Jedro

V zakonu ni nikakršne pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti z dnem nastanka I. kategorije invalidnosti, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezano na pravnomočnost odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti. Delavcu glede na citirane predpise ne bi smelo prenehati delovno razmerje z datumom 17. 04. 2003, saj je bila sodba v omenjenem socialnem sporu pravnomočna šele z dnem 18. 06. 2008, tožeča stranka pa je delavcu v času trajanja delovnega razmerja med tekom sodnega postopka v socialnem sporu in pred tem v času postopka pred toženo stranko kot svojemu delavcu invalidu II. kategorije plačevala dohodek v skladu s predpisi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 28.046,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 09. 2008 dalje do plačila zavrne; - v III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 255,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna tožena stranka tožeči plačati 28.046,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 09. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo: - 16.289,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 09. 2008 do plačila; - 6.823,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 09. 2008 do 25. 09. 2008; - zakonskih zamudnih obresti od glavnice 51.159,76 EUR od 25. 09. 2008 do plačila (II. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 1.755,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S pritožbo neizpobijane so naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožena stranka dne 15. 03. 2003 izdala odločbo št. 6023995 (A4), s katero je delavca tožeče stranke A. B. (v nadaljevanju delavec) razvrstila v II. kategorijo invalidnosti; - da je tožena stranka z drugostopenjsko odločbo št. I-6023995 z dne 17. 02. 2004 (A5) zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo iz prejšnje alineje; - da je tožeča stranka zoper drugostopenjsko odločbo vložila tožbo na delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s katero je uspela in je sodišče s sodbo Ps 1027/2007 z dne 11. 03. 2008 (A2) odločbi tožene stranke odpravilo, delavca pa zaradi posledic bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 17. 04. 2003 dalje; - da je delavcu delovno razmerje prenehalo z dnem 20. 07. 2008, do takrat pa je bil zaposlen pri tožeči stranki, ki mu je izplačevala prejemke iz delovnega razmerja, četudi delavec zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja dela ni opravljal. 6. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od tožene stranke terja plačilo zneska 44.335,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, katerega utemeljuje na dveh podlagah: a) neupravičeni obogatitvi: v višini pokojnin, ki bi šle delavcu v obdobju do 17. 04. 2003 do 20. 07. 2008; b) nastali ji škodi: iz naslova izplačanih denarnih prejemkov, davkov in prispevkov v presežku nad zneskom 28.046,67 EUR s pripadajočimi obrestmi iz prejšnje točke.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova škode, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke kot enega izmed pogojev odškodninske odgovornosti slednje. Zoper ta del izreka (II. točka) ni pritožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.

8. Pritožbeno izpodbijano odločitev v I. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovljenem prikrajšanju tožeče stranke in na drugi strani obogatitvi tožene stranke (190. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je, da je z odpravo odločb tožene stranke (po sodbi Delovnega in socialnega sodišča z dne 11. 03. 2008) odpadla pravna podlaga za izplačila prejemkov delavca iz naslova delovnega razmerja v višini pokojnin, ki bi jih v primeru pravilnih odločb tožene stranke slednja morala delavcu izplačevati že od njihove izdaje dalje. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom ne strinja.

9. Materialnopravno podlago za odločitev v zadevnem sporu predstavljajo tako določbe OZ, kot tudi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju ZPIZ-1) in Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju ZDR). Pri tem je bistveno upoštevati, da začetek uživanja invalidske pokojnine ni vedno enak datumu, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje same pravice. Pravico do invalidske pokojnine zavarovanec ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pridobi z dnem nastanka invalidnosti, pokojnina pa se mu začne izplačevati „šele“ od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (peti odstavek 156. člena, 157. člen ZPIZ-1).

10. Med strankama je nesporno dejstvo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v postopku pod opr. št. Ps 1027/2007 z dne 11. 03. 2008, (pravnomočno) razsodilo, da se odpravita odločbi tožene stranke št. I-6023995 z dne 17. 02. 2004 v zvezi odločbo št. 6023995 z dne 16. 06. 2003, da se delavca razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 04. 2003 dalje ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine pod pogojem prenehanja obveznega in invalidskega zavarovanja. Z navedeno sodbo tako delavcu pravica do izplačila invalidske pokojnine ni bila priznana že od 17. 04. 2003 dalje, to je od dneva nastanka invalidnosti, pač pa je njeno izplačilo vezano na prenehanje zavarovanja, to je na prenehanje pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu – tožeči stranki.

11. Po določbi 1. odstavka 119. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu zaradi ugotovljene invalidnosti, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije nastopila z dnem pravnomočnosti sodbe v socialnem sporu. V zakonu torej ni nikakršne pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti z dnem nastanka I. kategorije invalidnosti, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezano na pravnomočnost odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti. Delavcu glede na citirane predpise ne bi smelo prenehati delovno razmerje z datumom 17. 04. 2003, saj je bila sodba v omenjenem socialnem sporu pravnomočna šele z dnem 18. 06. 2008, tožeča stranka pa je delavcu v času trajanja delovnega razmerja med tekom sodnega postopka v socialnem sporu in pred tem v času postopka pred toženo stranko kot svojemu delavcu invalidu II. kategorije plačevala dohodek v skladu s predpisi. Zato ni mogoče pritrditi stališču, da je odpadla pravna podlaga za plačevanje dohodka delavcu in da je iz tega razloga tožena stranka prejete dohodke v višini pokojnine, ki bi jo bila ob pravilni odločbi dolžna sama plačevati delavcu, dolžna povrniti tožeči stranki.

12. Iz navedenih razlogov je izpodbijana sodba materialnopravno napačna in bi bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Skladno s pooblastilom po drugem odstavku 165. člena je pritožbeno sodišče ob spremembi odločitve v glavni stvari spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, in sicer tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene stroške postopka (154. člen ZPP). Le te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškom sodne takse na naroku dne 02. 06. 2011 v znesku 255,80 EUR.

14. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.