Jedro

Zgolj dejstvo, da je postopek osebnega stečaja za upnika stroškovno in časovno učinkovitejše sredstvo, ne pomeni, da upnik dejansko zasleduje razloge, zaradi katerih sme predlagati začetek stečajnega postopka.

Če se izkaže, da je upnik s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja prekoračil dopustnost takega predloga oziroma da je bil predlog vložen za doseganje drugih ciljev, ki z zakonom niso predvideni (na kar pritožnica meri z navedbami, da je upnik popolnoma pasiven pri iskanju rešitev za poplačilo dolga, zaradi česar dolžnica sklepa, da dejansko ne gre za poplačilo dolga, pač pa za pridobitev lastniškega deleža v podjetjih dolžnika), potem temu pravnega varstva po zaključku višjega sodišča ni mogoče nuditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico ter imenovalo upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov ter iz razloga zlorabe procesnih pravic s strani upnika. Predlagala je zavrženje predloga oziroma prekinitev postopka do končanja postopka In 569/2015 in Pg 2039/2017. 3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je bilo v postopku na prvi stopnji (med drugim) bistveno sporno materialnopravno vprašanje, ali lahko začetek postopka osebnega stečaja predlaga tudi upnik, ki ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe do dolžnika zavarovano s hipoteko, h kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa pa je kot solidarni porok in plačnik pristopila pritožnica. Slednja predvsem meni, da bi se upnik, ki ima terjatev zavarovano, lahko v celoti poplačal že v izvršilnem postopku (ki je že v teku), zaradi česar ni nobenega razloga, da zoper pritožnico predlaga osebni stečaj. Edina lastnica glavnega dolžnika je dolžnica, to pa pomeni, da se bo upnik v tem stečajnem postopku poplačal iz istega premoženja, kot bi se v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, pri čemer po njenih navedbah premoženje sedemkrat presega dolg z obrestmi vred.

6. Osnovni namen postopka osebnega stečaja je poplačilo upnikov (prim. 382. člen ZFPPIPP). Namen postopka osebnega stečaja je torej enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo: postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP), zato se po splošnem pravilu (1. odstavek 383. člena ZFPPIPP) za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila o stečajnem postopku nad pravno osebo, urejena v oddelkih 5.1 do 5.10 zakona. Zaradi uresničitve tega interesa se v stečajnem postopku unovči vse premoženje stečajnega dolžnika in iz denarnega dobroimetja, doseženega z unovčenjem, plačajo terjatve upnikov.

7. Vsebina zahteve po pravnem varstvu, ki se jo zasleduje z vložitvijo predloga za stečaj, je enakopravno obravnavanje upnikov (v smislu, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju), razumnost in sorazmernost predloga za začetek postopka osebnega stečaja pa je potrebno obravnavati z vidika upnikov, da pridejo do poplačila terjatev. Upniki imajo ustavno pravno varovano pravico do premoženja (zasebne lastnine), torej do poplačila svojih terjatev, zaradi česar jim načeloma ni mogoče omejiti pravice do sodnega varstva. Stečajni postopek ni edini postopek, ki upniku omogoča (kakršnokoli) plačilo njegove terjatve; toda apriorna izključitev upnika z zavarovano terjatvijo iz kroga aktivno legitimiranih za predlaganje začetka stečajnega postopka pomeni kršitev njegove pravice do sodnega varstva.

8. Aktivno legitimacijo za začetek stečajnega postopka določa ZFPPIPP v 231. členu, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja. Po določbi 3. točke navedenega člena je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže v tej točki navedene materialno pravne pogoje. Zakon kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, zato načeloma ni pravne podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Ali je upniku mogoče omejiti pravico do sodnega varstva v postopku osebnega stečaja, je potrebno razlagati tudi skozi pravico do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v sporu, prav tako pa tudi, da je sodno varstvo učinkovito, torej takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi.

9. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je identičen – poplačilo upnikove terjatve. Upnikov položaj je lahko v stečajnem postopku ugodnejši, učinkovitejši ter predvsem cenejši. ZFPPIPP določa drugačen način prodaje nepremičnin (unovčenja stečajne mase; pododdelek 5.8.2. ZFPPIPP), kot je to v izvršilnem postopku (členi 178. in nadaljnji ZIZ). Vendar pa stečajni postopek hkrati v premoženjsko in osebnostno sfero dolžnika posega bistveno bolj intenzivno kot izvršilni postopek: poslovna in razpolagalna sposobnost dolžnika sta v stečajnem postopku omejeni, imenuje se stečajni upravitelj..., zaradi česar je v vsakem konkretnem primeru potrebno pretehtati, ali je potrebno dolžnikov položaj varovati bolj kot položaj (zavarovanega) upnika ali obratno. To ne pomeni, da upniki, katerih terjatve so zavarovane, v nobenem primeru ne bi smeli predlagati stečajnega postopka, pač pa, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti, ali upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka dejansko zasleduje namen in cilje, ki so predvideni z zakonom. Če se izkaže, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložen za doseganje drugih ciljev, ki z zakonom niso predvideni, temu sodnega varstva ni mogoče nuditi.

