Jedro

Delavec je glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, če sta izpolnjena dva pogoja, to je nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Pomembno je, da gre za objektivno potrebo organizacije, ki za razliko od razporeditve po določbi 23. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ne vsebuje subjektivnega elementa - pomanjkanja znanja in zmožnosti delavca. Prav zato je nujno, da so tiste potrebe, ki so narekovale razporeditev delavca na drugo delovno mesto, opredeljene in konkretizirane v razporeditvenem aktu.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da bi se razveljavila sklepa organov tožene stranke z dne 29.5.1995 (poprava 31.5.1995) in 12.9.1995, na podlagi katerih je bil tožnik razporejen na delovno mesto zdravnika specialista anasteziologa in zahtevek za ponovno razporeditev tožnika na delovno mesto predstojnika oddelka anastezistov s sklenitvijo delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ko je zaključilo, da je bil pravilno uporabljen drugi odstavek 17. člena ZTPDR in da ni šlo za primer razporeditve v smislu 23. člena ZDR. Če bi ugotovilo, da je šlo za drugo pravno osnovo, postopek ne bi bil izpeljan pravilno, to pa bi pomenilo, da bi moral tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspeti. Da je šlo za drugačen postopek, kot to ugotavlja sodišče, kaže predvsem imenovanje komisije, ki naj bi preverila pravilnost sklepa direktorja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanaša na razporejanje delavcev zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. V postopku pri toženi stranki in kasneje v sodnem postopku je bilo dovolj pojasnjeno, kateri so bili razlogi, zaradi katerih je bil tožnik na drugo delo razporejen zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela. Delavec je glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, če sta izpolnjena dva pogoja, to je nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Pomembno je, da gre za objektivno potrebo organizacije, ki za razliko od razporeditve po določbi 23. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ne vsebuje subjektivnega elementa - pomanjkanja znanja in zmožnosti delavca. Prav zato je nujno, da so tiste potrebe, ki so narekovale razporeditev delavca na drugo delovno mesto, opredeljene in konkretizirane v razporeditvenem aktu. Ta mora obvezno obsegati med drugimi sestavinami tudi obrazložitev (103. člen ZDR, 14. člen ZDSS, 338. člen ZPP), saj je preizkus zakonitosti delavcu izdane odločbe o razporeditvi možen le v primeru, da je razlog za njegovo razporeditev v njej jasno naveden. To je pomembno zato, ker je ugotavljanje utemeljenosti razporeditve povezano z ustreznimi dejanskimi zaključki glede narave in potreb dela. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka, res predvsem v sklepu pritožbenega organa, navedla konkretne razloge za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto, pri čemer revidentova strokovnost ni bila niti sporna niti razlog razporeditve, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje. Ker tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je šlo za pravilno uporabo določil 17. člena ZTPDR, po katerih je prišlo do razporeditve revidenta, je bil postopek izpeljan v skladu z materialnimi predpisi, saj imenovanje komisije, ki naj bi za ugovorni organ strokovno proučila odločitev direktorja, ne daje podlage za drugačno odločitev.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov sodišča druge stopnje sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).