Jedro

Dejstvo, da delodajalec delavca ne obvesti o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na pravice delavca ne vpliva, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da mu je bila zaradi tega kršena pravica do sodelovanja sindikata v postopku, niti da je član sindikata, zato zaradi te kršitve odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II/1, 2, 3, 5 in delu točke 4 za znesek 3.774,77 EUR in III. točki ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem se pritožba zavrne in se v delu točke II/4 za znesek 8.069,42 EUR potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v točki IV spremeni tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 399,84 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke zavrže. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I in v delu točke IV, ki se nanaša na prvo toženo stranko.

Pritožbeni stroški tožnika in drugo tožene stranke so nadaljnji stroški postopka, prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 8.069,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2012 dana s strani drugo tožene stranke nezakonita in da se ugotovi, da je tožeča stranka od 1. 7. 2012 dalje v delovnem razmerju pri drugo toženi stranki na delovnem mestu produktni vodja ter da ga je drugo tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja opravljanja dela pri drugo toženi stranki do vrnitve na delo zagotoviti delovno dobo, mu priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v zavarovanje ter plačati vse prispevke ter mu za obdobje obračunati nadomestilo plače v višini 1.850,00 EUR bruto mesečno, kot da bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto nadomestila od 18. dne v mesecu za pretekli mesec in da mu je dolžna plačati znesek 11.844,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka (točka II izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 dana s strani prvo tožene stranke nezakonita in da se ugotovi, da je tožnik od 1. 10. 2012 dalje v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki na delovnem mestu produktni vodja ter da ga je prvo tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja opravljanja dela pri prvo toženi strank do vrnitve na delo zagotoviti delovno dobo in mu priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanje in mu obračunati nadomestilo plače v višini 1.850,00 EUR bruto mesečno kot bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto nadomestila od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, da mu je prvo tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati znesek 3.774,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 399,84 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (točka IV izreka sodbe).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujejo tožeča in toženi stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz razloga bistvene kršitve procesnih določb, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ali pa podredno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožnik najprej izpostavlja, da je bila tožba popolnoma v redu sestavljena, zato je sodišče neutemeljeno v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku pozivalo tožnika na popravo tožbe, pri čemer poziv ni bil specificiran. Sodišče je s šikano, ko je tožnika pozivalo na prilagoditev tožbe povzročilo nejasnost. Tožnik tožbe ni ožil in je ni spreminjal in se tudi ni odpovedal nobenemu delu zahtevka. Če je pri prilagajanju zahtevka na podlagi poziva sodišča prišlo do nejasnosti, bi moralo sodišče poskrbeti, da se jih odpravi. Če sodišče ni odločilo o delu zahtevka, ki se nanaša na plače v avgustu in septembru 2012 kot izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 19, potem je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, saj ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih.

Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj se ni spustilo v vsebinsko pregledovanje poslovanja ene in druge tožene stranke, temveč se je zadovoljilo zgolj s predstavitvijo direktorja, kar ni dovolj, zato je ugotovitev, da ni prišlo do prenosa podjetja v smislu direktive nepravilna. Toženi stranki nista predložili niti enega dokumenta, ki bi kazal na poslovanje ene in druge družbe. Pri tem opozarja, da je dokazno breme na strani delodajalca. Ne drži navedba direktorja tožene stranke, da je promet defibrilatorjev predstavljal 3% prometa prvo tožene stranke. Ne drži, da je prodaja defibrilatorjev padla. V letu 2011 jih je tožnik prodal za slabih 150.000,00 EUR, v letu 2012 do septembra pa že 79.000,00 EUR. Splošno znano je, da se takšni izdelki kupujejo v največji meri v zadnjem kvartalu leta. Sodišče bi moralo slediti zahtevi tožnika, naj tožena stranka predstavi bilance in promet. Tožnik je prepričan, da je prvo tožena stranka prenesla prodajo na drugo toženo stranko in ne držijo navedbe in pričanje A.A.. Nelogična je navedba, da naj bi gospa A.A. po ustanovitvi novega podjetja drugo tožene stranke še vedno vodila prodajo pri prvo toženi stranki, da te navedbe ne držijo kaže tudi elektronska korespodenca. Z ustanovitvijo nove družbe se je celotni promet preusmeril na novo družbo, saj je imela prvo tožena stranka blokirane račune. V odnosu med tožnikom in gospo A.A. kot direktorico drugo tožene stranke so bili v obdobju julij, avgust, september 2012 podani vsi elementi delovnega razmerja. Sodišče tega sploh ni preverjalo in se s tem ni ukvarjalo. Ne drži navedba sodišča, da je s tožnikom v tem obdobju komunicirala kot zaposlena pri prvo toženi stranki. Bila je direktorica drugo tožene stranke in kot taka dajala navodila tožniku. Tožnik je defibrilatorje prodajal za drugo toženo stranko. Sodišče ni preverjalo, kje dejansko je bila A.A. zaposlena. Ni logično, da bi bila zaposlena v družbi, ki je tonila v stečaj, hkrati pa je bila direktorica in družbenica novega podjetja. Pritožba graja odločitev sodišča, ki je sledilo pogodbi o posojilu, saj gre za pogodbo, ki je lahko izmišljena in sestavljena za potrebe tega postopka. Preveriti bi moralo ali je posojilo vneseno v poslovne knjige obeh toženk in na kakšen način se bo vrnilo. Sodišče je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani prvo toženke zakonita, saj je imela družba slabe poslovne rezultate, čeprav ni videlo niti enega dokumenta, ki bi kazal na slabe poslovne rezultate in razloge zanje. Toženki nista sodišču predložili niti ene odpovedi pogodb poslovnih partnerjev niti enega dokumenta, ki bi kazal na ukinitev zastopstev, niti enega dokaza o zmanjšanju obsega prodaje. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo določbe ZDR, ko je štelo, da je dopustno, da se obvestilo o nameravani odpovedi izpusti in da se delavcu izroči le odpoved.

Prvo tožena in drugo tožena stranka vlagata pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v I. In IV. točki izreka sodbe in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodišče v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.069,42 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 do plačila zgolj na podlagi ugotovitve, da je med strankama nesporno oziroma neprerekano, da je tožeča stranka opravila prodajo izdelkov kot izhaja iz tabel, ki jih je predložila, pri čemer je spregledalo, da sta toženi stranki v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku izrecno nasprotovali zahtevku za plačilo vtoževane nagrade. Sodišče je tudi v nasprotju z navedbami in izvedenimi dokazi, to je zaslišanjem zakonitega zastopnika prvo tožene stranke in Pravilnikom o merilih in postopkih določitve delovne uspešnosti iz naslova prodaje sklepalo, da je znesek iz naslova uspešnosti nesporen. Nesporno je le, da je tožena stranka prodala izdelke, ki so navedeni v tabeli, sporno pa je, ali je zaradi tega upravičena do nagrade ali ne. Nadalje toženi stranki v pritožbi pojasnjujeta, zakaj tožeča stranka ni upravičena do nagrade glede na določbe Pravilnika o nagradah in pojasnjujeta način obračuna provizije po posameznih primerih. Pojasnjujeta, da bi izračun podali že v postopku na prvi stopnji, če bi jima sodišče dodelilo rok za odgovor na vlogo. Ugovor, da tožeča stranka ni upravičena do nagrade, ker niso izpolnjeni pogoji iz Pravilnika o nagradah ter da ni dosegla plana prodaje in presegla drugega bruto plače, je bil podan že na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče preračuna ni naredilo v skladu s Pravilnikom o nagradah pač pa je napačno štelo, da je nagrada neprerekana. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka, saj je odločilo, da sta obe toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti del njenih stroškov. Zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko je bil v celoti zavrnjen, kar pomeni, da drugo tožena stranka ni dolžna povrniti tožeči stranki nobenih stroškov postopka. Priglašata pritožbene stroške.

Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške odgovora na pritožbo. Navajata, da je tožeča stranka v postopku postavila nekonsistenten tožbeni zahtevek in ga tekom postopka večkrat spreminjala na zadnje na naroku 7. 1. 2013, ko je v točki 4 tožbenega zahtevka zahtevala, da ji primarno drugo tožena stranka podredno pa prvo tožena stranka plačata 11.844,19 EUR o čemer je sodišče tudi odločalo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke je neutemeljena, pritožba drugo tožene stranke glede odločitve o stroških postopka je utemeljena, v ostalem pa nedovoljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je najprej presodilo pritožbo zoper I. točko izreka sodbe s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 8.069,42 EUR, ki je predstavljal plačilo delovne uspešnosti dogovorjene v 9. členu pogodbe o zaposlitvi med tožečo in prvo toženo stranko. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ugodilo, saj je obveznost plačila delovne uspešnosti izhajala iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožečo in prvo toženo stranko z dne 1. 12. 2009 in ni imela podlage v Pravilniku o merilih in postopkih določitve delovne uspešnosti iz naslova prodaje, ki ga je dne 23. 3. 2010, to je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sprejel direktor prvo tožene stranke. Zato je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati o tožbenem zahtevku na podlagi pravilnika in da na podlagi določb pravilnika tožniku ne pripada prisojeno plačilo za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je za podlago za odločitev o tožbenem zahtevku vzelo pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta se tožnik in prvo tožena stranka dogovorili, da je delavec upravičen do plačila za delovno uspešnost (provizija v primeru realizacije prodajnih rezultatov). V 9. členu pogodbe so bila dogovorjena merila in način izračuna, ki ga je uporabilo sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku. Prvo tožena stranka tudi v pritožbi ne prereka, da je tožeča stranka prodala izdelke od katerih je sodišče priznalo plačilo provizije po dogovorjenem ključu v pogodbi o zaposlitvi, temveč meni, da je sporno ali je upravičena do nagrade glede na določbe Pravilnika o nagradah. Pravilnik o nagradah pa za predmetni spor sploh ni pomemben, saj kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, utemeljenost tožbenega zahtevka sloni na določbi pogodbe o zaposlitvi, kjer je določen način obračuna delovne uspešnosti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala podatkom tožnika, ki so bili podlaga za izračun. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izračuna in ugotovilo, da je matematično pravilen, glede na določbe pogodbe o zaposlitvi, čemur ne oporeka niti pritožba prvo tožene stranke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo provizije v znesku 8.069,42 EUR zoper drugo toženo stranko iz razloga, ker je plačilo provizije temeljilo na plači iz naslova delovne uspešnosti po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni s prvo toženo stranko in je bila ta zavezana za plačilo. Zato je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje pod točko II/4 glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 8.069,42 EUR neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, kot to določa 353. člen ZPP.

Pritožba drugo tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje pod točko I sodbe ni dovoljena, saj se odločitev ne nanaša nanjo, zato nima pravnega interesa za pritožbo zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbo drugo tožene stranke v tem delu zavreči kot nedovoljeno kot določa to določba 343. člena ZPP.

Pritožba drugo tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena, saj je bil tožnik uspešen z denarnim delom zahtevka zoper prvo toženo stranko in ne zoper drugo toženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke glede odločitve o stroških postopka ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je naložilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 399,84 EUR in ne obe toženi stranki. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 3. točke 365. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je odločalo oziroma iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pod točko 19 izhaja, da ni odločalo o zahtevku tožeče stranke po izplačilu plač za avgust in september 2012, regresu za letni dopust za leto 2012, odškodnini zaradi neizrabljenega letnega dopusta ter odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj tožeča stranka ne bi postavila tožbenega zahtevka. Iz izreka sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v znesku 11.844,19 EUR (točka II/4) oziroma v znesku 3.774,77 EUR zoper prvo toženo stranko (izreka sodbe III/4). Glede na izrek in obrazložitev je tako utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj ima v tem delu sodba take pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe v tem delu. Iz vpogleda v spis je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik med drugim zahteval tudi plačilo plače za meseca avgusta in september 2012 v bruto znesku 1.850,00 EUR ter da je prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo potrdila, da je bila dolžna tožeči stranki plačati plačo za mesec avgust in september 2012, vendar je plačo lahko le obračunala ne pa tudi plačala, saj za plačilo ni imela sredstev. Tekom postopka je tožeča stranka res spreminjala denarni del zahtevka, vendar le po višini, ne pa potrditveni podlagi. Iz trditvene podlage pa jasno izhaja, da je tožnik iz naslova plačila za delovno uspešnost (provizije) zahteval po spremembi tožbi le še znesek 8.069,42 EUR, to je znesek, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti priznalo iz navedenega naslova. Zato je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za plačilo plač. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka proti prvo in drugo toženi stranki v višini 3.774,77 EUR razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo o tem zahtevku ponovno odločilo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu, v katerem je kot toženi stranki navedel prvo toženo stranko, ki mu je izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in drugo toženo stranko za katero je trdil, da je prevzela dejavnosti prvo tožene stranke v juniju 2012 in da je zato od julija dalje opravljal delo zanjo. Zahteval je, da sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 nezakonita, da se ugotovi, da je tožeča stranka še dalje v delovnem razmerju pri drugo toženi stranki na delovnem mestu produktni vodja, podredno, da se ugotovi, da je tožeča stranka še v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki na delovnem mestu produktni vodja, da je drugo tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od dneva prenehanja dela pri toženi stranki do vrnitve na delo zagotoviti delovno dobo, ji priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanja in plačati nadomestilo plače v višini kot če bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in podredno, da je prvo tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, podredno je enak zahtevek postavil proti prvo toženi stranki. Nadalje je od drugo tožene stranke zahteval, da mu plača neizplačani plači za mesec avgust in september v znesku 3.700,00 EUR in od tega plača prispevke in davke ter podredno, da mu je prvo tožena stranka dolžna izplačati plači za mesec avgust in september 2012 v enakih zneskih. Nadalje je zahteval, da se prvo in drugo toženi stranki naloži, da sta solidarno dolžni plačati znesek 13.124,77 EUR ter povrnitev stroškov postopka. Tožnik je nato na obravnavi dne 7. 1. 2013 postavil tožbeni zahtevek o katerem je razsodilo sodišče. V dokončno postavljenem tožbenem zahtevku je zahteval, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2012 dana s strani drugo tožene stranke nezakonita. Takega tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe tožnik ni postavil, temveč je postavil zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri drugo toženi stranki na delovnem mestu produktni vodja. Glede na to, da je tožnik že v prvotno vloženi tožbi, ki je bila vložena v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki, tožnik zaradi spremembe tožbenega zahtevka ni zamudil roka za vložitev tožbe določenega v 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Sodišče je tako pravilno, glede na postavljeni zahtevek kot primarni in podredni, najprej ugotavljalo obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugo toženi stranki od 1. 7. 2012 dalje. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožnik vse do prenehanja delovnega razmerja delal pri prvo toženi stranki zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje protispisen oziroma vsaj preuranjen so utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev temeljilo zgolj na izpovedi zakonitega zastopnika prvo tožene stranke in navedbah drugo tožene stranke, pri čemer zaradi odsotnosti zakonite zastopnice drugo tožene stranke le-te sploh ni zaslišalo. Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče ugotoviti, kje je bila zaposlena zakonita zastopnica A.A. od 1. 7. 2012, ko je tožnik opravljal delo za drugo toženo stranko. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zakonita zastopnica drugo tožene stranke v tem času še zaposlena pri prvo toženi stranki temelji samo na izpovedi zakonitega zastopnika prvo tožene stranke, čeprav je splošno znano, da se delovno pravni status prvenstveno dokazuje z listinami. Tako je dejansko stanje v zvezi z dejstvom, v kakšnem svojstvu je A.A. dajala naloge tožniku nerazčiščeno. Od tega dejstva pa je med drugim odvisno ali je tožnik v spornem obdobju opravljal delo za drugo toženo ali za prvo toženo stranko. Iz listinske dokumentacije, ki jo je v spis predložil tožnik izhaja, da je vse račune izstavljal na račun drugo tožene stranke, kar bi kazalo, da je delal zanjo. Pri tem v pritožbi utemeljeno opozarja na možnost, da sta posojilna pogodba z dne 27. 8. 2012 o zagotavljanju plače za tožnika s strani drugo tožene stranke prvo toženi stranki in pogodba o pospeševanju prodaje med drugo toženo in prvo toženo stranko z dne 1. 6. 2012 lahko prirejeni le za predmetni sodni postopek. Sodišče prve stopnje tem vprašanjem ni namenilo nobene pozornosti. Prav tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bil predmet prevzema med prvo toženo in drugo toženo stranko le izvajanje zdravstvenih storitev in ne tudi prodaja medicinske opreme temelji le na izpovedi zakonitega zastopnika prvo tožene stranke, pri čemer stranki zato nista ponudili nobenih dokazov. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložil v spis tožnik pa izhaja med drugim, da je od 28. 3. 2012 A. d.o.o. (drugo tožene stranka) aktiven in da je od takrat dalje prevzel B. in C. pod svoje okrilje (priloga A 12), da je D. (prvo tožena stranka) sedaj A. (drugo tožena stranka), ki med drugim ponuja tudi defibrilatorje podjetja C. (priloga A 14). Glede na vse navedeno je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka ni na drugo toženo stranko prenesla dejavnost prodaje medicinske opreme, katero je do prenosa opravljal tožnik pri prvo toženi stranki. Torej ali ni tožnik postal delavec drugo tožene stranke po sili zakona, to je na podlagi 73. člena ZDR. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni prišlo do prenosa dejavnosti pa bo moralo še ugotavljati, ali ni tožnik dejansko delal za drugo toženo stranko in je prišlo do tako imenovanega faktičnega delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženo stranko v smislu 4. člena ZDR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik opravljal delo po navodilih zakonite zastopnice drugo tožene stranke in na račun drugo tožene stranke ter da je plačilo za njegovo delo zagotavljala drugo tožena stranka. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali je zakonita zastopnica drugo tožene stranke dajala navodila tožniku kot zakonita zastopnica drugo tožene stranke ali kot delavka prvo tožene stranke, kot trdita toženi stranki ter kako je bilo s plačilom za opravljeno delo. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je plačilno listo izdala prvo tožena stranka, sredstva pa je zagotovila drugo tožena stranka. Vse te okoliščine bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in jih dokazno oceniti ter nato o tožnikovem primarnem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek razsojalo še o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 podana s strani prvo tožene stranke nezakonita in posledično vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja dalje vključno z nadomestilom plače. Sodišče prve stopnje je tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz utemeljenih odpovednih razlogov, ki so predstavljali odpoved pogodb poslovnih partnerjev, ukinjanje zastopstva in s tem posledično zmanjševanja obsega prodaje. Dejstvo, da tožeča stranka ni predhodno prejela obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot to določa 4. odst. 83. člena ZDR po stališču sodišča prve stopnje ne predstavlja takšne pomanjkljivosti v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bi bila že zaradi tega sama odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje glede obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi strinja, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Samo dejstvo, da delodajalec delavca ne obvesti o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč na pravice delavca ne vpliva, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da mu je bila zaradi tega kršena pravica do sodelovanja sindikata v postopku, niti da je član sindikata. Tako samo zaradi te kršitve odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more biti nezakonita. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani delodajalca, kot to določa 1. odst. 82. člena ZDR. Prvo tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi slabih poslovnih rezultatov ter posledično opustitve prodajnih programov in odpovedi sodelovanja z določenimi poslovnimi partnerji (E., F., ..). Obstoj teh razlogov pa je v sodnem postopku dokazovala le iz izpovedjo direktorja prvo tožene stranke, s čemer se je sodišče prve stopnje zadovoljilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča se obstoj slabih poslovnih rezultatov dokazuje z listinami. Prvo tožena stranka je sicer v spis vložila ... Ajpes (priloga B 6), ta dokaz je sodišče sicer izvedlo, vendar ga dokazno ni ocenilo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se podatki nanašajo le na obdobje do konca leta 2011 ne pa tudi za leto 2012, v katerem je prvo tožena stranka odpovedala pogodbo iz poslovnih razlogov. Opustitev prodajnih programov in odpoved sodelovanja s poslovnimi partnerji, ki jih navaja prvo tožena stranka pa le-ta ni dokazala z listinami, temveč je to le navajala. Sodišče prve stopnje pa je samo, brez dokaznega predloga, zaključilo na podlagi zahteve tožnika za plačilo provizije za leto 2011 in 2012, da je upadla prodaja defibrilatorjev, vendar iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz tega razloga. Poleg navedenega pa tožnik v pritožbi navaja, da je dokazni zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj je bila največja prodaja defibrilatorjev vsako leto v zadnjem kvartalu leta. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ali so obstajali razlogi, zaradi katerih je prvo tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ugotovitev obstoja oziroma neobstoja dejstev na podlagi katerih temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi je odločilna za presojo zakonitosti odpovedi. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne more presoditi pravilnosti njegove odločitve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper prvo in drugo toženo stranko ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in nato o zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je odločalo o priglašenih pritožbenih stroških na podlagi določbe 165. člena ZPP in sklenilo, da prvo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, da pa so pritožbeni stroški tožnika in drugo tožene stranke nadaljnji stroški postopka, saj bo sodišče odločilo o njih skupaj z glavno stvarjo, kot to izhaja iz določbe 3. odst. 165. člena ZPP.