Jedro

Toženka je okoriščena za vrednost najemnine, ker brez pravne podlage uporablja tožnikove stanovanjske prostore. Zato mu mora korist vrniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku znesek 1.577.535,40 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 221.955,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1997 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki razdelili solastno premoženje v nepravdnem postopku opr. št. N 20/90 pri tedanjem Temeljnem sodišču v K., enoti v Š. Tožniku so pripadli v last prostori v pritličju in v kleti hiše P., ostale prostore pa je dobila v last toženka. Tožnik bi moral pregraditi predprostor in preurediti instalacije. Toženka pa tožniku ne dovoli vstopa v hišo in mu ne izroči prostorov, ki so mu pripadli v last. Te prostore uporablja zase. Zato mora tožniku povrniti korist od tega v višini najemnine za te prostore.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je toženkina obveznost, da izroči tožniku njegove prostore, brezpogojna in da ji je to naloženo tudi s pravnomočno sodbo.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da spornih prostorov ne uporablja in nima od njih nobene koristi. Korist bi imela, če bi prostore oddajala v najem. Sama uporaba prostorov pa ne prinaša koristi. Sklicuje se na svojo izpovedbo, ko je bila zaslišana kot stranka in je pojasnila, da prostorov ne uporablja. Tega obe sodbi ne ocenjujeta, kar je bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Napačno je uporabljen tudi 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov, tudi na podlagi toženkine izpovedbe, da je tožnik sporne prostore pridobil v last, pa mu jih toženka ne izroči. Ima jih pod ključem in jih uporablja zase. Zato ima od njih korist v obsegu, kot bi znašala najemnina za te prostore. Te ugotovitve so podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odstavek 385. člena ZPP). Glede na te ugotovitve ni pomembno, v kakšen namen toženka uporablja prostore. Ima jih zase, četudi so prazni in ji ne koristijo. Uporablja jih že s tem, da jih ima v svoji posesti. Za uporabo tujih prostorov pa je treba plačati odmeno. Če ta ni dogovorjena, jo mora določiti sodišče. Biti mora primerna glede na obseg in kakovost prostorov, lokacijo in druge okoliščine. To je upošteval izvedenec, ko je po nalogu sodišča ugotovil uporabnino v obsegu običajne mesečne najemnine, ustrezne spornim prostorom. Za vrednost tako ugotovljene najemnine je toženka okoriščena na tožnikov račun brez pravne podlage in mu mora zato korist vrniti (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tako določa tudi 219. člen ZOR. Sodna praksa pri sklicevanju na ti določbi ni enotna. V primeru, kakršen je obravnavani, se je mogoče opreti na obe določbi. Toženka pa mora tožniku povrniti korist od uporabe njegovih prostorov tudi na podlagi drugega odstavka 38. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj glede na sodne odločbe, ki ji nalagajo izročitev prostorov tožniku, ni v dobri veri glede njihove uporabe.

Revizija neutemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obe sodbi obravnavata tudi toženkino izpovedbo, vendar je ne upoštevata v celoti. Dejansko stanje ugotavljata tudi na podlagi drugih dokazov, posebno na podlagi sklepa v nepravdnem postopku. To, kar toženka v reviziji očita sodbi kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, se ne nanaša na odločilna dejstva.

Bistveno je, da toženka prostorov ni izročila tožniku, da jih je držala v svoji posesti in tožniku onemogočila dostop do njih. Kaj je imela v spornih prostorih, oziroma ali so bili ti prazni, pa je v tem primeru nepomembno. Uporabljala jih je kot nedobroverna posestnica in to je dovolj za utemeljenost povračilnega zahtevka v višini običajne najemnine.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.