Jedro

Odločanje o pravicah in obveznostih delavcev, kamor sodi tudi odločanje o prenehanju delovnega razmerja v pristojnosti zakonitega zastopnika družbe, ki pa je v obravnavanem primeru za določeno obdobje to pristojnost s pooblastilom prenesel na svojega pomočnika. ZDR-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. ZDR-1 ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca in v zvezi s pooblastitvijo oziroma pooblastilom tudi ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisno. To velja tudi za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem.

Tožnica je v času bolniške odsotnosti brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja na otok v Republiko Hrvaško. Zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015 ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dne 12. 6. 2015 ni prenehalo ter se šteje, da je bila tožnica najmanj do vključno 14. 3. 2016 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu predstavnik prodaje ter se pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2014 razveže z dnem 14. 3. 2016 in je tožena stranka tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dolžna priznati vse pravice iz dela, vpisati delovno dobo, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače (v okviru višine 1.400,00 do 1.500,00 EUR bruto), to je od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila ter poravnati vse pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015 v višini 1500,00 EUR in za leto 2016 sorazmerni del v višini 375,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 dalje do plačila in tožnici izplačati denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 18 povprečnih mesečnih plač, obračunanih in izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih, kar znaša 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen odločitve sodišča, da tožena stranka sama krije stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in očitno napačno ugotovilo dejansko stanje glede avtoriziranosti izredne odpovedi, saj je glede na izpoved direktorja tožene stranke in naknadno predloženo pooblastilo očitno, da med podredne posle družbe, za katere je bil pooblaščen A.A. za obdobje 5. 6. 2015 do 18. 6. 2015, po logiki stvari ne more soditi podaja izredne odpovedi. Odpoved je že po naravi stvari izjemna, zato je ni moč enostavno šteti za del rednega poslovanja. Za podajo izredne odpovedi bi tako pomočnik glavnega direktorja tožene stranke A.A. potreboval izrecno in posebno pooblastilo, s katerim pa tožena stranka očitno ne razpolaga, s tem pa izredne odpovedi ni podala pooblaščena oseba. Očitno napačna je tudi ugotovitev sodišča o pravočasnosti podaje odpovedi, saj je napačno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da so potrebovali še dodatna pojasnila tožničine osebne zdravnice. Odpoved je bila izdana in posredovana stranki šele po 12. 6. 2015, zato je prepozna, drugačne ugotovitve sodišča pa so zmotne. Sodišče je sicer pravilno obrazložilo, da je dokazno breme na delodajalcu, zmotno pa je ugotovilo, da je dokazno breme zmogel, glede na ugotovitve detektivke. Te namreč ne temeljijo na zakonu, saj so dokazi, pridobljeni z njene strani več kot očitno nezakoniti in neuporabni. Za zakonito delovanje detektivke je potrebno izkazati pooblastilo naročnika in pogodbo o opravljanju detektivskih storitev (25. člen Zakona o detektivski dejavnosti). Tožena stranka pa sodišču ni predložila niti pooblastila niti pogodbe, kar je predpogoj za veljavno opravljanje dela. Že iz navedenega je dokaz z detektivko, njenim poročilom in zaslišanjem nedopusten in ne more biti procesno upošteven. