Jedro

Ker zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem omenjene priče iz pojasnjenega ″razloga nepotrebnosti″ (bolje tudi delne informativnosti) utemeljeno in pravilno zavrnilo. Ob tako pomanjkljivi toženčevi trditveni podlagi, niti drugih zaslišanj ne bi bilo dolžno izvesti.

Ne samo, da kljub vloženi pritožbi ostaja popolna neznanka, kako naj bi omenjena priča, ki ima vse napisano, konkretno lahko izpovedala kje, kdaj in kako je bilo, ampak izvedba tega dokaza zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v nobenem primeru ne bi doprinesla k pojasnitvi dodatnih okoliščin konkretnega primera, saj le-te niso bile zatrjevane. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga so torej pravilni. Vtoževana terjatev je bila nesporna, medtem ko je na tožencu bilo trditveno breme, da konkretno pojasni okoliščine zatrjevanih dogovorov o kompenzaciji. Tega bremena toženec ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.534,83 EUR s pripadki, ki so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, (II.) ugotovilo, da ne obstoji pobotna terjatev v višini 5.497,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2019 dalje, in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (tožnici) 994,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev o zavrnitvi izvedbe pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem priče C. C. Razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaza so napačni. Priča je za toženca opravljala računovodske storitve in je bila glede spora oziroma plačil faktur in kompenzacij v poslovnih odnosih s pričo E. E. (sestro zakonitega zastopnika tožnice). Izpovedbe tožnice in priče E. E. so nejasne in gre za sprenevedanje ter zamolčanje določenih dejstev. Poslovno sodelovanje med tožnico, pričo E. E. in tožencem je očitno potekalo in očitno so bili razni dogovori o pokrivanju medsebojnih obveznosti. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi načela enakosti in načela kontradiktornosti zaslišati omenjeno pričo, saj je zaslišalo pričo E. E. Zaslišanje priče C. C. bi lahko bistveno vplivalo na popolno razjasnitev dejanskega stanja. Priča je upravičeno izostala z naroka, na katerega je bila vabljena na zaslišanje, sodišče prve stopnje pa se je v toženčevo škodo odločilo, da je ne zasliši. Uspela bi potrditi navedbe toženca in pojasniti vsebino ter potek pogovorov o medsebojnih kompenzacijah na relaciji tožnice, Kolarjeve in toženca. Toženec opozarja na sprenevedanja tožnice pri zaslišanju. Glede E. E. izpovedba ni bilo resnicoljubna. Najprej je izpovedano, da naj bi opravljala računovodske in administrativne storitve, nato pa, da ni delala računovodstva za tožnico in je pomagala pri drugih zadevah, računovodstvo pa je vodila B. B. Takšne vrzeli izkazujejo, da tožnica ni govorila po resnici oziroma da prireja resnico. Ironična je izpovedba, da ustnih dogovorov tožnica ne pozna in da mora biti vse pisno. Drugačna je izpovedba toženca, ki je skladna, jasna in nedvoumna ter daje vtis resničnosti glede medsebojnih dogovorov o načinu zapiranja posameznih faktur. Izpovedal je, da je poravnal vse dolgove in da mora tožnik še kompenzacije, ker je priča C. C. dala zahtevek, da se to spelje. Povedal je še, da je priča C. C. nakazovala denar in ima vse točno zapisano kje, kdaj in kako je bilo. O tem bi lahko izpovedala omenjena priča. Dejansko stanje je bilo nepravilno ali vsaj nepopolno ugotovljeno. Odločilni razlog za zavrnitev zaslišanja omenjene priče je neutemeljen, saj ni mogoče zaključiti, da bo priča izpovedala enako kot toženec. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Neverodostojno je tudi zaslišanje priče E. E., ki ni dala prepričljivega dogovora o izstavljenih računih tožencu („da je račun izdala po dogovoru“ in ″da na vprašanje ne bo odgovorila″). Skratka izdajali so se neki navzkrižni računi in omenjali so se neki dogovori, zato dejansko stanje ne more biti takšno kot ga skuša prikazati tožnica. Tudi zaključek o neobstoju pobotne terjatve toženca je neutemeljen. Spisovne listine takšno terjatev izkazujejo. Posojilo zakonitemu zastopniku tožnice je bilo namenjeno tožnici ne glede na nakazilo na TRR zakonitega zastopnika. Enako velja glede zneska 3.171,96 EUR, ki izhaja iz konto kartice.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. V odgovoru pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim navaja, da toženec ni izkazal pogojev za pobot, da se plačila izkazujejo s listinskimi dokazi in da priča C. C. po zatrjevanjih toženca ni bila prisotna pri dogovorih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče C. C. ni utemeljen. Pritožnik (sam) v pritožbi poudarja, da ″odločilni″ razlog za zavrnitev zaslišanja ni utemeljen, vendar pa je izrecno zapisani „razlog nepotrebnosti“ upoštevaje celotno vsebino izpodbijane sodbe širši in utemeljen razlog za zavrnitev zaslišanja omenjene priče. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da toženec ni pojasnil, na kakšen način naj bi bila sporna kompenzacija sploh izvedena, in ni izkazal (op. te substancirano ni niti zatrjeval) nasprotne terjatve toženca do tožnice. Ker zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem omenjene priče iz pojasnjenega ″razloga nepotrebnosti″ (bolje tudi delne informativnosti) utemeljeno in pravilno zavrnilo. Ob tako pomanjkljivi toženčevi trditveni podlagi, niti drugih zaslišanj ne bi bilo dolžno izvesti. Predmetno je razvidno iz izpodbijane sodbe, saj toženec niti ob zaslišanju ni znal pojasniti načina kompenzacije. Navedenega pritožnik v pritožbi ne skriva, saj ne pojasni nobenih konkretnih okoliščin o načinu kompenzacije in o terjatvi toženca do tožnice, ki naj bi se pobotala z vtoževano terjatvijo ob zatrjevani dogovorjeni kompenzaciji. Ne navaja konkretnih dejstev, o katerih naj bi ″izjemno pomembna″ priča sploh pričala, in le pavšalno navaja o trikotniku poslovanja, raznih dogovorih oziroma vsebini in poteku dogovorov o kompenzacijah, ipd. Tudi načelo enakosti in načelo kontradiktornosti nista bila kršena, saj ne obstoji nekakšna zatrjevana obveznost obojestranskega zaslišanja s strani obeh pravdnih strank predlaganih prič. Omenjena priča naj bi potrdila toženčeve navedbe, medtem ko je drugje v pritožbi navedeno, da ni mogoče zaključiti, da bi izpovedala enako kot toženec, kar je vsaj deloma kontradiktorno. Kaj bi izpovedala drugače, ni pojasnjeno, medtem ko se razlog ″nepotrebnosti″ za zavrnitev dokaza izkaže kot utemeljen, saj bi lahko priča le potrdila toženčeve navedbe, ki pa so preveč pomanjkljive, da bi bilo sploh mogoče kakorkoli ugodno odločiti o procesnem pobotnem ugovoru. Ne samo, da kljub vloženi pritožbi ostaja popolna neznanka, kako naj bi omenjena priča, ki ima vse napisano, konkretno lahko izpovedala kje, kdaj in kako je bilo, ampak izvedba tega dokaza zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v nobenem primeru ne bi doprinesla k pojasnitvi dodatnih okoliščin konkretnega primera, saj le-te niso bile zatrjevane. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga so torej pravilni. Vtoževana terjatev je bila nesporna, medtem ko je na tožencu bilo trditveno breme, da konkretno pojasni okoliščine zatrjevanih dogovorov o kompenzaciji. Tega bremena toženec ni zmogel. 6. Že zaradi navedenega ni mogoče slediti toženčevim očitkom o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Del tega očitka je tudi očitek o zmotni dokazni oceni, da naj bi toženec izpovedal verodostojno, medtem ko sta tožnica in priča E. E. izpovedala neverodostojno, prilagojeno potrebam postopka in neresnično. Predmetno je tudi sicer lastna in neutemeljena dokazna ocena, saj sta izpovedbi tožnice in priče E. E. skladni in nenazadnje podprti tudi z listinskimi dokazi samega toženca. Kaj je priča E. E. opravljala pri tožnici ni pravno relevantno dejstvo in manjša nedoslednost v celotni izpovedbi tožnice (tožnica je v izpovedbi res najprej omenila, da je E. E. pri njej opravljala računovodske in administrativne storitve, nato pa, da je računovodstvo vodila B. B**.** in da je E. E. pomagala pri določenih zadevah) ne pomeni, da tožničinemu zaslišanju v pravno relevantnih delih ni mogoče slediti. Zaslišanje priče E. E. je širše in dva posamična izseka njene izpovedbe nista takšna, da njenemu zaslišanju ne bi bilo mogoče slediti. Obe s tožnico sta povsem skladno izpovedali, da so v preteklosti s tožencem že opravili in zaključili eno kompenzacijo, vendar predmetno ni predmet tega spora. Neutemeljena in lastna je tudi pritožbena dokazna ocena toženčeve izpovedbe. Skladnost in nedvoumnost njegove izpovedbe iz spisa nista razvidni in jasnost tudi ne, saj ni znal pojasniti (tudi sicer preveč pavšalno) zatrjevanega dogovora o kompenzaciji. Kakšno je drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, toženec v pritožbi ne pojasni.

