Jedro

Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem pojmovanju mora odstopati od drugih stvari oz. dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanka škode. Ali povedano malo drugače: nevarna stvar oz. nevarna dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerim se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oz. postane taka šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč za dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je upoštevati vse okoliščine primera, da obstoji povečana nevarnost, to je nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodka pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna.

Ob zadostni skrbnosti uporabnikov je nevarnost, ki jo predstavlja ograja, dvorišče oz. z ograjo zavarovana škarpa, mogoče imeti pod nadzorom, zato ne gre za nevarnost, ki je ob še tako veliki skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in obvladovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotoženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne obstoji odškodninska odgovornost prvo in drugotožene stranke do tožečih strank.

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstoji odškodninska odgovornost prvo in drugotoženke do tožnikov, oz. podrejeno, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da je upoštevalo le in samo ugovore, trditve in dokaze, ki gredo v prid toženkama, predvsem pa drugotoženki, da niti v enem samem primeru ni sledilo trditvam in dokazom tožnikov, ki kažejo na to, da se je škodni dogodek pripetil na mestu in tako, kot zatrjujejo tožniki in zaradi krivdnega ravnanja toženk v zvezi s postavitvijo neustrezne ograje in slabim vzdrževanjem ograje ob cesti nad škarpo, ki je po svoji naravi, ker je izredno visoka, tik ob cesti in pod katero je trdo betonsko dvorišče drugotoženca, zagotovo nevarna stvar. S tem se sodišče sploh ni ukvarjalo, trditve in zahteve tožnikov, da se to ugotovi, pa sploh ni obravnavalo, niti obrazložilo in s tem bistveno kršilo pravila ZPP na škodo tožnikov in je že zaradi tega sodba nepravilna in izpodbojna. Opozarja, da so tožniki tekom postopka trdili in izkazali, da je prvotožnik padel preko sporne ograje čez škarpo na dvorišče drugotoženca, zaradi tega, ker ograja ni bila pravilno postavljena in vzdrževana in ni zagotavljala potrebne varnosti uporabnikom javne ceste nad škarpo. Z vlogo in pripombami na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v tem postopku, so tožniki natančno navedli dokaze in razloge, zaradi katerih je moč natančno ugotoviti, kakšno je bilo stanje sporne ograje na kraju škodnega dogodka in v času le-tega. Teh dokazov pa ni upoštevalo niti sodišče samo, ki je razsojalo o stvari, niti nanje ni ustrezno reagiral izvedenec. Prvostopenjsko sodišče tudi ni utemeljilo in obrazložilo, zakaj ni upoštevalo dokazov o tem, da je drugotoženec po škodnem dogodku popravljal in utrjeval sporno ograjo in jo spremenil, s tem pa onemogočil oz. otežkočil ugotavljanje stanja ograje ob samem dogodku. Zmotni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da je drugotoženec po dogodku ograjo spremenil le tako, da je nanjo namestil rumeni trak, pač pa je bila na ograji nameščena tudi kovinska letev, ki jo je tja po nezgodi, da bi se razbremenil svoje odgovornosti za slabo in neustrezno nameščeno ter vzdrževano ograjo, namestil drugi toženec. V zvezi z navedenim opozarja na ugotovitve policije v predkazenskem postopku, ko je bilo ugotovljeno, da kraj dejanja ni bil zavarovan, da je bil spremenjen, saj je pred ogledom drugotoženec žično ograjo podprl na zgornji strani z železnim profilom in po celotni dolžini povlekel plastificiran rumen trak ter