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi bila kontrola bolniškega staleža s strani detektivke B.B. zakonita in skladna z določili ZDD-1, ker naj ne bi vstopila v zasebne prostore oziroma na zasebno zemljiško parcelo, ker ni kršila suverenosti druge države in ker naj bi se ob kontroli ustrezno predstavila z izkaznico kot detektivka. Nerazumljivo je tudi, da pri tem sodišče ni sledilo priči, četudi je priča mož tožnice. Detektivka je kršila najmanj prepoved po drugem odstavku 30. člena ZDD-1, pri čemer ni pravno relevantno, ali je kršitev storila sama ali v spremstvu solastnice parcele. Če detektivka ne bi kršila prepovedi, v nobenem primeru ne bi prišla v stik s tožnico, zato tudi zapisnik o opravljeni kontroli in poročilo kontrole ne moreta biti dopusten in zakonit dokaz. Napačna je tudi ugotovitev sodišča v zvezi z opravljanjem dejavnosti detektivke v tuji državi - na ozemlju Republike Hrvaške. Sodišče je očitno pristransko in neutemeljeno sledilo pričanju osebne zdravnice C.C. dr. med. Dokazni postopek je pokazal, da je prišlo do komunikacijskega šuma med slednjo in specialistko psihiatrije D.D. dr. med., ki je delavki ves čas priporočala tudi morje, kar je tudi potrdila zaslišana kot priča. Psihiatrinja je izpovedala, da je dala tožnici navodilo, da se giba v naravi, da naj gre tudi na morje. Nikakor ni bilo dovoljenje dano naknadno, kot zmotno zaključuje sodišče. Sodišče je zmotno in strogo formalno ter napačno uporabilo 110. člen ZDR-1 in 233. člen Pravilnika obveznega zdravstvenega zavarovanja. Upoštevati bi moralo zlasti listinske dokaze in tudi pričanje specialistke psihiatrije, da odsotnost delavke - odhod na morje na otok E. v ničemer ni vplivalo na potek zdravljenja. Priča C.C. dr. med. je sicer izpovedala resnično, tako kot je sodišče v sodbi povzelo, vendar za svoje navedbe, zlasti za odprto bolniško, bolniški list in navodila, ki naj bi jih dajala tožnici ob obiskih pri njej, ni predložila nobenih listinskih dokazov (dela zdravstvenega kartona iz posamičnih dni obiskov), zato bi moralo sodišče ugotoviti, da ostanejo njene navedbe zgolj njene in očitno v škodo tožnice. Tožnica je tudi predlagala, da bi se sporna zadeva in tožba zaradi mobinga in povrnitve škode tožnici s strani delodajalca (opr. št. I Pd 84/2016), združili in enotno obravnavali. S tem, ko sodišče zadevi ni združilo, je podana bistvena kršitev postopka, saj to zagotovo lahko vpliva na izid tega postopka. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Dejstvo, da je bila tožnica na morju, kar je koristilo njenemu zdravju, nikakor ni vplivalo in ni moglo vplivati na zaupanje podjetja do delavke ali obratno. Tožena stranka navaja, da je sodba zmotna in predvsem v nasprotju z izvedenimi dokazi - listinami v sodnem spisu in zapisnikih - prepisi zaslišanja prič, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranke je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Postopek odpovedi je začel zakoniti zastopnik tožene stranke F.F., ki je tožnico pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter jo povabil na zagovor. Ker je bil direktor od 5. 6. 2015 do 18. 6. 2015 odsoten je za vodenje družbe, kamor spada tudi podaja odpovedi, je pooblastil svojega pomočnika A.A., ki je do konca izpeljal tudi postopek izredne odpovedi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je med njo in detektivko obstajalo pooblastilo in pogodbeno razmerje. Pooblastilo je bilo uvodoma navedeno že v zapisniku o izvedbi kontrole bolniškega odsotnosti, ki ga je tožnica tudi podpisala. Na podlagi pričanja osebne zdravnice C.C. dr. med. je sodišče ugotovilo, da je tožnica namerno ignorirala navodilo osebne zdravnice, da ne sme zapuščati kraja bivanja in oditi na morje na E.. Zaradi takšnega odnosa do spoštovanja pravil, ki bi naj veljala za vse, je tožena stranka izgubila zaupanje v delo tožnice in ji je tudi upravičeno podala izredno odpoved.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka je povsem pavšalno zatrjevala nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbami prič ter predloženimi listinami v sodnem spisu, konkretnih nasprotij ni navedla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsebino izvedenih dokazov konkretno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tožnica pod pretvezo procesnih kršitev z navedbami o vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni in o selektivnem obravnavanju izpovedb prič v bistvu nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je rok za odpoved delodajalca začel teči s prejemom poročila detektivke z dne 3. 5. 2015, in da ni bilo nobenega razloga, da je delodajalec zahteval še dodatna pojasnila tožničine osebne zdravnice. Tožena stranka je potem, ko je prejela poročilo detektivke B.B., iz katerega je izhajalo, da je bilo v okviru kontrole bolniškega staleža ugotovljeno, da je bila tožnica dne 30. 4. 2015 (na otoku E.) v Republiki Hrvaški, z dopisom z dne 7. 5. 2015 kontaktirala osebno zdravnico tožnice C.C. dr. med. v zvezi z napotki, ki jih je dala tožnici za čas bolniškega staleža. Dne 14. 5. 2015 je tožena stranka prejela sporočilo osebne zdravnice, da je tožnica v bolniškem staležu od 16. 4. 2015, da je bila nazadnje na kontrolnem pregledu v njeni ambulanti dne 20. 4. 2015 ter, da ima v času bolniškega staleža odobrene izhode v kraju bivanja (G.) z namenom pridobivanja kondicije in sproščanja v naravi, da pa ji ni bilo odobreno zapuščanje kraja bivanja v času staleža. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožena stranka z odpovednim razlogom ni mogla seznaniti že s prejemom poročila detektivke B.B. z dne 3. 5. 2015, iz katerega je izhajalo, da se je tožnica v okviru kontrole bolniškega staleža nahajala dne 30. 4. 2015 na otoku E., in je bila tožena stranka vsekakor dolžna preveriti, ali je imela tožnica za odhod iz kraja bivanja odobritev osebne zdravnice. Tožena stranka se je o tem, ali je tožnica kršila navodila osebne zdravnice, lahko prepričala le na podlagi izjave osebne zdravnice o tem, kakšna navodila je dala tožnici v času bolniškega staleža. Zato se je tožena stranka šele 14. 5. 2015, ko je prejela pisno sporočilo osebne zdravnice C.C. dr. med., seznanila z očitano kršitvijo, in je bila izredna odpoved z dne 12. 6. 2015 podana znotraj 30 dnevnega zakonskega roka, torej pravočasno.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker jo je podpisal pomočnik glavnega direktorja tožene stranke A.A., ki ni imel posebnega pooblastila direktorja družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je že v odpovedi zapisano, da je navedeno izredno odpoved podal in podpisal po pooblastilu glavnega direktorja F.F., v času njegove odsotnosti (od 5. 6. 2015 do 18. 6. 2015), pomočnik glavnega direktorja družbe A.A.. Direktor F.F. je v času svoje odsotnosti pooblastil za zastopanje in opravljanje vseh poslov družbe pomočnika glavnega direktorja družbe A.A.. Iz samega pooblastila ter tudi pisne izjave direktorja tožene stranke F.F. z dne 22. 9. 2015 (priloga B3) in njegove izpovedi izhaja, da je šlo za splošno oziroma generalno pooblastilo za zastopanje. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odločanje o pravicah in obveznostih delavcev, kamor sodi tudi odločanje o prenehanju delovnega razmerja v pristojnosti zakonitega zastopnika družbe, ki pa je v obravnavanem primeru, za določeno obdobje, to pristojnost s pooblastilom prenesel na svojega pomočnika. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v prvem odstavku 20. člena določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. ZDR-1 ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca in v zvezi s pooblastitvijo oziroma pooblastilom tudi ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisno. To velja tudi za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012, sklep VIIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012). Za odločitev torej ni pomembno, ali je tožena stranka dokazala, da je izpodbijani odpovedi predložila tudi pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovim pooblaščencem. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da je presoja sodišča prve stopnje glede avtoriziranosti izredne odpovedi napačna.

