Jedro

Prenehanje veljavnosti AO-plus zavarovanja lahko povzroči le kvalitativno takšna (stvarnopravna) izročitev motornega vozila, ki meri na prenos lastninske pravice na premični stvari - motornem vozilu. Za takšen primer pri prevzemu avta zaradi komisijske prodaje s strani komisionarja ni šlo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 455,67 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1,500.000 SIT, in sicer od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 7. 1. 2004 z zamudnimi obrestmi po 17 % letni obrestni meri, od 8. 1. 2004 do plačila pa z zamudnimi obrestmi po 15,5 % letni obrestni meri v skladu s Sklepom o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Iz razloga, ker komisijska pogodba ni bila veljaven temelj za prenos lastninske pravice na komisionarja - podjetje M. d.n.o., je zaključilo, da zavarovalno razmerje med B. Ž. in toženo stranko v trenutku škodnega dogodka 14. 5. 1995 še ni prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarilo je, da je B. Ž. ob sklenitvi komisijske pogodbe avto izročil komisionarju, ki ga je prevzel, s čimer se je spremenil uporabnik vozila v smislu prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje imetnika in voznika vozila za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus 95 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

Navedbe revidenta 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče druge stopnje, čeprav je glede ključnih dejstev pritrdilo sodišču prve stopnje, zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer se je oprlo na prvi odstavek 6. člena Splošnih pogojev. Takšna odločitev temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Edinole prava je razlaga sodišča prve stopnje, ki je sporno določilo razlagalo glede na njegovo umeščenost v "sistem" Splošnih pogojev. Če bi bil smisel določil takšen, za kakršnega se zavzema sodišče druge stopnje, bi to izključevalo določilo prve točke 1. člena Splošnih pogojev, ki določa, da je upravičenec za uveljavljanje odškodnine imetnik vozila oziroma vsakokratni voznik, ki se poškoduje med vožnjo v motornem vozilu. Sodišče druge stopnje je napačno tolmačilo pojma uporabnika avtomobila in predaje avtomobila v uporabo. V skladu s prvim odstavkom 6. člena pogojev ima za posledico prenehanje AO- plus zavarovanja le takšna predaja zavarovanega avtomobila drugemu, pri kateri je iz volje strank mogoče sklepati, da gre za odsvojitev avtomobila. Ker podjetje M. d.n.o. in B. Ž. nista sklenila prodajne, ampak komisijsko pogodbo, ni šlo za odsvojitev avtomobila.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Bistvene prvine dejanskega stanja, na katere je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), so: - tožeča stranka uveljavlja denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi 14. 5. 1995, ko je vozila avtomobil znamke Golf v lasti B. Ž.; - tožeča stranka je bila zaposlena v podjetju M. d.n.o., kamor je B. Ž. pripeljal svoje vozilo zaradi prodaje; - B. Ž. je imel s toženo stranko sklenjeno AO- plus zavarovanje;- direktorica podjetja M. d.n.o. je tožeči stranki dovolila vožnjo s spornim avtomobilom; - B. Ž. je ob izročitvi avtomobila podjetju M. d.n.o. z njim sklenil pogodbo z naslovom Komisijska pogodba, pri čemer je bil tudi namen pogodbenih strank, da skleneta komisijsko, ne pa prodajno pogodbo.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, da sta B. Ž. in podjetje M. d.n.o. sklenila komisijsko pogodbo (771. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ker se je podjetje M. d.n.o. kot komisionar zavezal, da bo za B. Ž. kot komitenta opravil prodajo spornega avtomobila, je šlo za prodajno komisijo.

8. Na revizijski stopnji je sporno pravno vprašanje, kdaj je prenehalo zavarovalno razmerje iz naslova AO-plus zavarovanja med B. Ž. in toženo stranko, natančneje, ali je to pravno razmerje prenehalo ob 24.00 uri tistega dne, ko je podjetje M. d.n.o. prevzelo vozilo v komisijsko prodajo. Splošni pogoji v prvem odstavku 6. člena določajo, da pri zamenjavi uporabnika oziroma lastnika motornega vozila, na katerega je vezano AO-plus zavarovanje, osnovno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ostane v veljavi, AO-plus zavarovanje pa preneha ob 24.00 uri tistega dne, ko novi uporabnik oziroma lastnik prevzame motorno vozilo. Različna ureditev prenehanja zavarovalnega razmerja pri obveznem oziroma AO-plus zavarovanju je pogojena z dejstvom, da ima zavarovanje AO-plus, ki sicer še vedno spada med premoženjska zavarovanja, vendarle tudi elemente osebnega zavarovanja: upravičenec dobi zavarovalnino za pravno priznano škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, za katero je kriv sam.

9. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da AO- plus zavarovanje med B. Ž. in toženo stranko v času škodnega dogodka 14. 5. 1995 še ni prenehalo. Analiza bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe v okviru AO-plus zavarovanja, natančneje tipičnega izpolnitvenega ravnanja v tem pogodbenem pravnem razmerju, ob uporabi sistematične in namenske metode razlage, privede do sklepa, da vsak "prevzem" s strani novega uporabnika ne učinkuje na veljavnost zavarovalnega razmerja. Prenehanje njegove veljavnosti lahko povzroči le kvalitativno takšna (stvarnopravna) izročitev motornega vozila, ki meri na prenos lastninske pravice na premični stvari - motornem vozilu. Za takšen primer pri prevzemu avta zaradi komisijske prodaje s strani podjetja M. d.n.o. ni šlo. Sodišče prve stopnje v okviru sistematične razlage upravičeno izpostavlja umeščenost norme prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev v "notranji" pravni sistem Splošnih pogojev tožene stranke. Pravno pravilo o prenehanju zavarovalnega razmerja ima naslov "Odsvojitev zavarovanega motornega vozila, na katero je vezano to zavarovanje". Izraz "odsvojitev", preveden v pravni jezik, označuje pravni posel, ki je pravni temelj prenehanja stvarnih pravic. Okoliščina, da se v spornem besedilu prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev poleg lastnika omenja tudi "novi uporabnik", v ničemer ne spreminja opisanega pomena. Splošno znano je, da pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na motornem vozilu pogosto ne sovpada s spremembo podatkov v uradni evidenci motornih vozil. Logično je zato, da se v Splošnih pogojih poleg lastnika našteva tudi "novi uporabnik" motornega vozila, to je subjekt, ki je sicer že postal lastnik vozila po pravilih stvarnega prava (34. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), to svojstvo pa še ni bilo zavedeno v uradni evidenci.

10. Opisani razlagalni argumenti so v celoti skladni z namenom, ki ga izražajo Splošni pogoji. Interes, zaradi katerega zavarovalec vstopi v poslovno obligacijsko razmerje in sklene zavarovalno pogodbo, je v tem, da zavarovalnica pravno priznano škodo, nastalo zaradi telesnih poškodb med vožnjo v motornem vozilu, povrne vsakemu upravičencu, vse dokler obstaja vez med zavarovalcem in motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje. Ta pa je podana vse do trenutka, ko se motorno vozilo premakne iz premoženjskopravne sfere zavarovalca. Takšna razlaga součinkuje z definicijo iz prve točke 1. člena Splošnih pogojev, po kateri je upravičenec imetnik vozila in vsakokratni voznik, ki se med vožnjo v motornem vozilu poškoduje. Upravičenec torej ni le zavarovalec, ampak vsak voznik, ki upravlja motorno vozilo, na katerega je vezano zavarovanje.

11. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Stroškovni izrek temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti revizijske stroške, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in znašajo 455,67 EUR.