7. Zaključek o neobstoju pobotne terjatve je pravilen. Iz spisovnih listin toženca ne izhaja terjatev toženca do tožnice (glej razloge v sodbi sodišča prve stopnje). Ob ugovorih tožnice, da ni prejela plačil glede vtoževanih računov, in predloženi listini (tožničini konto kartici glede plačil toženca) je toženec predložil le svoje konto kartice (in izpise nalogov), ki so ne samo nasprotovale nekaterim njegovim lastnim navedbam, ampak s temi listinami plačil in preplačil ni izkazal. Ni izkazal niti, da je tožničin zakoniti zastopnik prejel 2.000,00 EUR posojila, niti, da je toženec tožnici karkoli od vtoževanega plačal oziroma preplačal v višini 3.171,96 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ob nasprotovanju tožnice iz internih konto kartic in nalogov za plačilo ni mogoče sklepati, da so bila plačila sploh izvedena. Tudi tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da se plačila izkazujejo z ustreznimi listinami (bančnimi izpiski, potrdili o plačilu, ipd.). Nenazadnje iz predloženih konto kartic niti ne izhaja, da je bilo (neizkazano) posojilo namenjeno tožnici, ampak je knjiženo kot posojilo toženca zakonitemu zastopniku tožnice. Odločilni razlogi izpodbijane sodbe so prepričljivi in utemeljeni. Z njimi pritožbeno sodišče soglaša in jih na tem mestu ne ponavlja, saj so razvidni že iz izpodbijane sodbe.

8. Ker drugih pritožbenih očitkov toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in sam krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 4.534,83 EUR prizna 375 točk za odgovor na pritožbo (in ne pretirano priglašenih 600 točk), 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.