Jedro

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. ... z dne 6. 3. 2007 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.085,56 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo primarni tožbeni zahtevek na priznanje nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 in prvi podredni tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži izdaja nove odločbe, s katero bo zahtevku za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ugodilo, zavrnilo (1. točka). Drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku pa je ugodilo in odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. ... z dne 6. 3. 2007 odpravilo ter tožnici za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ter odločilo, da bo o višini nadomestila, ki se začne izplačevati z dnem 1. 6. 2006, toženec odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (2. točka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 1.085,56 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Tožnica ima kot invalid III. kategorije invalidnosti, med drugim omejitev dela, kjer je potreben dober globinski vid. Iz opisa del in nalog za delovno mesto čistilke z dne 10. 11. 2005 je razvidno, da je delo tožnica opravljala občasno na lestvi, torej na višini. Po doktrini medicine dela je za delo na višini potreben globinski vid. Tudi tožnica je na glavni obravnavi dne 28. 1. 2011 povedala, da je pri delu med drugim pomivala okna, ki so bila visoko, tako da je potrebovala trikotno lestev s petimi stopnicami, torej je delo opravljala tudi na višini. Pri osebah, ki nimajo dobrega globinskega vida, delo na višini predstavlja večjo nevarnost poškodbe zaradi padca. Pa tudi sicer iz izpovedi priče, A.A., specialistke medicine dela, prometa in športa, ki je izdala zdravniško spričevalo za zaposlitev tožnice, izhaja, da je tožnica obiskala specialistko medicine dela šele potem, ko je delo čistilke na Osnovni šoli A. že nastopila in pri tem izjavila, da bo delo zmogla. Toženec je prepričan, da je pri podaji ocene delazmožnosti za konkretna delovna mesta potrebno upoštevati doktrino medicine dela, ne pa občutek delavca. Glede na navedeno je toženec prepričan, da je bilo delo čistilke na Osnovni šoli A. od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 za tožnico neustrezno, kar navsezadnje izhaja iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 7. 2007, ki je javna listina in torej dokazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno. Ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, je posledično tudi zmotno uporabilo 124. člen ZPIZ/92 in tožnici neupravičeno priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007. Glede na navedeno bi sodišče tožbeni zahtevek tožnice moralo v celoti zavrniti. Prav tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, ko je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.085,56 EUR v roku 15 dni.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi, ko sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. ... z dne 6. 3. 2007, sporno pa je priznanje nadomestila, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 2066/2007 z dne 15. 1. 2010. S citirano sodbo je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. ... z dne 6. 3. 2007 in da se tožnici prizna nadomestilo za invalidnost od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, podrejeno pa, da se tožencu naloži izdaja nove odločbe, s katero bo zahtevku za priznanje pravice do nadomestila ugodeno, podrejeno, da se tožnici prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 in se tožencu naloži, da v 30 dneh izda odločbo o odmeri tega nadomestila, ter da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 230/2010 z dne 8. 7. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Ugotovilo je, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996 ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo oblikovanje nogavic, kot tudi na druga ustrezna dela, kjer ni potreben dober globinski vid in na druga ustrezna enostavna groba bližinska dela s polnim delovnim časom od 20. 11. 1995 dalje in sicer na podlagi določb 27. , 34., 95., 96. in 116. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Z odločbo z dne 8. 7. 1996 je toženec tožnici na podlagi 124. člena ZPIZ/92 zavrnil priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ker ji je dne 14. 6. 1996 delovno razmerje na delovnem mestu oblikovanje nogavic prenehalo po njeni volji. Tožnica je bila nato v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2003 zaposlena na delovnem mestu čistilka na Občini ..., od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 pa na delovnem mestu čistilka v Osnovni šoli A.. Po prenehanju delovnega razmerja na delovnem mestu čistilka, sklenjenem za določen čas, se je prijavila v evidenco brezposelnih oseb in v obdobju od 1. 1. 2005 do 30. 9. 2005 prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo, nato pa se je prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dne 24. 4. 2007 se je ponovno zaposlila na delovnem mestu čistilke. Nadalje je ugotovilo, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dne 12. 10. 2005 tožničin osebni zdravnik podal predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bil zavrnjen z odločbo toženca z dne 27. 2. 2006 ter potrjen z dokončno odločbo toženca z dne 9. 10. 2006, ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po 3. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in kot zavarovanka iz 34. člena zakona skladno s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni pridobila in je bila zahteva za priznanje novih pravic na tej podlagi zavrnjena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje glede pravice do nadomestila za invalidnost zavzelo zmotno stališče, da je tožničina invalidnost, ki je obstajala od 20. 11. 1995 dalje, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 24. 7. 2007 ostala nespremenjena, oziroma da pri njej ni prišlo do poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, in da je to razlog, zaradi katerega pravice do nadomestila ne more uveljaviti. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da je za odločitev v tej zadevi, ko tožnica uveljavlja nadomestilo za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, potrebno upoštevati delo, ki ga je opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje in za to delo ugotavljati, ali je bilo drugo ustrezno delo glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, ki je bila pri tožnici ugotovljena v postopku, končanem z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996. Štelo je, da je bistveno, da tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma postopek za priznanje teh pravic ni bil uveden, poleg tega pa niti v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 in zaključenem z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 9. 10. 2006, ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. Hkrati je poudarilo, da je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 24. 7. 2007 in prvostopne odločbe z dne 6. 3. 2007, s katero je bilo odločeno o nadomestilu za čas čakanja na drugo ustrezno delo in da je odločba toženca z dne 27. 2. 2006 o zavrnitvi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 dokončna in pravnomočna in tako ni predmet presoje v tem postopku.

Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je za ugotovitev ustreznosti drugega dela, kot enega izmed pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja, v konkretnem primeru potrebno ugotoviti, ali je bilo delo čistilke, ki ga je tožnica nazadnje pred 1. 10. 2005, torej v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, opravljala na Osnovni šoli A., ustrezno njeni preostali delovni zmožnosti in sicer glede na stanje oziroma invalidnost, kot je bila pri tožnici ugotovljena z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996. To vprašanje pa po stališču pritožbenega sodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo dovolj razčiščeno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo namreč zaključilo, da delovno mesto čistilke za tožnico vse od 25. 11. 2005 ni bilo ustrezno, pri čemer se je oprlo na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 7. 2007, iz katerega izhaja, da delovno mesto čistilke po opisu z dne 10. 11. 2005, na katerem je tožnica delala od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, za tožnico ni drugo ustrezno delo.

Ker je tožnica zatrjevala, da je pred nastopom dela čistilke na Osnovni šoli A. in tudi pred nastopom dela čistilke na Občini ..., opravila predhodni zdravstveni pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da je za delo čistilke zmožna in v dokaz svojih trditev tudi predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi ta spričevala, zasliši specialiste medicine dela, ki so te preglede opravili in pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela, je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bilo delo čistilke, ki ga je tožnica v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 opravljala na Osnovni šoli ..., za tožnico drugo ustrezno delo v smislu določbe 37. člena ZPIZ/92. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča. Zaslišalo je tožnico kot stranko, pridobilo zdravniška spričevala za tri tožničine zaposlitve po 1. 1. 2000 in zaslišalo pričo A.A., specialistko medicine dela, prometa in športa, ki je izdala zdravniško spričevalo za zaposlitev tožnice na delovnem mestu čistilke na Osnovni šoli A. v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004. Na podlagi takšnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo čistilke drugo ustrezno delo oziroma drugo delovno mesto. Invalidska komisija II. stopnje je dne 5. 7. 2007 menila, da tožnica za delo čistilke po opisu z dne 10. 11. 2005 v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, ni bila zmožna. Takšno mnenje predstavlja javno listino iz 1. odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena zakona). Z izvedenimi dokazi je tožnica dokazala, da dejstva v javni listini niso pravilno ugotovljena.

