Jedro

Odhodki iz naslova slabitve dobrega imena se za potrebe obdavčitve presojajo zgolj po 23. členu ZDDPO-2.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 802/2013-12 z dne 11. 3. 2014 se delno spremeni tako, da se tožbi ugodi v delu, ki se nanaša na slabitev dobrega imena in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT-0610-4064/2011 0203 13 z dne 7. 8. 2012, v tem obsegu odpravi in vrne zadeva davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 840,00 EUR stroškov upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT-0610-4064/2011 0203 12 z dne 7. 8. 2012, ki jo je navedeni organ izdal po opravljenem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora revidentke. V točki I.1. izreka odločbe je ugotovil, da je revidentka za leto 2007 v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) izkazala prenizko davčno osnovo za 532.164,51 EUR, vendar davčne obveznosti za navedeno odboje ne izkazuje zaradi davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij. V točki I.2. izreka je ugotovil, da je revidentka v obračunu za leto 2008 izkazala prenizko davčno osnovo za znesek 412.000,00 EUR, da osnova za davek v navedenem letu znaša 107.724,90 EUR in od te odmeril davek po stopnji 22 % v višini 23.699,48 EUR ter obračunal pripadajoče obresti. V točki I.3. izreka je ugotovil, da je revidenta v obračunu za leto 2009 izkazala prenizko davčno osnovo za znesek 660.000,00 EUR, da osnova za davek znaša 883.081,78 EUR in od te odmeril davek po stopnji 21 % v višini 185.447,17 EUR ter obračunal pripadajoče obresti. V točki I.4. je revidentki za leto 2010 odmeril davek od osnove 212.327,65 EUR po stopnji 20 % v višini 42.665,53 EUR in obračunal pripadajoče obresti. V preostalih točkah izreka je odmeril in naložil v plačilo obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za posamezno leto, določil rok za plačilo navedenih obveznosti, zavrnil revidentkin zahtevek za povrnitev stroškov postopka in navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Odločitev je posledica presoje davčnega organa, da za davčne namene ne prizna odhodkov, ki jih je revidentka obračunala iz naslova slabitve vrednosti dobrega imena. Dobro ime je po računovodskih standardih oblika neopredmetenga osnovnega sredstva, ki ga evidentira podjetje, ki prevzame drugo podjetja, če nabavna cena prevzetega podjetja presega njegovo vrednost. Iz tega naslova revidentki ni bilo priznanih skupaj 2.085.854,00 EUR odhodkov. V manjšem delu je odmerjena davčna obveznost posledica nepriznavanja odhodkov po računih za nekatere svetovalne storitve v skupni vrednosti 30.000,00 EUR. Revidentkino pritožbo zoper odločbo prve stopnje je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno z določbo št. DT-499-14-83/2012 z dne 9. 4. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom zanjo. Navedlo je, da morajo tudi odhodki iz naslova slabitve dobrega imena, če naj bodo davčno priznani, izpolnjevati pogoje iz 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), teh pogojev tudi po njegovi presoji sporni odhodki ne izpolnjujejo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb davčnega postopka (glede nasprotja v obrazložitvah odločb obeh davčnih organov, glede neizvedbe predlaganih zaslišanj prič, glede neupoštevanja revidentkinih navedb na zadnjem sestanku pred izdajo odločbe prve stopnje, ki je bil opravljen istega dne, kot je bila izdana odločba prve stopnje), v preostalem pa se je sklicevalo na razloge obeh davčnih organov na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ne da bi jih posebej ponavljalo.

