Jedro

Pojem "ustrezno nadomestno zemljišče" v 29. točki 3. člena ZDen je treba razlagati v okviru določb 25., 26., 72. in 90. člena ZDen. Glavno merilo za oceno ustreznosti je vrednost nadomestnega zemljišča glede na vrednost podržavljenega zemljišča. Vrednost podržavljenega in nadomestnega zemljišča se izračuna po odloku. Če je bilo za arondirani parceli dano nadomestno zemljišče v vrednosti 91,8 % podržavljenih parcel, prejšnji lastnik ni upravičenec do denacionalizacije. Druge okoliščine, ki lahko vplivajo na oceno ustreznosti nadomestnega zemljišča, mora tožnik uveljavljati že v upravnem postopku in za svoje trditve predložiti dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 19. 1. 2001 in zavrnila zahtevo AA za denacionalizacijo z vzpostavitvijo solastninske pravice na parc. št. 1278 vl. št. 1466 k.o. B. Prvostopni organ je z odpravljeno odločbo odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca BB vzpostavi solastninska pravica na parc. št. 1278 vl. št. 1466 k.o. B v deležu 649/3115 (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev nepremičnine v last Republika Slovenija- Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (2. točka izreka), da je na parceli, na kateri vzpostavlja solastninski delež, vknjižena pravica uporabe za AAA d.o.o., A (3. točka izreka), da je vrednost nepremičnine, ki se vrača, 332 DEM (4. točka izreka), da se premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere AA (5. točka izreka) in da je pravnomočna odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Tožena stranka odpravo prvostopne odločbe in zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka utemeljuje na 29. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), iz katere izhaja, da denacionalizacija ni dopustna, če je upravičenec za podržavljeno kmetijsko zemljišče dobil ustrezno nadomestno zemljišče. Pojem "ustreznosti" pravno ni definiran. Po njenem mnenju je ob analogni uporabi 90. člena ZDen to zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Vrednost podržavljenih in nadomestnih zemljišč se izračuna po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: odlok). V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bivši lastnik za, z odločbo z dne 15. 3. 1964 arondirani parceli dobil ustrezno nadomestno zemljišče v višini 91,8% vrednosti podržavljenih zemljišč, zato ni upravičen do denacionalizacije.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da zemljišče, ki je bilo dano za podržavljeno zemljišče, ni ustrezno, ne po obsegu, ne po legi in ne po oddaljenosti. Leži 3 km dlje od podržavljenega zemljišča, to je v obe smeri 6 km, kar po zelo prometnih cestah B predstavlja s traktorjem veliko izgubo časa. Leži v strmi legi in je za traktorski dostop dosegljivo samo v enem delu. Podržavljeni parceli sta bili na ravnici, brez prometa in oddaljeni le 1 km od prebivališča. Meni, da se ne more šteti, da je vrnjeno vse, če je vrnjen določen del odvzete lastnine. Navaja tudi, da jim je bila zamenjava zemljišča vsiljena z grožnjo onemogočanja nadaljnjega šolanja otrok. Okoliščina po 5. členu ZDen je bila zvijača predstavnika državnega organa, ki je ob vsakem obisku trdil, da dobijo v zameno veliko boljše zemljišče, oni pa niso vedeli, katero zemljišče to bo. Opozarja tudi, da je v odločbah obeh upravnih organov nepravilno navedena k.o. C, saj je pravilno k.o. B. Tožeča stranka smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, AAA, d.o.o., v odgovoru na tožbo navaja, da sta parc. št. 1278 in 1281 k.o. B sestavni del funkcionalno zaokroženih obdelovalnih njivskih kompleksov, kar je treba upoštevati ob morebitnem vračanju. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožbo ni odgovoril. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbe v postopku z izjavo z dne 7. 5. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu predloženih upravnih spisov je sodišče presodilo, da je tožena stranka odločila pravilno in zakonito. Svojo odločitev je pravilno oprla na določbo 29. točke 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., in 11/01-odločba US), po kateri so denacionalizacijski upravičenci tisti lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. To določbo je tudi pravilno uporabila. Zato se sodišče sklicuje na obrazložitev, ki ji je podala tožena stranka v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/70 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa pojasnjuje: Zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja po ZDen po pravni naravi ni odškodninski zahtevek, ki bi upravičencu zagotavljal polno odškodnino po splošnih pravilih odškodninskega prava. ZDen ni razveljavil predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje, niti konkretnih aktov, s katerimi je bilo podržavljenje izvršeno, temveč je vzpostavil pravno podlago, da se podržavljeno premoženje vrne v naravi ali v obliki odškodnine. Pri tem pa se spremembe vrednosti premoženja, ki jih je zakonodajalec ocenil za nebistvene, to je spremenjena vrednost premoženja v višini do 30%, oziroma odškodnine, ki so bile dane ob podržavljenju in so simbolične narave, takšne pa so odškodnine do 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, ne upoštevajo (25., 26. in 72. člen ZDen) oziroma se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno neodplačno, če je bila zanj dana odškodnina, ki ni presegla 30% njegove vrednosti (drugi odstavek 90. člena ZDen). V kontekstu teh določb je treba, tudi po presoji sodišča, razlagati nedoločen pravni pojem "ustrezno nadomestno zemljišče" v 29. točki 3. člena ZDen. Takšno stališče je že potrjeno v upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 815/2002 z dne 6. 11. 2002, opr. št. I Up 258/99 z dne 24. 1. 2001, sodba opr. št. U 1147/96 z dne 12. 5. 1999).

