Jedro

Poslovne odločitve so v avtonomni pristojnosti delodajalca. Ker je zaradi ukinitve prodajalne prenehala potreba po tožničinem delu, je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastopil šele z dokončno odločitvijo delodajalca o zaprtju prodajalne in ob končni preveritvi možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih oziroma pod spremenjenimi pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26.5.2003. Hkrati je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, saj je ukinila poslovanje prodajalne, v kateri je delala tožnica, odpovedano pa je bilo tudi najemno razmerje za prostore prodajalne, hkrati pa tožena stranka ni razpolagala z drugimi prostimi deli, na katerih bi lahko zaposlila tožnico.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odpovedjo najema prostorov prodajalne, kjer je delala tožnica, sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), saj se v tej zvezi sodbe ne da preizkusiti. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da se pogodba o najemu poslovnih prostorov lahko odpove le s tožbo pri sodišču. Tožena stranka in družba G. d.d., lastnica navedenih prostorov, sta preko matične družbe T. d.d. povezani družbi, kar sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo. Poleg tega ni jasno, katero pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka tožnici sploh odpovedala. Po navedbah tožene stranke naj bi šlo za pogodbo o zaposlitvi z dne 11.5.1987. Ta pa več ni veljala, saj je tožnica s toženo stranko dne 1.1.1992 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi in dne 1.9.1996 aneks k tej pogodbi. Poleg tega tožnici ni bil nikoli izdan ustrezen sklep o razporeditvi v sporno prodajalno, kar pomeni, da v to prodajalno ni bila nikoli veljavno razporejena. Listina z dne 11.9.2002, na katero se sklicuje sodišče, je le obvestilo, ki nima pravnih učinkov. Zato je protispisen zaključek sodišča, da je postala razporeditev tožnice v to prodajalno pravnomočna. Tožena stranka tudi drugih utemeljenih poslovnih razlogov za odpoved ni dokazala. Ni predložila nobenih listin o uspešnosti poslovanja. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi zatrjevani poslovni razlog nastal. Na slabe poslovne rezultate prodajalne je tožena stranka opozarjala delavce že od leta 2002 dalje, tako da je odpoved podala ob prekoračitvi šestmesečnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki je prekluzivnega značaja.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru je tožena stranka navajala, da vsebuje revizija v pretežni meri ugovore dejanske narave, kar ni dovoljen revizijski razlog. Kolikor pa revizija zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, pa te navedbe niso utemeljene. Zato je predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V obrazložitvi se je sodišče jasno opredelilo do vseh bistvenih navedb, pomembnih za odločitev. Pri tem navedbe, da naj bi bila podana odpoved najemnega razmerja za prostore prodajalne, kjer je delala tožnica, da naj bi bila ta odpoved nezakonita in da sta bili tožena stranka in lastnica poslovnih prostorov povezani družbi, za odločitev sodišča niso bistvene. V zvezi s temi navedbami pri izdaji izpodbijane sodbe zato ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvene za presojo so ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da je tožena stranka v okviru svojih poslovnih odločitev sklenila zapreti prodajalno, kjer je delala tožnica in da za tožnico ni imela prostega drugega delovnega mesta. Na takšne dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano in jih tožnica v revizijskem postopku ne more več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pravilno sodišče ugotavlja, da so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti tožene stranke. Ker je zaradi ukinitve prodajalne prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, je sodišče pravilno presodilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 1. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala obstoječo pogodbo o zaposlitvi v vsebini, kot izhaja iz sklepa o zaposlitvi tožnice z dne 1.5.1987, pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1992, ki je pomenila uskladitev tožničinega statusa z določbami takratnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), aneksa k tej pogodbi z dne 1.9.1996 in razporeditve tožnice v sporno prodajalno z dne 11.9.2002. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica zoper to razporeditev uveljavljala varstvo pravic v skladu z določbami 80. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in je zato pravilno ugotovilo, da je postala tožničina razporeditev na delovno mesto v prodajalni dokončna in s tem po vsebini del veljavne pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki je bila predmet sporne odpovedi.

Revizijske navedbe, da je tožena stranka že v letu 2002 opozarjala na slabe poslovne rezultate prodajalne in je zato že potekel šestmesečni objektivni rok za odpoved, niso utemeljene. Na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Slabi ekonomski rezultati posamezne prodajalne sami na sebi ne pomenijo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v prodajalni zaposlenih delavcev. Razlog za odpoved je nastopil šele s končno odločitvijo vodstva tožene stranke o zaprtju prodajalne in ob končni preveritvi možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih oziroma pod spremenjenimi pogoji. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnica o nameravani odpovedi pisno obveščena 16.5.2003, tako da ob podaji odpovedi dne 26.5.2003 zakonski rok za odpoved še ni potekel. Glede na povedano zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve in pravilni odločitvi, sama krije stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).