Jedro

Sklep o napotitvi na pravdo ni meritoren sklep in sodišče v njem ne opravi dokazne ocene, pač pa na podlagi navedb strank in drugega gradiva v spisu presodi, ali je treba za ugotovitev, kaj sodi v zapuščino in kdo jo deduje, ugotavljati dejstva. Če jih je treba, na podlagi zbranega porocesnega gradiva in določb materialnega prava presodi, pravica katerega udeleženca zapuščinskega postopka je manj verjetna ter tega napoti na pravdo ali drug ustrezen postopek. Določitev vlog strankam kaže materialnopravno naziranje zapuščinskega sodnika o stanju zadeve v času napotitve in pove, katera stranka bi s svojim zahtevkom uspela, če bi sodišče o njem odločalo v tistem trenutku.

Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko, ne pravno vprašanje. Za sporno pravno vprašanje gre le, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti; vsa druga vprašanja so dejanska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine in se dediča P. P. napoti, da zoper ostale zakonite dediče po pokojni vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni ne sodita nepremičnini ID znak 0001 do celote in ID znak 0002 do 2/196. Določilo je 30-dnevni rok za vložitev tožbe, sicer bo nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, s katerim je dediča napotilo na pravdo. Postopek je prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, če bo vložena ustrezna tožba.

2. Pritožuje se na pravdo napoteni dedič po pooblaščencu. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dediči niso prerekali dejstev, ki jih je zatrjeval: da je zapustnica 5. 12. 1996 kot preživljanka z R. P. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da je zapustnica pred dvema pričama in notarjem izjavila, da R. P. po svoji smrti zapušča v trajno last, že sedaj pa v soposest svoje premično in nepremično premoženje; da v času sklenitve pogodbe ni bila vpisana kot lastnica etažne lastnine na K. 17, L., ampak je imela v lasti stanovanjsko hišo na naslovu P. cesta 49 a, L., ki pa je bila z odlokom predvidena za odstranitev zaradi izgradnje R. ceste; da je nepremičnine na P. cesti 8. 10. 1997 prodala in 28. 6. 1999 kupila etažno lastnino na K. 17, L., da so se vse obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izpolnjevale vse do smrti zapustnice. Glede na ta neprerekana dejstva in dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige, je bil dejanski predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju etažna lastnina na K. 17, L. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji verjetnejše pravice upoštevati skupen namen pogodbenikov ter vsa dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige. On ima verjetnejšo pravico nasproti ostalim zakonitim dedičem. Ostali dediči niso odgovorili na njegovo vlogo z dne 23. 12. 2014, zato prereka navedbo sodišča, da se sodediči niso strinjali, da je etažna lastnina na K. 17 predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče tudi ni pridobilo izjave od vsakega posameznega dediča, kot mu nalaga Zakon o dedovanju (ZD). Nestrinjanje so izrazili le na narokih prisotni dediči, pa še ti le na pavšalni ravni. Ker ni navedeno, kateri zakoniti dediči so podali izjave, izpodbijani sklep tudi v tem delu materialnopravno ne vzdrži, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) Dedinja O. K. se je v celoti odpovedala dediščini, kar sodišče prve stopnje ni nikjer navedlo. Napačno je kot zakonito dedinjo označilo tudi M. P., ki je žena in ne potomec zapustničinega brata J. P. Nepremičnina z ID znakom 0002 ne obstaja več, zato ugotovitvena tožba, na kakršno ga je napotilo sodišče, ni možna. Opozarja, da je podredno uveljavljal, naj sodišče notarski zapis z dne 5. 12. 1996 upošteva kot poslednjo voljo zapustnice, saj zadostuje obličnostnim predpisom pisne oporoke in notarske oporoke. Prvostopenjsko sodišče se do podrednega zahtevka v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Če ne bo uspel v pravdi, na katero je napoten, sodišče prve stopnje ne bo moglo odločiti o vrsti dedovanja po končani pravdi in bo potrebna ponovna prekinitev zapuščinskega postopka. Če bi sodišče prve stopnje štelo izjavo zapustnice kot izraz njene poslednje volje in bi njemu priznalo verjetnejšo pravico, nima interesa vlagati ugotovitvene tožbe, da etažna lastnina na K. 17 ne spada v zapuščino. Na podlagi izpodbijanega sklepa v pravdi ne more uveljavljati podrednega zahtevka in bo moral vložiti še eno tožbo. Ker ima na podlagi oporoke verjetnejšo pravico od zakonitih dedičev, sklep materialnopravno ne vzdrži. Navaja sodno prakso, po kateri se lahko pravni posel po pravilu konverzije obravnava kot oporoka. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede pravnega vprašanja o veljavnosti oporoke.

