Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice in zlasti pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja, kar predstavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb, bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon in so omejeni na najkrajši možni čas, postopki v katerih se o tem odloča, pa so nujni.

Zaključki o ogrožanju lastnega zdravja in zdravja ter življenja drugih temeljijo na celotni presoji obnašanja zadržane osebe v določenem daljšem časovnem obdobju in vodijo v sklep, da se je zdravstveno stanje pritožnika v zadnjem času poslabšalo do te mere, da so izpolnjeni pogoji za njeno zdravljenje brez privolitve. Dejstvo, da je izvedenec predlagal, da se dokazovanje opravi v odsotnosti pridržane osebe, pa je dovolj ugotovljeno s tem, da je izvedenec povedal, da bi to lahko povzročilo poslabšanje pritožnikovega zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pritožniku omeji pravica do prisotnosti pri izvajanja dokazov in se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še nadalj do 23. 8. 2019. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo udeleženec po odvetniku. Sodišče ugotavlja, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr. Vendar ni izpolnjen že prvi pogoj. Sodišče ugotavlja, da bi pritožnik brez ustreznega zdravljenja nedvomno hudo ogrožal svoje zdravje zaradi nepredvidljivih reakcij zaradi občutka ogroženosti in da je lahko ogrožujoč tudi do okolice, kar se vidi tudi že iz okoliščin prve hospitalizacije v letu 2016. S tem se udeleženec ne strinja, saj sedaj ob hospitalizaciji niso bile take okoliščine, pač je želel razgovor s policistom, ki vodi preiskovalna dejanja storjena na njegovo škodo pred hospitalizacijo in ni izkazoval agresivnega ali zdravju ogrožuječega vedenja. Tudi izvedeniško mnenje je glede elementov ogrožanja splošno in ni konkretizirano, izvedenec le poudarja neozdravljivo bolezen, ki običajno pripelje do upadanja kongnitivnih funkcij ter predstavlja stalno možnost hetereagresivnega ravnanja. Iz spisa ne izhaja hetero agresivno ravnanje v dneh neposredno pred hospitalizacijo. Pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena mora biti konkretna nevarnost, ki kaže nevarnost za zdravje osebe ali za zdravje ali življenje drugih. Tudi izvedeniško mnenje ostaja na ravni hipotetičnosti. Pri presoji ogroženosti ni pomembno ali bi bilo zdravljenje celo koristno in ali so dojemanja udeleženca motena oziroma blodnjava, pač pa je pomembna nevarnost sebi ali drugim. V sklepu pa je te opredeljena zgolj kot možnost kognitivne oškodovanosti in ni ugotovljeno, da bi se že začelo manifestirati. Glede heteroagresivnosti pa so navedbe le glede dogodka pred dvemi leti, ko naj bi na cesti ustavljal promet in to ni sprejemljivo. Samo nasprotovanje v oddelku pod posebnim nadzorom in zdravljenje še ne pomeni izkaz nevarnosti. Tudi udeleženec je izpovedal, da je nekaj dni pred hospitalizacijo bil oškodovan v kaznivem dejanje povzročenem s strani tretje osebe, in sicer požiga dela njegovih nepremičnin in da je utrpel hudo premoženjsko škodo. Da se je požar res zgodil izhaja iz listine, ki jo je A. A. pokazal sodišču. Print nekaterih člankov prilaga pritožnik tudi pritožbi, saj odvetnik na samem naroku tega dokaza še ni mogel pribaviti. A. A. je sicer povedal, da tudi sam išče storilca in se mu dozdeva, kdo bi to bil, vendar ga ni razkril, saj ga noče sumiti in prizadeti škodo. To dokazuje, da je pritožnik kritičen do spoznanj in sumom in da element heteroagresije ni podan. Ob tovrstnih dejanjih je sumničavost in iskanje storilca nekaj normalnega in to ni blodnjava motnja. Tudi dogodek z narezanim povodcem psa in sumljivim vozilom pri vsakem normalnem človeku povzroči občutek ogroženosti in ne gre za preganjalno blodnjo. Tudi želja, da se dogodke prijavi kriminalistu in da ni hotel govoriti z vsemi policisti ni nič nenavadnega. Vsi ti dogodki kažejo, da ne gre za pritožnikova resnično blodnjava ravnanja. Sodišče pa naj ugotovi dejansko stanje. Tožnik ima v lasti nepremičnino večje vrednosti, za katero obstaja zanimanje in interesi tretjih oseb, da bi ga prisilili v poceni prodajo. Tako ni dokazov, da bi bil pritožnikov stik z realnostjo hudo moten in brez uvida v nanašalno preganjalni sistem. Pritožuje se tudi glede pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Sodišče le splošno navaja, da bi po mnenju izvedenca prisotnost pritožnika pri izvajanju dokazov lahko pritožnika vznemirilo in bi lahko situacijo zaradi svoje bolezni napačno razumel in bi ga psihično to obremenilo. Vendar to ni zadosti konkretizirano. Tudi izvedenec tega ne konkretizira. Oseba, ki se ne strinja z odvzemom osebne svobode in posegom v telesno integriteto, je seveda vznemirjena in psihično obremenjena, kar še ne pomeni, da je zaradi tega realno ogroženo njeno zdravje. Praksa prvostopenjskih sodišč, ki se sklicuje na splošne razloge, je v nasprotju z Ustavo in s členom 19 in 21 ter 23. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. O izpodbijanju 1. točke izreka, da se pritožniku omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov: Sodišče prve stopnje je na predlog izvedenca ocenilo, da je treba v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr omejiti pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožba trdi, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu, ki ni konkretiziral realne nevarnosti za predlog. Pritožba meni, da mora biti nevarnost, da bi nastala škodljiva posledica, če bi bil pritožnik prisoten pri dokaznem postopku, konkretna in jasna in ne zgolj hipotetična. Tretji odstavek 47. člena ZDZdr določa, da lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi ji lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Izvedenec je na obravnavi (list. št. 4A) predlagal, da se pritožniku v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ker bi lahko glede na njegovo zdravstveno stanje pritožnik postopek dokazovanja napačno razumel, kar bi lahko še vse dodatno vplivalo na poslabšanje njegovega psihičnega stanja. Njegovo psihično stanje pa je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja nato v nadaljevanju pojasnilo in konkretiziralo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo dogajanje ob viziti, kar je opisal pritožnik sam. Nato je na podlagi izvedeniškega mnenja in njegovega zaslišanja tudi ugotovilo pritožnikovo zdravstveno stanje. Predno je sodišče pričelo z dokazovanjem, je pritožniku omogočilo pogovor na samem z odvetnikom (list. št. 4) ter je bil pritožniku vročen sklep o uvedbi postopka.

5. Po opravljenem zaslišanju pritožnika, je izvedenec predlagal, da se mu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, saj bi glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožnik lahko postopek dokazovanja napačno razumel in bi to lahko še dodatno vplivalo na poslabšanje njegovega psihičnega stanja. To pomeni, da je sodišče imelo dovolj dokazov, da je sledilo predlogu izvedenca in ravnalo po tretjem odstavku 47. člena ZDZdr. Ne gre torej za zgolj hipotetično možnost nadaljnjega vznemirjanja in poslabšanja zdravstvenega stanja. Izvedenec je poslušal tožnikovo zaslišanje, pregledal dokumentacijo in podal svoj strokovni predlog. Omejitve iz tretjega odstavka 47. člena zakona ni razumeti tako, da bi se ob izvajanju dokazov moral pritožnik tako razburiti in se mu poslabšati zdravstveno stanje, da bi postal agresiven. Dovolj je ocena izvedenca in zato gre vedno za njegov predlog in ne predlog sodišča, da je pritožnik v takem zdravstvenem stanju, da "lahko nastane škodljiva posledica za njegov zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih". Sodišče je dovolj obrazložilo sklep, ki ga je pravilno sprejelo že na naroku in zato ne gre za očitek pavšalnosti in kršitve pritožnikovih temeljnih pravic do varstva osebne svobode, varstva človekove osebnosti in dostojanstva ali pravice do sodnega varstva. Treba je tudi dodati, da pritožnikov odvetnik ni ugovarjal predlogu izvedenca iz sklepa sodišča. O odločitvi pod II izpodbijanega sklepa

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pravno podlago za odločanje, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, kar določa 39. člen ZDZdr. Pogoji morajo biti kumulativno podani. Zdravljenje v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice in zlasti pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja, kar predstavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja.1 Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb, bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon in so omejeni na najkrajši možni čas, postopki v katerih se o tem odloča, pa so nujni.

7. Pritožba trdi, da ni podan prvi pogoj, in sicer da A. A. brez ustreznega zdravljenja nedvomno ogroža svoje zdravje, zaradi nepredvidljivih reakcij zaradi občutkov ogroženosti pa, da je lahko ogrožujoč tudi do okolice, kar naj bi bilo izkazano z okoliščinami prve hospitalizacije iz 2016. Pritožba meni, da okoliščine ob hospitalizaciji niso bile take, ki bi opravičevale hospitalizacijo in da se sodišče ne more sklicevati na dogodke iz 2016. Sodišče prve stopnje je iz sprejemne dokumentacije ugotovilo, da je prišel pritožnik na policijo, da bi prijavil mafijo, ki je narezala vrv njegovega psa in ga opazovala iz mercedeza. Tudi sam je izpovedal, da je z avtobusom odšel na policijo poiskati kriminalista B. B., ki je preiskoval požar na njegovem objektu in da ga ni dobil ter je tam povedal, da prostorov ne bo zapustil, dokler mu ne omogočijo pogovora s B. B. Povedal je, da so na policiji poklicali reševalce in da je bil sprejet na zdravljenje (izpovedba na list. št. 4A). Pritožbeno sodišče to povzame kot odgovor na pritožbeno navedbo, da ob sedanjem sprejemu ni bilo razlogov za sprejem in da se sodišče le sklicuje na dogodek iz 2016. Sodišče se ni odločalo le na podlagi prvega sprejema, ampak je ob sedanjem sprejemu in dokazih odločilo, kot v izreku. Nima prav pritožba, da je prvi sprejem popolnoma irelevanten. Zaključki o ogrožanju lastnega zdravja in zdravja ter življenja drugih temeljijo na celoviti presoji obnašanja zadržane osebe v določenem (daljšem) časovnem obdobju, ki vodi v sklep, da se je zdravstveno stanje v zadnjem času poslabšalo do te mere, da so izpolnjeni pogoji za zdravljenje brez privolitve2. Vendar tudi brez dogodka 2016 bi bilo zadosti razlogov, da se je sodišče odločilo, kot izhaja v izpodbijanem sklepu.

8. Sodišče se je zlasti oprlo na mnenje izvedenca dr. C. C., ki je pritožnikovo pripoved ocenil za prežeto z izrazitimi preganjalnimi in nanašalnimi blodnjami in da je stik z realnostjo hudo moten in da pravega uvida v omenjen nanašalno preganjalni sistem ne zmore, da striktno odklanja jemanje medikamozne terapije, saj je po njegovem njegova pripoved v celoti resnična in plod fantazije. Pritožbi je treba odgovoriti, da je možno, da je na pritožnikovo sedanje stanje vplival požig hiše oziroma gospodarskega poslopja in je pritožnik iskal domnevne krivce. Vendar pritožba poudari le tisto, kar je v pritožnikovi zgodbi realno, izpusti pa pritožnikovo blodnjavo interpretacijo in povezovanje s svojimi domnevnimi preganjalci (primerjaj izpovedbe pritožnika na list. št. 4 in 4A). Pri tem pritožbeno sodišče le izpostavi pritožnikovo izpoved, da je vsa situacija organizirana, da jo vodi kriminalist D. D., ko je bil E. E. podpredsednik X, da neka F. F. združba deluje na analizah prisluhov med pritožnikovo ženo in sodnico G. G. in podobno.

9. Tako se izkaže, da gre za oceno izvedenca, da je pritožnikov stik z realnostjo hudo moten, da ne zmore pravega uvida v nanašalno preganjalni sistem in da gre za drugo hospitalizacijo s podobnim razlogom kot prvič, le da se tokrat ponovno čuti ogroženega zaradi razlogov za požig gospodarskega poslopja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo izvedencu, da gre za pritožnikovo doživljanje oziroma ravnanje, ki je nepredvidljivo in da so možni hetereagresivni preboji proti poimensko navedenim domnevnim krivcem ter da zato predlaga zadržanje za dobo treh tednov pod posebnim nadzorom, ko bo v tem času patologija toliko regradirala, da bo sposoben zdravljenja na standardnem oddelku. Druga oblika zdravljenja trenutno ne pride v poštev.

10. Pritožba meni, da so te ugotovitve sodišča premalo konkretizirane in da so ostale na hipotetični ravni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedeniško mnenje in tudi zdravstveno dokumentacijo in pritožnikovo zaslišanje. Ne gre le za tožnikovo jezo zaradi domnevno namernem kaznivem dejanju požiga njegove objekta. Zato je tudi neodločilen v pritožbi predložen print iz spleta o požaru. Gre za veliko več, saj je pritožnik prišel na policijsko postajo in ko ni dobil želenega kriminalista, ni želel zapustiti prostorov in je bilo že tam njegovo ravnanje ocenjeno kot ravnanje, ki ni v skladu z realnostjo. Nato pa je bila pritožnikova izpovedba in dogajanje tako leta 2016 kot tudi po tej hospitalizaciji ocenjeno za dovolj konkretno, da je sodišče imelo dovolj podlage, da sklepa, da gre za izpolnitev pogojev iz prve alineje 39. člena ZDZdr, da zaradi duševne motnje in njenega nezdravljenja3 tožnik ogroža svoje zdravje in življenje drugih oziroma vseh tistih, ki jih je pri svojem zaslišanju poimenoval za krivce in povezanega v nekem dogajanju. Za ugotovitev konkretnih pogojev ni treba, da tožnik napade neko osebo ali začne z avtoagresivnim ravnanjem. Dovolj je ugotovitev, da gre pri pritožniku za možnost heteroagresivnega preboja proti poimensko navedenim domnevnim krivcem za požig. Ne gre le za izražanje jeze osebe, ki je kot oškodovanec utrpela škodo, kot zmotno meni pritožba. Izvedenec je ocenil, kakšno je pritožnikovo zdravstveno stanje in zapisal, da če se kronificirano blodnjavo stanje ne zdravi, ostaja v cvetoči fazi, ga obvladuje in usmerja njegovo doživljanje oziroma ravnanje in to postane nepredvidljivo, možni so heteroagresivni preboji proti določenim domnevnim krivcem.

11. Tako je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi z očitki kršitev temeljnih človekovih pravic. To je narekovalo zavrnitev pritožbe (ZNP člen 37, ZPP člen 365).

1 Primerjaj razloge sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 430/2011. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 430/2011. 3 Po ugotovitvi izvedenca nezdravljena bolezen le še napreduje in običajno pripelje do kognitivne oškodovanosti.