9. Neutemeljene pa so tudi obsežne pritožbene trditve, da naj bi bila kontrola bolniškega staleža s strani detektivke B.B. nezakonita in v nasprotju z določili Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011) in da je že iz navedenega razloga dokaz z detektivko (njenim poročilom in zaslišanjem) nedopusten in ne more biti procesno upošteven, posledično pa nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazi, ki se nanašajo na detektivsko delo, kot tudi obsežne pritožbene trditve, da je detektivka ob izvedbi kontrole bolniškega staleža posegla v zaprt zaseben prostor in zaseben prostor in s tem kršila drugi odstavek 30. člena ZDD-1, sploh niso odločilni, saj med strankama ni bilo sporno, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja svojega bivanja (G.) na morje na otok E., (Hrvaška). Da je odšla na morje je tožnica navedla tudi v pisnem zagovoru in nato še na zaslišanju. Prav tako je navedeno potrdil njen mož H.H., zaslišan kot priča. 10. Glede na to, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja svojega bivanja (G.) na morje na otok E. je bilo za rešitev v sporni zadevi bistveno predvsem, ali je tožnica za odhod na morje na otok E., (Hrvaška) imela dovoljenje osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi osebne zdravnice C.C. dr. med. ter na podlagi pisnega odgovora, ki ga je podala le-ta delodajalcu pravilno zaključilo, da tožnica ni imela dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebna zdravnica C.C. dr. med. je izpovedala, da je tožnico seznanila z bolniškim redom in da je tožnica vedela, da ne sme zapuščati kraja bivanja (G.) brez njenega soglasja.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče očitno pristransko in neutemeljeno sledilo pričanju osebne zdravnice, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je prišlo do komunikacijskega šuma med slednjo in specialistko psihiatrije D.D. dr. med., ki je delavki ves čas priporočala tudi morje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sklicevanjem tožnice na dovoljenje zdravnice specialistke psihiatrinje, ki bi naj bila po mnenju tožnice bolj pristojna in kompetentna za odločanje o aktivnosti bolnika v času bolniškega staleža, pravilno pojasnilo, da iz določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izhaja, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne sme odpotovati iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Glede na določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) je zgolj osebni zdravnik tisti, ki je pristojen za odobritev odhoda iz kraja bivanja, saj je v drugem odstavku citiranega člena zapisano, da mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dati zavarovancu navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. Očitno se je tega zavedala tudi tožnica, saj kot je izpovedala osebna zdravnica je tožnica na pregledu dne 20. 4. 2015 povedala, da 29. 4. 2015 ne more priti na kontrolo, ker bo šla v I. na Hrvaško in ob tem je še izjavila, da ji tega ne more nihče preprečiti. Kljub opozorilu osebne zdravnice, da ima tožnica med bolniško dovoljene izhode le v kraju bivanja in da se mora za izhode izven kraja bivanja po Sloveniji vedno sproti dogovarjati z osebno zdravnico ter jo je celo opozorila, da so v takšnih primerih nespoštovanja zdravnikovih navodil pacienti že imeli kontrole in težave v službi, je tožnica odpotovala na morje v I. na otok E. (Hrvaška). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica v času bolniške odsotnosti brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja na otok E. v Republiko Hrvaško, kar pomeni, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da dejstvo, da je bila na morju, kar je koristilo njenemu zdravju, nikakor ni vplivalo in ni moglo vplivati na zaupanje delodajalca do delavke ter obratno. Ravnanje tožnice, ki je trdovratno vztrajala, da bo odšla na morje, kljub izrecni prepovedi osebne zdravnice, je sodišče pravilno ocenilo kot okoliščino, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka oziroma sploh nadaljevati.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni ugodilo predlogu tožnice, da bi združilo sporno zadevo z zadevo, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. I Pd 84/2016. Sklep o združitvi postopkov sprejme sodnik, če to narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in koncentracije glavne obravnave (8. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 300. člena ZPP). Sklep se nanaša na vodenje postopka, zato je v pristojnosti sodišča in ne pravdnih strank. To pomeni, da sodnik pri izdaji sklepa ni vezan na predlog stranke.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegovih pritožb niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker pritožbeni razlogi, ki jih stranka uveljavlja v pritožbi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP, ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. člen ZPP).