3. Štirinajst (od šestnajstih) sodedičev je na pritožbo odgovorilo, in sicer da vztrajajo pri izjavah, ki so jih podali tekom zapuščinskega postopka in se strinjajo z odločitvijo sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu upoštevalo relevantne trditve, ki jih je tekom postopka na prvi stopnji podal pritožnik in jih povzema tudi v pritožbi. Na podlagi teh trditev in izjav sodedičev je pravilno zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine. Pritožnik namreč zatrjuje, da nepremičnine na naslovu K. 17 na L., katerih zemljiškoknjižna lastnica je zapustnica, ne sodijo v njeno zapuščino, večina ostalih dedičev pa temu izrecno nasprotuje. Nekateri dediči dednih izjav sicer niso podali, kar pa ne pomeni, da se odpovedujejo dediščini. Velja namreč domneva, da dediči dediščino sprejmejo: dediščino pridobijo po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Zato jim za pridobitev dediščine ni treba podati dedne izjave, sploh pa ne na naroku. V zapuščinskem postopku lahko sodišče skladno z 207. členom ZD upošteva tudi pisne izjave dedičev, ki ne pridejo na narok. Samo če izrecno izjavijo, da se dediščini odpovedujejo, dediči ne dedujejo (z nepreklicno dedno izjavo se je dedovanju odpovedala le O. K. - gl. list. št. 126). Neutemeljeni so tako očitki prvemu sodišču, da ni pridobilo izjav vseh dedičev.

6. Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, mora zapuščinsko sodišče prekiniti obravnavo in napotiti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, na pravdo oziroma na upravni postopek (212. in 213. člen ZD). V zemljiški knjigi je kot lastnica premoženja, za katerega pritožnik trdi, da ne sodi v zapuščino po njej, vknjižena zapustnica. Po 11. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) velja za lastnika nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sklepa o dedovanju, s katerima pritožnik dokazuje, da naj bi bil lastnik predmetnih nepremičnin, se ne more vknjižiti kot lastnik. Zato bo moral, da nepremičnine na K. 17, L., ki so bile v trenutku smrti zapustnice vknjižene kot njena lastnina, ne bodo sodile v zapuščino po njej, v pravdnem postopku z ustrezno tožbo doseči spremembo lastništva. Zapuščinsko sodišče ne more izdajati odločb, s katerimi bi se izven dedovanja spremenilo zemljiškoknjižno stanje.

7. Pritožba izhaja iz materialnopravno zmotne predstave o funkciji sklepa o napotitvi na pravdo. Ne gre za meritoren sklep in sodišče v njem ne opravi dokazne ocene, pač pa na podlagi navedb strank in drugega gradiva v spisu presodi, ali je treba za ugotovitev, kaj sodi v zapuščino in kdo jo deduje, ugotavljati dejstva. Če jih je treba, na podlagi zbranega porocesnega gradiva in določb materialnega prava presodi, pravica katerega udeleženca zapuščinskega postopka je manj verjetna ter tega napoti na pravdo ali drug ustrezen postopek. Določitev vlog strankam kaže materialnopravno naziranje zapuščinskega sodnika o stanju zadeve v času napotitve in pove, katera stranka bi s svojim zahtevkom uspela, če bi sodišče o njem odločalo v tistem trenutku.