na drugotoženčevo izpoved v tem postopku, ko je izjavil, da je bila ograja na nekem mestu povešena. V obravnavanem postopku pa drugotoženec na zaslišanju ni priznal, da je po nezgodi skupaj ali sočasno z nameščanjem rumenega opozorilnega traku na ograjo namestil tudi železno prečno letev in s tem ograjo utrdil do te mere, da izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju zaključuje, da bi ograda, tako učvrščena, lahko zdržala normalne obremenitve ali pritiske. Izvedenec, ki je operiral z razpoložljivim slikovnim materialom policije, seveda ni mogel zaključiti drugače, kot je, saj bi sicer, če bi mu bila znana vsa dejstva in okoliščine, ki jih tu podajajo tožniki in so zapopadana tudi v pravdnem spisu, moral zaključiti čisto drugače. Na slikah policije namreč ni videti povešene ograje, niti stopnje povešenosti, niti mesta povešenosti, vse to pa zaradi tega, ker je drugi toženec ograjo po nezgodi popravljal in nanjo namestil prečno kovinsko lato in železni profil, pri tem pa je povešeno mrežo očitno in zagotovo znova namestil na ograjo, na količke in na prečni profil. Da je drugotoženec ograjo utrdil z železnim profilom izhaja tudi iz izpovedi priče policista R.H.. Glede na vse povedano bi bil logičen le zaključek, da ograja ni bila ustrezna, da ni bila varna, da je bila pri padcu in po padcu tožnika preko škarpe na mestu, kjer je padel povešena in da je v tem delu verjeti pričam, ki so izjavile o stanju ograje, pri čemer se pritožba sklicuje na izpovedi prič A.T., P.P. in A.K. ter povzema njihove izpovedi. Opozarja, da je priča A.T. izpovedala, da je bila mreža takrat na enem mestu nagnjena, o čemer je izpovedala tudi P.P.. Priča A.K. pa je izpovedal, da na tistem mestu, kjer je padel, ni bilo čisto nobene ograje, da ni bilo popolnoma nič. Teh izpovedi pa prvostopenjsko sodišče v napadeni sodbi sploh ni omenjalo in do njih ni zavzelo nobenega stališča, predvsem pa ni obrazložilo in utemeljilo, zakaj jih ni upoštevalo pri odločanju. Vse navedeno pa po mnenju pritožbe kaže na to, da je bila ograja v trenutku, ko se je pripetila nezgoda, najmanj takšna, kot jo priče opisujejo, torej defektna, neustrezna, in ni zagotavljala niti minimalne varovalne funkcije. Po vsej verjetnosti pa ograje v enem delu tudi ni bilo, ker je bila mreža zaradi izvajanja gradbenih del v bližini odstranjena, kar naj bi izhajalo iz izpovedi priče A.K., ki bi mu sodišče moralo pokloniti vso vero, še zlasti glede na to, da se je drugotoženec v tistih dneh pripravljal na betoniranje plošče na dvorišču. V napadeni sodbi je prvostopenjsko sodišče napačno zaključevalo o stanju ograje ter spregledalo mnenje izvedenca v tem, kakšna je bila sporna ograja z vidika ustreznosti in varnosti. V zvezi z navedenim pritožba posebej izpostavlja odgovor na vprašanje izvedencu o tem, kakšno silo bi moral in mogel prenesti posamezni količek v horizontalni smeri, saj je bil ta očitno in zagotovo dan pod predpostavko, da je bila ograja oz. da so bili količki povezani med seboj na vrhu s prečno letvijo debelejšega profila, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju, saj je bila prečna letev nameščena šele po škodnem dogodku. Sicer pa je izvedenec povedal tudi, da bi bila ograja brez tiste prečne letve manj varna, to pa zato, ker bi bila podvržena deformacijam zaradi upogibanja celotne ograje. Zaključek sodišča, da drugemu tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja je neutemeljen in napačen tudi zato, ker je sodišče preuranjeno in nedokazano zaključilo, da so ograjo postavili krajani s prostovoljnim delom. Nedvomno pa je zid oz. škarpa pod cesto last drugotoženca in je bil zato drugotoženec dolžan poskrbeti za