3. Zoper sodbo sodišče prve stopnje je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in s katero uveljavlja revizijska razloga kršitve pravil postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede slabitve dobrega imena ugovarja, da je davčni organ vsebinsko gledano o tem vprašanju že odločil, in sicer s tem, ko je gospodarski družbi, ki je prevzela revidentko, izdal dovoljenje iz 47. člena tedaj veljavnega ZDDPO-1, s katerim ji je priznal upravičenja, ki izhajajo iz združitve podjetij, vključno z evidentiranjem dobrega imena, ki ga je prevzemna družba evidentirala v svojo bilanco stanja zaradi nakupa revidentke. Zato je bila tudi revidentka ob združitvi s prevzemno družbo upravičena knjižiti v svojo bilanco stanja dobro ime ter ga, če so zato podani pogoji, slabiti. Davčni organ revidentki nikoli ni očital, da pogoji za slabitev dobrega imena niso bili podani. Odmerna odločba torej krši prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Meni še, da se odhodki iz naslova slabitve dobrega imena zaradi njihove specifične narave (ker je dobro ime posledica prevzemne transakcije in zato po naravi stvari ni povezano z dejavnostjo prevzete družbe), ne morejo presojati po 29. členu, temveč le po 23. členu ZDDPO-2, ki to vprašanje specialno ureja. Tudi sicer davčni organ okoliščin iz 29. člena ZDDPO-2 ni ugotavljal. Zavrača očitke (davčnega organa prve stopnje), da je prevzemna družba preplačala nakup revidentke, o spornosti dejstva, da ima revidentka zaradi tako izvedenega prevzema in združitve možnost zmanjševati davčne obveznosti ter o spornosti dejstva, da revidenta sama odplačuje kredit, ki ga je prevzemna družba najela za prevzem. Glede storitev navaja, da so bile opravljene, da pisna dokumentacija, ki jo je priložil, dokazuje njihovo resničnost ter da je bilo z zavrnitvijo njegovega predloga za zaslišanje prič kršeno načelo zaslišanja stranke. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo po vsebini ni odgovorila, predlaga le, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija je dovoljena in delno utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Denarni znesek, ki je bil z odmerno odločbo naložen revidentki v plačilo sicer presega navedeni mejni znesek, vendar je treba pri tem upoštevati, da je navedeni znesek posledica dveh odločitev davčnega organa: glede nepriznanja odhodkov iz naslova slabitve dobrega imena ter glede nepriznavanja odhodkov iz naslova storitev. Pravna in dejanska podlaga teh je različna, zato upoštevanje seštevka njunih vrednosti za presojo dovoljenosti revizije načeloma ni upoštevna. Ker nepriznavanje odhodkov iz naslova storitev v skupni višini 30.000 EUR nedvomno ni povečala revidentkine davčne obveznosti za 20.000 EUR, bi kazalo revizijo v tem delu zavreči, vendar je Vrhovno sodišče tudi zaradi upravičenih pravnih pričakovanj, utemeljenih na posameznih stališčih sodne prakse Vrhovnega sodišča v času vložitve obravnavane revizije oziroma varovanja položaja revidentke, revizijo dovolilo v celoti, ker skupna vsota naloženih davkov presega mejni znesek za dovoljenost revizije. Enako stališče je že sprejelo v zadevi X Ips 43/2014. Slabitev dobrega imena

7. Iz dejanskih ugotovitev obravnavne zadeve, na katere je Vrhovno sodišče vezano, glede odhodkov iz naslova slabitve dobrega imena izhaja, da je družba A, d. o. o.,(sedaj v stečaju) ustanovila družbo B, d. o. o., (v nadaljevanju družba B), ki je bila v sodni register vpisana 28. 1. 2005. Dne 9. 9. 2005 je izključna lastnica družbe B postala nizozemska družba C, štiri dni za tem, torej 13. 9. 2005, pa je družba B postala izključna lastnica revidentke. Nakup revidentke je financirala v glavnini s kreditom, ki ga je pridobila pri NLB, d. d., Ljubljana, za zavarovanje kredita pa je zastavila 100 % lastniški delež v revidentki.

