Jedro

Sodišče prve stopnje je dolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč opredeljuje časovne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, kar velja (brez izjeme) tudi za negatorno pravdo. Ker v konkretnem primeru ni bilo sporno, da toženka po odsvojitvi nepremičnine X (do katere je prišlo tekom postopka na prvi stopnji) nima niti možnosti dostopa do spornega dela zemljišča Y v lasti tožnice niti ga (kar je najbolj pomembno) ne uporablja, podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku ni bilo (več).

Upoštevaje predhodno navedeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pomembno le dejansko stanje ob vložitvi tožbe, napačno. Dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, morajo obstajati ves čas oziroma vse do zaključka glavne obravnave. Če ob zaključku ne obstajajo več (kot to nesporno velja za predmetni postopek), tudi zahteva po sodnem varstvu ne more biti več utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 15.9.2014: - postopek ustavilo glede zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala prepoved bodočega vznemirjanja, - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala opustitev vsakršnega nedovoljenega poseganja v svojo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1234/55 k.o. 0000 X; toženka naj bi bila zlasti dolžna opustiti uporabo dela zemljišča, ki se nahaja med zemljiško mejo parcel št. 1234/55 k.o. 0000 X in 1234/66 k.o. 0000 X ter žično ograjo postavljeno na parceli št. 1234/55 k.o. 0000 X vzporedno s celotno mejo med parcelama št. 1234/55 k.o. 0000 X in 1234/66 k.o. 0000 X, za hojo, vožnjo in parkiranje vseh vozil, - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 564,25 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno uporabilo določbo 99. člena SPZ. Stališče sodišča, da je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotavljalo zgolj toženkino uporabo obravnavanega dela zemljišča (v lasti tožnice) ob zaključku glavne obravnave, povsem pa zanemarilo vprašanje njene uporabe ob vložitvi tožbe, ni pravilno. Ob vložitvi tožbe oz. še skoraj leto in pol po njeni vložitvi je namreč toženka nedovoljeno posegala v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 1234/55 k.o. X. Toženka je sicer zatrjevala, da po 16.7.2010, ko je poskušala tožnica svojo lastninsko pravico zaščititi s postavitvijo osmih kovinskih količkov, zemljišča ni uporabljala, vendar tega ni izkazala. Iz fotografij, ki jih je predložila tožnica, je razvidno, da je del zemljišča predmetne parcele toženka (čeprav za to ni imela nobene pravne osnove) tudi po 16.7.2010 uporabljala za parkiranje oziroma vožnjo in hojo. Navedeno sta potrdili priči D. K. in A. O. (pritožba navaja, kaj sta priči izpovedi). Vse to naj bi dokazovalo, da je bila tožba potrebna. Ne glede na to, da se je stanje s prodajo po vložitvi tožbe spremenilo tako, da naj bi od tedaj dalje sporni del tožničinega zemljišča uporabljala tretja oseba, ne pa več tožeča(1) stranka oziroma njej najemnik (ki je bil pod nadzorom tožene stranke), je bila tožba potrebna in utemeljena. Ker se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, ki so se nanašala na toženkino uporabo tožničinega zemljišča pred 28.12.2012 oziroma pred zaključkom glavne obravnave, je ostalo dejansko stanje v tem oziru nepopolno ugotovljeno. Prav tako sodišče v tem delu ni presojalo izvedenih dokazov (in sicer izpovedb predhodno omenjenih prič).

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč opredeljuje časovne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku (319. člen ZPP),(2) kar velja (brez izjeme) tudi za negatorno pravdo.(3) Ker v konkretnem primeru ni bilo sporno,(4) da toženka po odsvojitvi nepremičnine parc. št. 1234/66 k.o. X (do katere je prišlo tekom postopka na prvi stopnji) nima niti možnosti dostopa do spornega dela zemljišča parc. št. 1234/55 k.o. X v lasti tožnice niti ga (kar je najbolj pomembno) ne uporablja, podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku ni bilo (več).(5) Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

6. Upoštevaje predhodno navedeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pomembno le dejansko stanje ob vložitvi tožbe, napačno. Dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, morajo obstajati ves čas oziroma vse do zaključka glavne obravnave. Če ob zaključku ne obstajajo več (kot to nesporno velja za predmetni postopek(6)), tudi zahteva po sodnem varstvu ne more biti več utemeljena.(7) Zato je brezpredmetno navajanje, da naj bi toženka še približno leto dni in pol po vložitvi tožbe nedovoljeno posegala v tožničino lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1234/55 k.o. X oziroma (v zvezi s tem) sklicevanje na izpovedbe prič. Prav tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati (oziroma se opredeljevati), ali je vznemirjanje tožničine lastninske pravice s strani toženke obstajalo v trenutku vložitve tožbe. Ker ni obstajalo ob zaključku glavne obravnave, za (pravilno) odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, ali je obstajalo v trenutku vložitve tožbe.(8)

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi z njeno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Pravilno tožena.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(3) Oziroma odločanje o tožbenem zahtevku vloženem na podlagi 99. člena SPZ.

(4) Tej odločilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje.

(5) Saj je toženka ravnala točno tako (in sicer opustila posege v tožničino nepremičnino), kot je tožnica s tožbo od nje zahtevala.

(6) Tožnica ne le, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob zaključku glavne obravnave toženka ni več posegala v njeno nepremičnino, ampak v pritožbi sama navaja, da naj bi se po vložitvi tožbe dejansko stanje s prodajo spremenilo tako, da naj bi od tedaj sporni del zemljišča uporabljale tretje osebe (ne pa več toženka oziroma najemnik, ki je bil pod njenim nadzorom).

(7) Potreba po sodnem varstvu mora torej obstajati vse do konca.

(8) Ta okoliščina bi bila relevantna le glede stroškovne odločitve (in sicer če bi tožnica tekom postopka tožbo umaknila z navajanjem, da je toženka izpolnila njen zahtevek – prvi odstavek 158. člena ZPP).