ograjo sam, jo namestiti, utrditi in vzdrževati. Nepravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da drugi toženec z ograjo nima nobene zveze, da je bila le predmet, ki se nahaja nad njegovo parcelo, da se je ni lastil in je ni vzdrževal. Pravilna ugotovitev bi lahko bila le v tem, da je ni vzdrževal, sicer pa se ni nahajala nad njegovo parcelo, temveč nad njegovim zidom oz. škarpo in na samem zidu. Tudi dejstvo, da je drugi toženec sam od sebe dan po nezgodi in še naslednji na mreži nekaj urejal, ravnal, nameščal trak in jo ojačal z vodoravno železno prečko, sama po sebi govori v prid trditvam tožnikov, razlogovanje ter obrazložitev sodišča s tem v zvezi, češ da drugotoženec z mrežo nima ničesar, pa postavlja v neprijeten položaj. Da je bil drugotoženec odgovoren za stanje ograje nad njegovo parcelo, dokazuje tudi nadaljnje ravnanje drugega toženca, ki je v dogovoru s prvo toženo stranko po škodnem dogodku nad škarpo namestil robustno in varno ograjo, ki jo je tudi sam izdelal in namestil. Tudi glede trditev in dokazov s tem v zvezi, se prvostopenjsko sodišče ni izjavilo, sodbe v zvezi s tem ni utemeljilo in obrazložilo, do trditev tožnikov v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča, zato je tudi tu podana bistvena kršitev določb postopka na škodo tožnikov. Sodišče pri razsojanju tudi ni upoštevalo trditve tožnikov, da je drugi toženec odgovoren za škodo tudi iz druge podlage, zaradi njegove objektivne odgovornosti, saj je izkazano, da je betonska ploščad ali dvorišče, ki leži pod cesto ali pod škarpo kake 3 m in pol, v kolikor ni ustrezno zavarovano z ograjo in je razmejeno z javno cesto, nevarna stvar. Da je to res, da je dvorišče v takih okoliščinah nevarna stvar, bi moralo ugotavljati sodišče samo in tega ni moč dokazovati. Gre za emplicitno pravno vprašanje, vse pa odvisno od tega ali se ugotovi, da je bila neustrezna ograja vzrok za škodni dogodek in škodljivo posledico.

3. Napačna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost prvotoženke. Enostransko in na škodo tožnikov je prvostopenjsko sodišče razsodilo o stvari, v nasprotju z navedenimi dokazi, ki so izkazovali, da ograja ni bila primerna in varna. Napačno je pri tem zaključilo, da takšna ograja, ob upoštevanju dejstva, da ni bila poškodovana ali spremenjena, ni nevarna stvar. Takšno stališče je diametralno nasprotno stališču, ki ga je isto sodišče sprejelo pri razsojanju v neki drugi zadevi, to je v zadevi P 1818/2007, ko je razsodilo, da je robustna lesena stopniščna ograja v stari stanovanjski stavbi nevarna stvar. Iz primerjave stališč in zaključevanj sodišča o obstoju pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke v citiranem primeru in obravnavanem primeru, nedvomno izhaja, da je sodišče v tem postopku in s to napadeno sodbo zavestno in hote neenakopravno obravnavalo pravdni stranki ter izrecno in na škodo tožnikov favoriziralo tako prvo kot drugotoženko. V napadeni sodbi je prvostopenjsko sodišče napačno in zlonamerno zaključilo, da ni moč ugotoviti, kako se je prvi tožnik sploh ponesrečil ter svojeglavo in napačno zaključilo in obrazložilo, da v tem primeru ni mogoče ugotoviti, kako se je pritožnik sploh znašel pod škarpo na zemljišču drugega toženca. Sodišče je napačno ovrednotilo navedbe in dokaze o tem, kako in v kakšnih okoliščinah se je prvi tožnik poškodoval. Po mnenju pritožnikov je sodišče, potem ko ni zavzelo stališča o nekaterih trditvah tožnikov in ni obravnavalo ter upoštevalo ustreznih dokazov, ki govorijo v prid tožnikov in so zgoraj omenjeni, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka na škodo tožnikov. Sodba je zaradi tega nepravilna in izpodbojna.