10. Dolžnica je v postopku na prvi stopnji trdila, da upnik zlorablja pravico do sodnega varstva, saj bi se lahko poplačal v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom (E d.o.o.), ki že teče. Res je stvar izbire upnika, v katerem postopku bo uveljavljal poplačilo terjatve, vendar pa to ne velja neomejeno. V konkretnem primeru ima upnik za svojo terjatev izvršljiv notarski zapis in hipoteko na nepremičnini. V postopku na prvi stopnji ni bilo razčiščeno, zakaj se upnik dejansko ne poplača iz vrednosti nepremičnine (v lasti E d.o.o.), na kateri je v njegovo korist ustanovljena zastavna pravica. Po neprerekanih trditvah dolžnice upnik niti ni poskušal priti do poplačila svoje terjatve kako drugače, popolnoma pasiven pa je bil tudi pri iskanju načina za poplačilo in se na dolžničine predloge ne odziva. Čeprav je dolžnica v postopku na prvi stopnji navedla dovolj konkretnih dejstev, ki bi – v kolikor bi se izkazala za resnična – lahko pomenila izigravanje določb ZFPPIPP zaradi zasledovanja drugačnih ciljev, kot jih predvideva zakon, jih prvostopenjsko sodišče ni preizkusilo. Vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja sama po sebi sicer ne more kazati na zlorabo procesnih pravic, vendar pa na to lahko kažejo okoliščine konkretnega primera.

11. Ne glede na zgoraj navedeno glede omejitve izbire o tem, katero pravno pot bo upnik izbral za uveljavljanje svoje terjatve, pa zgolj dejstvo, da je postopek osebnega stečaja za upnika stroškovno in časovno učinkovitejše sredstvo, ne pomeni, da upnik dejansko zasleduje razloge, zaradi katerih sme predlagati začetek stečajnega postopka. Čeprav z zakonom ni predviden nadzor sodišča nad upnikovo izbiro, pa to ne pomeni, da je naloga sodišča zgolj formalna - v smislu formalnega preizkusa, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, brez vsakršne možnosti odkloniti pravno varstvo, tudi v primeru, ko se na podlagi celotnega upnikovega ravnanja oceni, da predlog ni v skladu z namenom postopka. Odsotnost vsebinske presoje dopustnosti predloga ne sme omogočiti zlorabo postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni. Če se izkaže, da je upnik s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico prekoračil dopustnost takega predloga oziroma da je bil predlog vložen za doseganje drugih ciljev, ki z zakonom niso predvideni (na kar pritožnica meri z navedbami, da je upnik popolnoma pasiven pri iskanju rešitev za poplačilo dolga, zaradi česar dolžnica sklepa, da dejansko ne gre za poplačilo dolga, pač pa za pridobitev lastniškega deleža v podjetjih dolžnika, kjer zgolj eno od teh podjetij razpolaga s premoženjem preko 4,5 mio EUR), potem temu pravnega varstva po zaključku višjega sodišča ni mogoče nuditi.

12. In nenazadnje: ZFPPIPP v 231. členu določa, da mora predlagatelj izkazati verjetnost terjatve. Vendar pa zakon dolžniku dopušča, da to verjetnost izpodbija (2. odstavek 235. člena ZFPPIPP). Pravdna zadeva, v kateri se uveljavlja ničnost notarskega zapisa in na katero se dolžnica v tem postopku sklicuje, vpliva na potek stečajnega postopka, saj je od nje odvisno vprašanje upnikove terjatve. Sodišče mora pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, upoštevati temeljna načela stečajnega postopka, opredeljena v ZFPPIPP, ki veljajo tudi v postopku osebnega stečaja, in mora tehtati med temi načeli in med določili ZPP, ki se v postopku insolventnosti uporabljajo smiselno. Sodišče prve stopnje se je do vložene ničnostne tožbe opredelilo zgolj pavšalno, pa še to z očitkom dolžnici, da bi lahko tožbo vložila prej (pri čemer je bila tožba na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa vložena pred vložitvijo predloga za stečaj). Če bi se izkazalo, da je notarski zapis resnično ničen, posledic postopka osebnega stečaja nad dolžnico ne bi bilo mogoče več odpraviti. V tem konkretnem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje niti ni obravnavalo in ne upoštevalo, ni mogoče trditi, da ima načelo hitrosti stečajnega postopka prednost pred zakonitostjo in pravilnostjo sodnega varstva.

13. Zaradi navedenega je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v katerem bo potrebno preizkusiti vse okoliščine, na katere opozarja pritožnica. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.