Zaslišana A.A., specialistka medicine dela, prometa in športa je prepričljivo izpovedala, da delo čistilke dobro pozna in da je potem, ko si je leta 2001 delo na delovnem mestu čistilke ogledala, za tožnico podpisala izjavo o varnosti za oceno tveganja. V letu 2004 pa je na podlagi opisa iz leta 2001, ocenjevala tožničino zmožnost za delo čistilke in sicer potem, ko ji je preverila tudi tožničin globinski vid, da je le-ta še 50 % in upoštevala dejstva, da je bila tožničina invalidnost ugotovljena na delovnem mestu v B., kjer gre za zahtevna fina dela, podala pozitivno mnenje o izpolnjevanju pogojev za delo čistilke in ne samo na podlagi tožničine izjave oziroma občutka tožnice, da zmore delo čistilke, kot zmotno navaja pritožba. Specialistka medicine dela, prometa in športa je celo poudarila, da je prepričana, da je delo čistilke celo lažje od tistega, ki izhaja iz odločbe iz leta 1996, da je zmožna za groba bližinska dela.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo izpoved specialista medicine dela, prometa in športa, da tožnica izpolnjuje pogoje za delo na delu čistilke in zaključilo, da je delo čistilke za tožnico drugo ustrezno delo oziroma drugo delovno mesto.

To vprašanje je bilo med strankama edino še sporno. Sodišče prve stopnje je potem, ko je razčistilo to sporno vprašanje glede odločanja o pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma konkretno o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, v celoti sledilo stališču pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu z ozirom na to, da je bila tožnica z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 21. 5. 1996 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 20. 11. 1995 (to je s pravico po 93. členu ZPIZ/92, ta pravica pa je predstavljala podlago za priznanje nadomestil iz 94. člena tedaj veljavnega zakona) in v spornem obdobju, za katerega je uveljavljala nadomestilo, še ni bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja v novem postopku (in tudi v novem postopku jih tožnica na podlagi ZPIZ-1 glede na status, ki ga je tedaj imela po 34. členu zakona, ni pridobila) zavzelo stališče, da je potrebno ugotavljati izpolnjevanje pogojev za priznanje nadomestila po prej veljavnih predpisih, torej po ZPIZ/92 in o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

Vendar pa je tekom tega postopka, v primeru, ko je tožnik pri tožencu zahtevo za priznanje nadomestila vložil že v času veljavnosti ZPIZ-1, to je po 1. 1. 2003, Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011 zavzelo stališče, da ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po prej veljavnih predpisih oziroma ZPIZ/92. Stališče je oprlo na dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje nadomestila že v času, ko je veljal že ZPIZ-1, ki pa v nobenih določbah ne ureja vprašanja uveljavljanja pravic po prejšnjih predpisih.

Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz določbe 446. člena ZPIZ-1 ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov. Uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101., 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2003 s spremembami) šele z dnem uveljavitve uredbe iz 3. odstavka 62. člena zakona (110. člena ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006 (Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov – Ur. l. RS, št. 11/2005 s spremembami). Poudarilo je, da samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ/92 (3. odstavek 446. člena ZPIZ-1) in da glede na to v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Hkrati je navedlo, da ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. in 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre pa po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1 Glede na takšno stališče in ker je tudi tožnica zahtevo za priznanje nadomestila vložila dne 19. 11. 2006, ko so že veljale določbe ZPIZ-1 in do tedaj ni bila uživalka nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je pritožbeno sodišče sledilo takšnemu stališču. Ker pa je tožnica z omenjeno zahtevo že sama uveljavljala priznanje nadomestila za invalidnost, torej nadomestilo po ZPIZ-1, o tem nadomestilu pa toženec sploh še ni odločal, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 24. 7. 2007 in z dne 6. 3. 2007 ter zadevo v skladu z 82. členom ZDSS-1 vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V novem postopku bo toženec na podlagi tožničine zahteve, vložene 19. 11. 2006 in na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem postopku, odločilo o pravici do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1. Obenem je v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.085,56 EUR v roku 8 dni.