Jedro

Pravni pouk in dejstvo, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, sta tudi po presoji sodišča pri tožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ne glede na navedbo v obrazložitvi, da če je odločba vročena osebno, se šteje za vročena skladno s 87. členom ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42153-656/2018-8 z dne 10. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa št. DT 42153-656/2018-6 z dne 2. 7. 2018 (1. točka izreka) in odločila, da tožnik sam trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik po pooblaščencu A. d. o. o. vložil pritožbo zoper navedeno odločbo z dne 2. 7. 2018. Iz vročilnice izhaja, da bila odločba navedeni odvetniški družbi z osebno vročitvijo vročena 9. 7. 2018, kar pomeni, da je rok za vložitev pritožbe iztekel 24. 7. 2018. Glede na navedeno je pritožba prepozna, zato jo je prvostopenjski organ na podlagi 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da način osebnega vročanja v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni podrobneje naveden, zato so bile pri postopanju pravilno uporabljene določbe ZUP. Glede vprašanja, ali je prvostopenjski organ bistveno kršil pravila postopka, ker sporne odločbe ni vročal z navadno vročitvijo, kot izhaja iz 85. člena ZDavP-2, ampak z osebno vročitvijo, se sklicuje na prakso tega sodišča I U 142/2005, iz katere izhaja, da je osebno vročanje najstrožji način vročanja, ki ga pozna ZUP, zato s tem, da je uporabljen takšen način, namesto navadnega vročanja stranki, ni kršena nobena procesna pravica.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijani upravni akt kot nezakonit odpravi in toženki odredi povračilo vseh pravdnih stroškov tega postopka. Navaja, da je toženka odločbo, ki je bila predmet pritožbe, 6. 7. 2018 poslala tožnikovemu pooblaščencu v kuverti, na kateri je bil odtisnjen datum odpreme 6. 7. 2018. Meni, da bi morala toženka pri vročanju predmetne odločbe uporabiti ZDavP-2 kot lex specialis in ne ZUP. Odločbo bi morala vročiti z navadno vročitvijo po 85. členu ZDavP-2, saj zakonodajalec ni podal nobenih dodatnih pogojev glede vročanja v primerih, ko se vroča po pooblaščencu. S tem, ko toženka glede ugotovitve, kdaj je bila vročitev opravljena, ni uporabila 85. člena ZDavP-2, je kršila materialno pravo, hkrati pa tudi bistveno kršila pravila postopka. Glede na to, da je bil datum odpreme 6. 7. 2018, bi se morala vročitev po zakonu šteti za odpravljeno 15. dan po datumu odpreme, to je 21. 8. 2018 (pravilno 21. 7. 2018, op. sodišča). Prvi dan za pritožbo bi moral biti torej 22. 8. 2018 (pravilno 22. 7. 2018, op. sodišča), zadnji dan roka za oddajo pritožbe pa 5. 8. 2018. Ker je bila 5. 8. 2018 nedelja, je rok potekel 6. 8. 2018. Pritožba je torej pravočasna.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporna ugotovitev prvostopenjskega organa, na kateri izpodbijani sklep temelji, da je pritožba, ki jo je 6. 8. 2018 po pooblaščenki,A. d. o. o., vložil tožnik zoper odločbo istega organa št. DT 42153-656/2018-6 z dne 2. 7. 2018, prepozna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnikovemu pooblaščencu odločba z dne 2. 7. 2018 vročena 9. 7. 2018 z osebno vročitvijo, kar izhaja iz podpisa na povratnici, kar pomeni, da je rok za vložitev pritožbe iztekel 24. 7. 2018. Pritožba, vložena 6. 8. 2018, je zato prepozna.

7. V obravnavnem primeru je sporno, kdaj je glede na določbe zakona in pravni pouk šteti, da je vročitev opravljena, petnajsti dan od domnevne vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu z osebno vročitvijo, ali petnajsti dan od dneva odpreme odločbe, ki je odtisnjen na kuverti, saj je toženka v obrazložitvi odločbe zapisala, da se glede na določbo 85. člena ZDavP-2 šteje, da je vročitev odločbe opravljena petnajsti dan od dneva odpreme odločbe in da je datum odpreme odločbe odtisnjen na kuverti, če pa je odločba vročena osebno, se šteje za vročeno v skladu s 87. členom ZUP, medtem ko je v pravnem pouku odločbe navedla, da je pritožbo treba vložiti v petnajstih dneh od vročitve te odločbe.

8. ZUP v 215. členu, ki pomeni konkretizacijo splošnega načela o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP, določa, da se s poukom o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem (prvi odstavek).

9. Iz navedene določbe izhaja, da mora upravni organ stranko v odločbi seznaniti z njenim procesnim položajem, v konkretnem primeru v zvezi z možnostjo uveljavljanja pravnega sredstva. Navedena seznanitev mora biti celovita in nedvoumna. Če ni, ni mogoče govoriti o pravilnem pravnem pouku. ZUP za primer napačnega pravnega pouka v 215. členu določa, da se lahko ravna vsaka stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek navedenega člena).

10. Sestavni del pravnega pouka je navedba roka (za vložitev pritožbe), to je časovnega obdobja, v katerem je mogoče uresničiti navedeno procesno pravico. Za konkretizacijo obdobja (in z njim povezano presojo pravočasnosti vložene pritožbe) pa je nujna tudi opredelitev začetka teka roka. Kot navedeno, naj bi v skladu z danim pravnim poukom v tej zadevi ta rok začel teči po prejemu prvostopenjske odločbe. Vendar je bilo v zaključku njene obrazložitve zapisano še pojasnilo, kdaj se bo odločba štela za vročeno (v določenem roku od odpreme, katere datum je odtisnjen na vročilnici), razen če je odločba vročena osebno. Šlo je torej za sporočilo, ki ga je treba zaradi vsebine (kdaj je opravljena vročitev, po kateri začne teči rok za vložitev tožbe) šteti kot del pravnega pouka, čeprav formalno ni bilo vključeno vanj.

11. Omenjeni pravni pouk in dejstvo, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, pa sta tudi po presoji sodišča pri tožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ne glede na navedbo v obrazložitvi, da če je odločba vročena osebno, se šteje za vročena skladno s 87. členom ZUP. V obravnavanih okoliščinah zato tožniku ni mogoče očitati, da se ni ravnal v okviru nejasnega (napačnega) pravnega pouka. Tožnik je postopal v skladu s sporočilom, da se vročitev šteje za opravljeno petnajsti dan od datuma odpreme, torej 6. 7. 2018. Pritožba, vložena 6. 8. 2018, je zato pravočasna.

12. Poleg tega sodišče pritrjuje tožniku, da ni zakonske podlage, da bi se organ sam odločal, na kakšen način bo vročal odločbe določene vsebine, z navadno, ali osebno vročitvijo, odvisno od tega, ali vroča odločbo stranki sami, ali pa po pooblaščencu. Kot pravilno navaja toženka, način vročitve odločb, izdanih v davčnem postopku, ureja ZDavP-2, če ta zakon ne določa drugače. Poleg tega drugi odstavek 88. člena ZUP določa, da se vročitev zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke opravi tako, kot je predpisano v členih 83. do 87. tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da je treba odločbo vročiti pooblaščencu stranke na enak način, kot je določeno za stranko. V obravnavnem primeru je način vročanja odločbe, kot je obravnavana, določen v ZDavP-2, z navadno vročitvijo.

13. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 6. 8. 2018 šteti za pravočasno. Ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt dpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, po sodnici posameznici (druga alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).