4. Na pritožbo sta po pooblaščencih odgovorili obe toženki, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Drugotoženec uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožba tožeče stranke temelji na trditvah, da je prvi tožnik na nezavarovanem oz. slabo zavarovanem delu cestišča v vasi, na neosvetljenem delu, med hojo padel iz ceste v globino na približno 3,2 m nižje ležeče dvorišče, last drugotoženca ter da je na delu, kjer je padel, cesto od nižje ležeče parcele omejevala stara žičnata ograja, ki je bila neustrezno pritrjena, na več mestih pa tudi potrgana. Tožeča stranka je navajala tudi, da je bil del ograje odstranjen zaradi del, ki jih je takrat opravljal drugi toženec, po zaključku del pa ograje ni ponovno namestil oz. utrdil. Odgovornost prvotoženke (občine) je utemeljevala z navedbami, da je ta dolžna ceste in njihovo okolico vzdrževati tako, da so varne in primerne za uporabo. Odgovornost drugotoženca pa z navedbami, da je ta odgovoren kot lastnik zemljišča, na katerem se nahaja neustrezno zavarovana izredno visoka nevarna škarpa in je drugotoženec lastnik nevarne stvari. Po mnenju tožeče stranke je podana objektivna in krivdna odgovornost obeh toženk. Objektivna zato, ker je nezavarovano oz. neustrezno zavarovano cestišče pod katerim stoji 3 metre globok jarek nevarna stvar, krivdno pa zato, ker sta obe toženki opustili dolžnost zavarovanja oz. postavitve take ograje na tem delu cestišča, ki bi omogočala varen promet in varno hojo na tem delu, kot tudi postavitve ustreznih opozoril, ograj in razsvetljave nevarnega dela vozišča. Dotrajana, povešena in na več mestih pretrgana ograja po mnenju tožeče stranke tudi ob normalni previdnosti pomeni povečano nevarnost za pešce in tudi ostale udeležence v prometu.

7. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zoper drugotoženca zavrnilo z utemeljitvijo, da ta z ograjo dejansko nima nobene zveze, saj si je ni lastil, ni je poškodoval, ni je postavil in ni je vzdrževal. Zoper prvotoženko pa je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ograje v taki obliki kot je bila postavljena, ni nevarna stvar in da prvotoženki tudi ni mogoče očitati krivdne odgovornosti ob upoštevanju dejstva, da ograja ni bila poškodovana ali spremenjena. Zavzelo je stališče, da ograja višine cca 80 cm, ki skupaj s podlago (betonskim robnikom) v višino meri meter, sega dovolj visoko, da se preko nje ne more prekopicniti povprečen odrasel moški. V pritožbi tožeča stranka graja takšne zaključke prvostopenjskega sodišča in vztraja na stališču, da je podana objektivna odgovornost obeh toženk, prvotoženke zato, ker je ograja v obliki kot je bila postavljena nevarna stvar, drugotoženca pa zato, ker je betonska ploščad ali dvorišče, ki leži pod cesto ali pod škarpo kake 3 metre in pol, v kolikor ni ustrezno zavarovano z ograjo in razmejeno z javno cesto, nevarna stvar. S takšnim pritožbenim izvajanjem pa se ni mogoče strinjati. V našem pravnem sistemu je pravilo subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost, objektivna ali vzročna odškodninska odgovornost pa je izjema, saj velja le takrat, kadar je v zakonu to posebej določeno. Tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v drugem odstavku 131. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 149. členu OZ določa domnevno vzročnost, po kateri se za škodo, nastalo z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, domneva, da je izvira iz te stvari oz. dejavnosti. V 150. členu pa določa kot odgovorno osebo imetnika nevarne stvari oz. tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Zakon ne opredeljuje pojma nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa oz. v vsaki posamezni zadevi sodnik. Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem pojmovanju mora odstopati od drugih stvari oz. dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanka škode. Ali povedano malo drugače: nevarna stvar oz. nevarna dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerim se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oz. postane taka šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč za dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je upoštevati vse okoliščine primera, da obstoji povečana nevarnost, to je nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodka pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Kot izhaja iz konteksta izvedeniškega mnenja, je sporna ograja sicer bila provizorična, vendar pa po mnenju izvedenca dovolj visoka, da bi se človek ob normalni uporabi ne mogel prevaliti čeznjo in bi tudi sicer vzdržala silo človeka. Glede na te lastnosti ograja in dvorišče, kot taka, zaradi svojih lastnosti ne pomenita povečane nevarnosti za okolico in ju ni mogoče šteti za nevarno stvar. Enako posledično velja tudi za visoko škarpo, saj je bila ta zavarovana z zgoraj navedeno ograjo. Gre za običajno nevarnost v naravnem okolju, ki so ji ljudje redoma izpostavljeni. Ob zadostni skrbnosti uporabnikov je nevarnost, ki jo predstavlja ograja, dvorišče oz. z ograjo zavarovana škarpa, mogoče imeti pod nadzorom, zato ne gre za nevarnost, ki je ob še tako veliki skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in obvladovati. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da bi bila krivdna odgovornost drugotoženca lahko podana le v primeru, če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je drugotoženec sporno ograjo odstranil ali poškodoval in da je prvotožnik padel prav na mestu odstranjene oz. poškodovane ograje, kar pa tožeči stranki v tem postopku ni uspelo dokazati. Ne le, da je ostala nedokazana njena trditev, da naj bi drugotoženec del ograje odstranil zaradi izvajanja gradbenih del na dvorišču, pač pa tožeča stranka v tem postopku tudi ni izrecno trdila, da je prvotožnik padel prav tam, kjer naj bi bil del ograje odstranjen. Pooblaščenec tožeče stranke je namreč na ogledu na izrecno vprašanje sodnice v zvezi z mestom padca povedal, da je prvotožnik padel na neidentificiranem mestu, ki se nahaja o desnega roba železnega zaboja do konca betonskega zidu, kot je to razvidno iz fotografije št. 3 v albumu spisa Kpd 2/2004 (navedba na list.št. 134 tega spisa). Tožeča stranka sicer izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi z očitano spremembo stanja ograje zaradi gradbenih del, vendar neuspešno. V pritožbi celo sama ugiba, ko navaja, da po vsej verjetnosti ograje v enem delu tudi ni bilo, potem pa dodaja, da je tako izpovedala priča K. in bi mu bilo zato treba verjeti. Ob tem pritožba očitno povsem spregleda izpoved priče J., ki je potrdila, da so gradbeni material na gradbišče vozili po dovozni poti (11. točka obrazložitve). Nenazadnje pa o tem, kako naj bi na nastanek nezgode vplivala povešena ograja, ni bilo ustreznih navedb, saj je tožeča stranka v pravočasnih navedbah, torej do zaključka prvega naroka, navajala le, da je nemogoče trditi, da povešena, dotrajana in na več mestih tudi pretrgana ograja, ne pomeni povečane nevarnosti za pešce in ostale udeležence v prometu. Ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam, da naj bi na odgovornost drugotoženca za stanje ograje kazalo že njegovo ravnanje po nezgodi, ko naj bi ograjo ojačal z vodoravno železno prečko, kasneje pa nad škarpo v dogovoru s prvotoženko namestil robustno in varno ograjo. Za odločitev o odškodninski odgovornosti je odločilno stanje ograje v trenutku škodnega dogodka. Kaj se je dogajalo po nezgodi, ni pomembno.

8. Pritožba neuspešno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o neizkazani krivdni odgovornosti prvotoženke za tožeči stranki nastalo škodo. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka zgolj na splošno navedla, da sta obe toženki opustili dolžnost zavarovanja in postavitve take ograje, ki bi omogočala varen promet in varno hojo mimo nje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da takšna navedba nima konkretnega očitka. Nekonkretna je tudi njena navedba, da je bila stara žičnata ograja neustrezno pritrjena in na več mestih tudi pretrgana. Ob tako nekonkretiziranih trditvah o stanju sporne ograje in nedefiniranim mestom prvotožnikovega padca (glej zgoraj povzete navedbe tožeče stranke), se kot neodločilno izkaže tudi polemiziranje pritožbe v zvezi s spremenjenim krajem dejanja in po nezgodi nameščeno železno prečno letvijo. Te okoliščine bi bile pomembne le v primeru, če bi tožeča stranka v pravočasnih navedbah trdila in v dokaznem postopku izkazala, da je prvotožnik padel prav tam, kjer je prvotoženec po nezgodi ograjo dodatno utrdil. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena pa tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.

9. Prvostopenjsko sodišče je brez potrebe izdalo vmesno sodbo glede odgovornosti tožene stranke. Potrebno bi bilo namreč izdati končno sodbo, ker čim ni podan temelj odškodninske odgovornosti v neki odškodninski pravdi, tudi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ker pritožba na to kršitev ne opozarja, je pritožbeno sodišče, upoštevaje gornjo obrazložitev in ker preizkus tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP nosi tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela. Ker drugotožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato trpi stroške odgovora na pritožbo sama (154., 155. in 156. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo v nadaljnjem postopku vsekakor moralo odločiti še o višini škode in o stroških pravdnega postopka.