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ocenila, da je parcelo št. 2223/4 vl. št. 1419 k. o. B, ki je bila lastniku dana kot odškodnina za arondirani zemljišči, parc. št. 1278 in 1281 vl. št. 1654 k. o. B, šteti za ustrezno nadomestno zemljišče, ker je vrednostno predstavljala 91,8 % podržavljenih zemljišč. Po njenih ugotovitvah je prvostopni organ vrednost podržavljenih zemljišč in vrednost nadomestnega zemljišča ugotavljal po odloku (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), to je po predpisu, s katerim je v skladu z določbami ZDen določena metodologija vrednotenja kmetijskih zemljišč. Ta upošteva katastrski okraj, katastrski razred in katastrsko kulturo zemljišča (2. člen odloka), torej bistvene parametre, ki vplivajo na vrednost zemljišč. Glede na ugotovljeno vrednost nadomestnega zemljišča je tožena stranka odločila, da prejšnji lastnik arondiranih zemljišč ne more biti denacionalizacijski upravičenec, ker niso izpolnjeni pogoji po 29. točki 3. člena ZDen. Navedena odločitev temelji na prej pojasnjenem pravnem stališču, ki je že uveljavljeno v sodni praksi, in ga v skladu z načelom enakega obravnavanja zadev, ki izhajajo iz podobnega dejanskega in pravnega stanja, treba po presoji sodišča upoštevati tudi v obravnavanem primeru.

Tožnik ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi v tožbi ugovarja z novimi navedbami o neustreznosti nadomestnega zemljišča zaradi obsega, njegove oddaljenosti in lege. Res lahko, poleg vrednosti kot glavnega merila ustreznosti, tudi druge okoliščine vplivajo na oceno, ali je bilo nadomestno zemljišče ustrezno. Vendar pa mora te okoliščine vlagatelj zahtevka uveljavljati pravočasno, že v upravnem postopku, saj je ugotovitev, ali je bilo nadomestno zemljišče ustrezno, del dejanskega stanja, na podlagi katerega upravni organ sprejme odločitev. Za svoje trditve pa mora vlagatelj tudi predložiti dokaze, ki jih upravni organ strokovno preiskusi. Tožnik posebnih okoliščin v zvezi z nadomestnim zemljiščem v upravnem postopku ni uveljavljal. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je to možnost imel, bodisi na obravnavi dne 22. 11. 2000, bodisi z ugovorom zoper poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Ne glede na to, da je prvostopni organ menil, da nadomestno zemljišče ni bilo ustrezno, ker površinsko in vrednostno ni bilo enako podržavljenima parcelama, kar je po že povedanem napačno, sodišče meni, da je tožnik že tedaj imel pravni interes za uveljavljenje okoliščin, ki jih je navedel šele v tožbi, saj bi le-te, če bi bile izkazane, lahko vplivale na odločitev upravnega organa (zaradi večje stopnje neustreznosti bi bil obseg denacionalizacije večji). Zato s tožbenimi ugovori o neustreznosti nadomestnega zemljišča, ki pa tudi niso podprti z nobenimi dokazi, po presoji sodišča v upravnem sporu ne more uspeti. Na pravilnost odločitve, ki jo je sprejela tožena stranka, tudi ne vplivajo tožnikove navedbe, da naj bi bilo podržavljenje izvedeno v okoliščinah iz 5. člena ZDen, saj so te relevantne le, če je premoženje prešlo v državno last na podlagi izsiljenega pravnega posla (v teh primerih o denacionalizaciji odloča sodišče), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Napačna navedba katastrske občine, na katero tudi opozarja tožnik, pa je očitna pisna napaka, ki jo lahko upravni organ vsaka čas pospravi (219. člen ZUP/86).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo.