodišča z dne 14. 6. 2012 prepozna, saj je sodišče tožnici podelilo 10-dnevni rok, ki pa ga je zamudila in za to ni podala nobenih opravičljivih razlogov. Sodišče sploh ni zavzelo stališča glede navedb, da za preostale plačane najemnine za leto 2010 ne more predložiti dokazil, ker jih ima tožnica. Nadalje opozarja na nepravilno ugotovljen obstoj terjatve tožnice iz naslova kritja stroškov upravnika M., d. d., za obdobje od januarja 2009 do aprila 2011 v znesku 1.828,82 EUR. Navedena terjatev namreč zgolj s predloženim nepodpisanim in nežigosanim IOP ni dokazana, tožnica pa ni predložila v spis obračuna predmetnih stanovanjskih stroškov in zato ni niti dokazala, da gre za terjatev, ki bi jo toženka sploh bila dolžna plačati; niti ni izpodbila ugovora, da je v tej terjatvi vključeno tudi plačilo stroškov rezervnega sklada, ki ga toženka ni dolžna plačevati. Iz dokazil tožnice izhaja, da je navedeno terjatev plačala šele dne 7. 6. 2011, zaradi česar je sodišče neutemeljeno prisodilo zamudne obresti od dne 5. 4. 2011 dalje. Sodišče ni upoštevalo, da je zahtevek za povračilo stanovanjskih stroškov znesku 704,00 EUR za mesec januar 2009 že zastaral; prav tako pa je bila zastarana tudi terjatev za plačilo zamudnih obresti od stroškov za januar 2009 v višini 145,85 EUR. Sodišče poleg tega ni odgovorilo na navedbe toženke glede stanovanjskih stroškov, ki jih je toženka podala glede posameznih terjatev v svoji vlogi z dne 7. 6. 2012, hkrati pa se tudi ni opredelilo do navedb o nezakonitih vstopih tožnice ter o tem, da toženka od jeseni 2011 dalje spornega stanovanja sploh ni uporabljala in zato ni dolžna trpeti plačila stanovanjskih stroškov in uporabnine. Pritožnica opozarja tudi, da so v vtoževani uporabnini v znesku 290 EUR zajete vse koristi, ki jih je imela od takšne uporabe, vključno z morebitnimi obratovalnimi stroški, katerih dolžnik je tožnica kot lastnica stanovanja. Računi za plačilo stanovanjskih stroškov so bili izdani neposredno tožnici in toženka sploh ni bila pozvana na njihovo plačilo, temveč jih je tožnica prostovoljno plačala neposredno upravniku. V zvezi s tem opozarja na določbo 24. čl. SZ-1, po katerem je odgovornost lastnika v razmerju do najemnika zgolj subsidiarna in bi bila torej tožeča stranka dolžna plačati stroške šele, če jih toženka ne bi plačala v roku, ki bi bil določen v pisni zahtevi toženki s strani upravnika. Tožnica je tako vede plačala nekaj, česar tedaj ni bila dolžna (191. čl. OZ), zaradi česar ji toženka tega ni dolžna povrniti.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora.

6. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

8. Sodišče prve stopnje uporabnine za obdobje od 6. 5. 2012 do 6. 9. 2012 v I. točki ni prisodilo, kar pomeni, da je bil tožbeni zahtevek glede tega po II. točki sodbe zavrnjen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, iz katere sicer izhaja, da je najemnine in uporabnine toženki prisodilo v celoti, razlogov za takšno zavrnitev ni navedlo. Prav tako iz obrazložitve ni razvidno, zakaj je sodišče (po II. točki izreka sodbe) zavrnilo tožbeni zahtevek za zneske 140,84 EUR (z obrestmi od 18. 10. 2011 do plačila), 135,84 EUR (z obrestmi od 24. 11. 2011 do plačila), 158,19 EUR (z obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila), 268,75 EUR (z obrestmi od 5. 4. 2012 do plačila), 235,61 EUR (z obrestmi od 3. 2. 2012 do plačila) ter 80,39 EUR (z obrestmi od 20. 4. 2012 do plačila). Poleg tega ni jasno, kako je prvostopenjsko sodišče izračunalo oz. prišlo do zneskov, navedenih v 28., 29., 39., 40., 41. in 42. alineji I. točke izreka sodbe; navedeni zneski namreč v razširjenem tožbenem zahtevku niso bili navedeni. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je torej podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Sicer pravilen seštevek posameznih zneskov v izreku sodbe zato niti ni relevanten. Prav tako je treba zavrniti pritožbene očitke v zvezi z nepriznanim stroškom storitev T., d. o. o., v znesku 235,61 EUR. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da iz potrdila o plačilu ne izhaja, da se vtoževani strošek nanaša na predmetno stanovanje. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo in ni prekoračilo trditvene podlage, kot to implicitno ugovarja pritožnica, kar je razvidno iz toženkinih vlog. Prav tako je treba zavrniti pritožbene očitke o nejasnosti odločitve sodišča glede nepriznanja stroška energije za april 2012 iz razloga, ker iz potrdila o plačilu E. ni razvidno, na kateri mesec se nanaša. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je tožnica tista, ki je za svoje tožbene navedbe dolžna predložiti ustrezna dokazila (7. in 212. čl. ZPP), česar glede navedenega stroška očitno ni zmogla. Kljub temu, da sodišče listine, na katero se sklicuje, v obrazložitvi ni izrecno opredelilo, je iz obrazložitve ter spisovnih podatkov dovolj jasno, da je v zvezi z navedenim stroškom vpogledalo v potrdilo, v prilogi spisa označeno z A33, ki ga je tožnica v zvezi s tem stroškom sama predložila in se nanj sklicevala, zato so očitki o „nejasnosti“, na katera potrdila je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, neutemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep

10.Pobotni ugovor je prvostopenjsko sodišče napačno zavrglo zaradi nedoločenosti ter zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča (češ da vrednost v ugovor uveljavljane terjatve presega 20.000 EUR). Ugovor ni bil nerazumljiv oz. nedoločen (neidentificiran) v smislu 108. čl. ZPP v taki meri, ki bi sodišču onemogočala njegovo obravnavanje. Prav tako je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da za odločanje o pobotnem ugovoru ni pristojno. Pobotni ugovor namreč ni nasprotna tožba, pač pa zgolj obrambno sredstvo toženca zoper tožbo. Prav zaradi obrambne narave ugovora lahko sodišče ugotovi obstoj terjatve zgolj do višine tožbenega zahtevka. Stališče, po katerem bi toženki onemogočili obrambo pred tožbenim zahtevkom zgolj na podlagi (pre)visokega zneska v pobot uveljavljane terjatve, je torej napačno.

11. Zavzemanje tožnice v odgovoru na pritožbo, češ da naj bi bila toženka s pobotnim ugovorom prekludirana, ne bi moglo biti uspešno že zato, ker se tožnica tega ugovora zoper pobotni ugovor ni podala že pred sodiščem prve stopnje (286b. čl. ZPP). Sploh pa je toženka svoj ugovor pobota zaradi domnevno povzročene ji škode postavila že v odgovoru na tožbo.

Glede pritožbe tožene stranke zoper sodbo

12. V zvezi s plačilom najemnin in uporabnin se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz bančnih izpiskov, ki jih je predložila toženka (B5, B6, B7) ni mogoče ugotoviti, za kateri mesec naj bi toženka s posameznimi nakazili plačala najemnino. Toženka ni dokazala, da je najemnini za mesec januar in februar 2010 pred spornim nakazilom plačala, zgolj okoliščina zapadlosti najemnin za mesec marec in april 2010 pa sama po sebi še ni dokaz, da plačilo, izvršeno v tem času, predstavljalo ravno plačilo navedenih dveh najemnin. Vendar pa prvostopenjsko sodišče ni zavzelo nobenega stališča glede navedb toženke, da za preostale plačane najemnine za leto 2010 ne more predložiti pisnih dokazil, ker ima vsa ta dokazila v svoji posesti tožnica, ki naj bi jih potrditvah toženke ob nezakonitem vstopu v stanovanje aprila 2012 od tam odnesla. Ker gre za razloge o odločilnih dejstvih, je tudi tu storjena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

13. Pritožbeni ugovor v zvezi z nepravočasnostjo vloge tožnice z dne 2. 7. 2012 je treba zavrniti, saj gre kvečjemu za relativno kršitev postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), pritožnica pa ne pove, kako naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

14. V zvezi s prisojenim zneskom stroškov upravnika M., d. d., v znesku 1.828,82 EUR se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica to terjatev uspela dokazati. Prav tako je treba zavrniti pritožbene očitke, da naj bi obračun vseboval tudi plačilo rezervnega sklada; tožnica je že v tožbi izrecno navedla nasprotno, pa tudi sicer iz samega obračuna (A18) izhaja, da se ta nanaša na plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja, obratovanja in uporabe skupnih delov in etažnih enot. Ocena sodišča prve stopnje v tem delu je torej pravilna. Pritrditi pa je treba pritožbeni navedbi, da je tožnica to terjatev poravnala 7. 6. 2011, zato ni upravičena do zamudnih obresti že od dne 5. 4. 2011 dalje.

15. Prav tako je treba pritrditi pritožbenim navedbam v zvezi z zastaranjem terjatve stroškov v znesku 704,00 EUR za mesec januar 2009. Kot pravilno opozarja toženka, je terjatev v tem delu namreč na podlagi določbe 355. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) do vložitve tožbe že zastarala. Enako velja tudi za prisojeni znesek zamudnih obresti za mesec januar 2009 v znesku 145,85 EUR, ki je kot stranska terjatev zastarala na podlagi 344. čl. OZ. Zahtevek za povračilo plačanega zneska ima kondikcijsko (povračilno) naravo in zastara šele v splošnem zastaralnem roku petih let. Vendar je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je zastarala že sama terjatev, ki je ob izpolnitvi s strani tožnice na podlagi zakonske subrogacije po 275. čl. OZ prešla nanjo; tožnica pa pri tem v skladu s splošnim načelom obligacijskega prava, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet) na podlagi zakonske cesije ni mogla pridobiti terjatve boljše kvalitete, kot jo je imel upravnik stavbe. Nasprotna interpretacija bi pomenila izigravanje instituta zastaranja, katerega smisel je v prenehanju pravice zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi pasivnosti upnika, saj bi lahko upnik preko povezanih oseb, ki bi izpolnile njegovo že zastarano terjatev, nato to terjatev s kondikcijskimi zahtevki lahko kljub pretečenem zastaralnem roku temeljne terjatve dalje izterjeval od prvotnega dolžnika.

16. Pritožbene navedbe, da naj bi uporabnina tožnici pripadala samo, če bi toženka sporno stanovanje dejansko koristila in bi bila s takšno uporabo obogatena, je treba zavrniti. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženka imela stanovanje v posesti v času celotnega vtoževanega obdobja. Prvostopenjsko sodišče se pri tej svoji ugotovitvi med drugim sklicuje tudi na izpovedbo toženke, da je bila nazadnje v stanovanju 13. 5. 2012, ko je tudi zamenjala ključavnico, ključev pa tožnici ni izročila. Navedeno nedvomno kaže na to, da je imela toženka stanovanje v svoji uporabi (posesti). Dejansko prebivanje v stanovanju namreč ni edina možna korist, ki jo nekdo lahko ima od stanovanja; pač pa korist (in pravni pojem uporabe v smislu 198. čl. OZ) predstavlja tudi zgolj dejstvo ohranjanja posesti nad stanovanjem in posledična dejanska možnost tožene stranke, da stanovanje kadarkoli po svoji volji uporabi bodisi za bivanje bodisi kakšen drug namen. Nedvomno je tudi, da tožnica v takšno svoje prikrajšanje ni privolila, kar nenazadnje kaže tudi vložena tožba na izpraznitev stanovanja.

17. Prav tako je neutemeljeno stališče toženke, da so vse koristi uporabe a priori v celoti zajete že v zahtevani uporabnini v znesku 290 EUR. Tožnica poleg uporabnine lahko zahteva tudi plačilo stanovanjskih stroškov. Gre za (dodatni) kondikcijski zahtevek, saj je bila s plačilom stroškov s strani tožnice toženka, ki je v tem obdobju uporabljala stanovanje, neupravičeno obogatena.

18. Glede pritožbenih navedb v zvezi s subsidiarno odgovornostjo tožeče stranke za plačilo stanovanjskih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub temu, da k plačilu stroškov tožena stranka s strani upravnika ni bila pozvana in da je bila odgovornost tožeče stranke zgolj subsidiarna, tožeča stranka ni plačala nečesa, česar ne bi bila v razmerju do upravnika dolžna plačati (v smislu 191. čl. OZ). Ne glede na to, da zaradi opustitve poziva primarne dolžnice k plačilu obveznost tožnice še ni zapadla v plačilo, je namreč obveznost tožnice za plačilo obstajala, za plačilo pa je imela tožnica tudi pravni interes. Plačilo stroškov pred njihovo zapadlostjo tako ne more vplivati na prenehanje pravice zahtevati njihovo povračilo od glavnega oz. primarnega dolžnika. Njena dolžnost plačila stroškov je namreč na podlagi določbe 24. čl. Stanovanjskega zakonika primarna, dolžnost tožnice kot lastnice pa zgolj subsidiarna.

Sklepno

19. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z napakami, ki jih sâmo ne more odpraviti; zato tudi glede tistega, glede česar pritožbi nista utemeljeni, sodbe ni moglo niti delno potrditi in je moralo na podlagi 1. odst. 354. čl. in 3. tč. 365. čl. ZPP sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje. Kot je bilo podrobneje pojasnjeno že v predhodnih točkah obrazložitve, se bo v ponovljenem sojenju prvostopenjsko sodišče moralo vsebinsko opredeliti do pobotnega ugovora toženke, pa tudi do drugih njenih navedb, ki so relevantne. Sodišče bo moralo pri tem upoštevati tudi ugovor zastaranja glede stanovanjskih stroškov in zamudnih obresti za mesec januar 2009 ter paziti, da zamudne obresti za prisojene stanovanjske stroške prizna zgolj od dneva njihovega dejanskega plačila, ne pa od postavitve tožbenega zahtevka. Predvsem pa mora sodišče v celoti obrazložiti svojo odločitev tako, da bo možen preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

20. Razveljavitev sodbe pogojuje tudi odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato je sodišče druge stopnje tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.