8. Bistvo sklepa o napotitvi na pravdo je torej v odločitvi, komu sodišče določi vlogo tožnika in komu vlogo toženca. Obrazložitev, zakaj je kdo dedič v sklepu o napotitvi na pravdo zaradi spora, kaj sodi v zapuščino, zato ni potrebna in očitki v zvezi s tem niso utemeljeni. Izpodbijani sklep napotuje na tožbo za ugotovitev obsega premoženja zapustnice, zakaj je ta sporen, pa je navedeno v pravilnih razlogih sklepa. Več kot to zapuščinsko sodišče ne ugotavlja, presoja pravno relevantnih dejstev je v domeni pravdnega sodišča. 9. Pritožnik zmotno meni, da lahko zapuščinsko sodišče ugotavlja veljavnost in vsebino oporoke. Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko, ne pravno vprašanje. Za sporno pravno vprašanje gre le, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti; vsa druga vprašanja so dejanska.1 Za odgovor na vprašanje, ali je preživljanka A. P. v pogodbi o dosmrtnem preživljanju dejansko izrazila svojo oporočno voljo, je treba uveljavljati pravnorelevantna dejstva, ta pa se lahko ugotavljajo le v kontradiktornem pravdnem postopku, zato je treba tudi ta zahtevek uveljaviti v pravdi; treba bo ugotavljati sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine (prim. 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD). To, kar zatrjuje v zapuščinskem postopku, bo moral dedič za uspeh s svojimi zahtevki dokazati v pravdnem postopku.

10. Ni naloga zapuščinskega sodišča, da na pravdo napoteni stranki v bistvu sestavi tožbo. Ni treba, da bi izrek napotitvenega sklepa vseboval že tožbeni zahtevek; zadošča opis pravnega varstva, ki naj ga stranka zahteva, to je opis vsebine pravice ali pravnega razmerja, ki naj ga sodišče ugotovi. Sporna dejstva navede v obrazložitvi sklepa.2 Na pravdo napotena stranka tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugače oblikovanim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu, mora pa jo formulirati tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v zapuščinskem postopku sporno in je bilo razlog za napotitev na pravdo. V dispoziciji pritožnika je, točno kakšen zahtevek oziroma zahtevke bo postavil ter s kakšnimi trditvami in dokazi jih bo utemeljeval. Izpodbijani sklep pritožniku priznava pravni interes za tožbo za ugotovitev obsega zapuščine. Lahko pa bo z isto tožbo uveljavljal še podredni tožbeni zahtevek. To mu omogoča 182. člen ZPP. Le če bo uveljavljal ugotovitveni podredni zahtevek, bo moral zanj izkazati pravni interes skladno s 181. členom ZPP.

11. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Navedena kršitev je podana, če obstoji nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi o vsebini listin in zapisnikov in sami temi listinami in zapisniki, ne pa če sodišče nečesa ne navede v obrazložitvi. Pritožba ne navaja, kaj naj bi sodišče v obrazložitvi napačno povzelo iz listinskega gradiva.

12. Če meni, da M. P. ne spada v krog zakonitih dedičev po pokojni A. P., tožbe zoper njo pritožnik pač ne bo vložil. Višje sodišče pa opozarja, da so v sporu glede obsega zapuščine dediči enotni nujni sosporniki. Na pritožniku kot tožniku bo breme pravilne označitve nepremičnin, ki bodo predmet pravde.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, ki so relevantna za presojo, katerega dediča je, glede na to, da med njimi obstoji spor o tem, kaj sodi v zapuščino po pokojni, treba napotiti na pravdo ter materialnopravno pravilno vlogo tožeče stranke dodelilo pritožniku. V postopku ni zagrešilo ne uveljavljanih, ne uradoma upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/2003, str. 95. 2 Gl. dr. Ana Božič Penko: Napotitev na prvdo v zapuščinskem postopku, str. 96 in dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik 1999, str. 234.