Jedro

Pritožba ima sicer prav, da 7. člen KZ-1 določa, da se v primeru (enkratne ali večkratne) spremembe kazenskega zakona po storitvi kaznivega dejanj uporablja zakon, ki je milejši za stranko. Vendar pa pritožba spregleda, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v mesecu januarju 2013 ter da je sodba postala pravnomočna 17. 10. 2013. V tem času več ni veljal KZ-1, ki je v 5. točki 92. člena ZKP, na katero se sklicuje pritožba, določil, da se kazen ne sme več izvršiti, če so pretekla tri leta od obsodbe na denarno kazen. Obsojenec je kaznivo dejanje storil, ko je že veljal KZ-1B (od 15. 5. 2012 dalje), ki se za obsojenca tudi uporablja. Prvi odstavek 7. člena KZ-1 določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo ta zakon (KZ-1B).

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I razsodilo, da se denarna kazen 1.800,00 EUR, ki je obsojencu bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 43214/2013 z dne 3. 10. 2013, ki je postala pravnomočna 17. 10. 2013, izvrši tako, da se obsojencu na podlagi 130. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določi 42 dni zapora oziroma en mesec in 12 dni zapora. Pod točko II pa je razsodilo, da če obsojenec plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Proti taki sodbi se je pritožila obsojenčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek za izvršitev denarne kazni iz razloga po 5. točki 92. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zaradi zastaranja ustavi. Predlaga še, da pritožbeno sodišče obsojenca oprosti plačila sodne takse za pritožbo, ker je brez prihodkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenčeva zagovornica je pritožbo sicer vložila iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa ne opredeli iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in ne v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi kršilo kazenski zakon. Ko pa pritožba zatrjuje, da je izvršitev oziroma izterjava denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala, zaradi česar tudi ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v 42 dnevno kazen zapora in se pri tem sklicuje na določbo 5. točke 92. člena KZ-1, ki določa, da če v tem zakoniku ni drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen, pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Ta določba med drugim določa, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaral. Po stališču pritožbe je torej zastaranje nastopilo 17. 10. 2016, ko so potekla tri leta od pravnomočne obsodbe.

5. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni utemeljena. Pritožba ima sicer prav, da 7. člen KZ-1 določa, da se v primeru (enkratne ali večkratne) spremembe kazenskega zakona po storitvi kaznivega dejanj uporablja zakon, ki je milejši za stranko. Vendar pa pritožba spregleda, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v mesecu januarju 2013 ter da je sodba postala pravnomočna 17. 10. 2013. V tem času več ni veljal KZ-1, ki je v 5. točki 92. člena ZKP, na katero se sklicuje pritožba, določil, da se kazen ne sme več izvršiti, če so pretekla tri leta od obsodbe na denarno kazen. Obsojenec je kaznivo dejanje storil, ko je že veljal KZ-1B (od 15. 5. 2012 dalje), ki se za obsojenca tudi uporablja. Prvi odstavek 7. člena KZ-1 (2. Časovna veljavnost, Uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona) določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo ta zakon (KZ-1B).

6. Očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo kazenski zakon obsojencu v škodo, tako ni utemeljen. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec ne prejema stalnih denarnih prejemkov, da nima rubljivih premičnih stvari, da obsojenec ni zaposlen in prejema socialno pomoč in ko ni lastnik motornega vozila, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ni pa moglo obsojenca oprostiti še drugih stroškov pritožbenega postopka, saj obsojencu ni bila izdana odločba o brezplačni pravni pomoči, ampak je zagovornico pooblastil s pooblastilom z dne 22. 6. 2018, ki se nahaja v prilogi B1 spisa.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP.