Jedro

Če toženec odgovori na tožbo (ki omogoča identifikacijo zahtevka), ni mogoče izdati zamudne sodbe, češ da kasneje ni odgovoril na popravljeno in dopolnjeno tožbo.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo ter toženca obsodilo na plačilo 16.691,70 EUR s pripadajočimi obrestmi. Gre za verzijski zahtevek, ki ga je uveljavljala tožnica zaradi zneskov, ki jih je založila za preživljanje skupnega sina. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo še o pravdnih stroških in tožencu naložilo, da tožnici povrne 421,37 EUR pravdnih stroškov. Proti sodbi in proti sklepu se v dveh ločenih pritožbah pritožuje tožena stranka. Toženec v pritožbi znova orisuje, kakšno je bilo razmerje med njim in tožnico ter skupnim sinom. Posebej opozarja na svojo težko ekonomsko situacijo. Enako navaja tudi v pritožbi zoper sklep o stroških. Pravi, da plačila stroškov ni zmožen in opisuje svoje zdravstveno stanje. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo. Izdaja zamudne sodbe temelji med drugim na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka dejansko podlago tožbe priznava (sistem afirmativne litiskontestacije). Ta domneva je vzpostavljena na podlagi procesnega dejstva, da toženec ni odgovoril na tožbo (in tako dejanski podlagi tožbe ni oporekal). Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je zato ta, da toženec v roku ne odgovori na tožbo (1. odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007).

V obravnavani zadevi je toženec na tožbo odgovoril 16. avgusta 2006 (glej list. št. 6). Potem je bil opravljen tudi narok za glavno obravnavo, na katerega je toženec prišel in zahtevku znova oporekal. Kasneje na tem naroku je bila pravdna zadeva razdružena na tisti del, ki se nanaša na preživninski zahtevek, in na tega, ki se nanaša na plačilo verzijskega zahtevka. Kasneje je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj tožbo popravi in dopolni (sklep z 20.julija 2007 - list. št. 28). Tožeča stranka se je na poziv sodišča odzvala in podala popravo tožbe. V tožbi je dopolnjena dejanska podlaga, predvsem pa je razširjena dokazna ponudba. Ni pa tožba spremenjena. Tožeča stranka uveljavlja verzijski zahtevek na isti dejanski in pravni podlagi. Identičen je tudi denarni znesek, ki ga zahteva (le da je sedaj izražen v EUR). Na tako popravljeno tožbo pa toženec res ni odgovoril. Ker popravljena tožba ni bila nova ali spremenjena tožba, ni mogoče šteti, da toženec v obravnavani zadevi na tožbo sploh ni odgovoril. Nasprotno, toženec je odgovoril in tudi obrazloženo nasprotoval tožbenemu zahtevku. Navajal je tudi dejstva, ki so pravno relevantna (gre za dejanske navedbe, ki se tičejo njegove preživninske sposobnosti - od te pa je odvisno tudi to, v kolikšnem delu je utemeljen tožničin verzijski zahtevek). Za te dejanske navedbe je ponudil tudi nekaj dokazov. V takšnem procesnem položaju ni mogoča takšna razlaga 1. odstavka 318. člena ZPP, po kateri bi se štelo, da toženec ni odgovoril na tožbo, če je na prvotno tožbo (ki omogoča identifikacijo zahtevka) odgovoril, res pa nato na dopolnjeno tožbo odgovora ni podal. Takšni razlagi ne nasprotuje le stroga jezikovna razlaga (razlaga sodišča prve stopnje jezikovno razlago razširja tudi na odgovor na dopolnjeno tožbo), namreč nasprotuje tudi teleološki (namenski) razlagi. Ta pa pove, da je pogoj nevložitve odgovora na tožbo določen zaradi vzpostavitve domneve, da toženec trditveno podlago tožbe priznava. V obravnavani zadevi je takšna domneva očitno napačna.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 1. odstavka 318. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo izpeljati kontradiktoren pravdni postopek.

Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno iz enakih razlogov razveljaviti tudi akcesorno odločitev, to je odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).