8. Družba B je 30. 11. 2005 pri pristojnem davčnem organu vložila vlogo za izdajo dovoljenja na podlagi 47. člena tedaj veljavnega ZDDPO-1 o priznanju upravičenj, ki izhajajo iz združitve. Vlogi je družba B priložila izkaz poslovnega izida in bilanco stanja, v kateri je bila oblikovana tudi postavka dobro ime, ki je izkazovala razliko med knjigovodsko in tržno vrednostjo revidentke. Družbi B kot prenosni družbi in revidentki kot družbi prejemnici je bilo dovoljenje izdano 20. 1. 2006. Revidentka si je nato 27. 7. 2006 pripojila družbo B in ob tem v svoji bilanci stanja oblikovala tudi postavko (sredstvo) dobro ime v višini 8.364.523,96 EUR iz bilance stanja družbe B, ki je bilo v naknadnih letih predmet slabitev.

9. Družba B je s pripojitvijo k revidentki prenehala obstajati, nizozemska družba pa je postala izključna lastnica revidentke. V zadevi ni sporno, da je bila družba B ustanovljena zgolj za izvedbo prevzema revidentke s strani omenjene nizozemske družbe. Posledice opisanega načina prevzema, kot ugotavlja davčni organ prve stopnje, so tri: revidentka sama vrača posojilo za nakup same sebe, v revidentkino bilanco stanja je bilo preneseno dobro ime, nizozemska družba je postala izključna lastnica revidentke, ne da bi plačala kupnino v celoti. V letih po združitvi z družbo B je revidentka slabila dobro ime in posledično obračunala odhodke iz naslova slabitve.

10. V zadevi ostaja sporno, ali so v obravnavanem primeru odhodki iz naslova slabitve dobrega imena davčno priznani odhodki. Ker sodišče prve stopnje in davčni organi menijo, da sporni odhodki ne izpolnjujejo pogojev za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2, je prvo vprašanje, ki je pomembno za rešitev obravnavane zadeve to, ali so odhodki iz naslova slabitve dobrega imena sploh lahko predmet presoje po 29. členu ZDDPO-2 ali pa jih je mogoče presojati oziroma priznati zgolj ob upoštevanju 23. člena ZDDPO-2. 11. Standard 2.2 Slovenskih računovodski standardov iz leta 2006 (v nadaljevanju SRS) določa, da je dobro ime neopredmeteno osnovno sredstvo. Naložba v dobro ime je, kot določa standard 2.6 SRS, presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja ali dela prevzetega podjetja nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove in pogojne obveznosti. Slabitev dobrega imena je računovodsko gledano odhodek, in sicer tako imenovani prevrednotovalni poslovni odhodki, kot izhaja iz standardov 17.5 in 17.24 SRS.

12. V prvem odstavku 23. člena ZDDPO-2 je določeno, da se odhodki iz prevrednotenja zaradi oslabitve dobrega imena priznajo v obračunanem znesku, v skladu z 12. členom tega zakona, vendar največ do zneska, ki ustreza 20 % začetno izkazane vrednosti dobrega imena. V drugem odstavku 23. člena ZDDPO-2 določa, da če obračunan znesek oslabitve dobrega imena, v skladu z 12. členom tega zakona, preseže znesek, ki se prizna kot odhodek po tem zakonu po prvem odstavku tega člena, se presežni znesek, ki se po prvem odstavku tega člena ne prizna kot odhodek, prizna v naslednjih davčnih obdobjih, tako da ta preneseni znesek skupaj z odhodki iz prevrednotenja zaradi oslabitve dobrega imena v tekočem davčnem obdobju ne preseže zneska, ki ustreza 20 % začetno izkazane vrednosti dobrega imena.

13. V prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2 je določeno, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. V drugem odstavku pa 29. člen ZDDPO-2 določa, da so odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso.

14. Glede na besedilo citiranih določb ter položaj teh določb v zakonu, 23. člen je namreč uvrščen v prvo podpoglavje (1. Splošne določbe), medtem ko je 29. člen uvrščen v tretje podpoglavje (3. Odhodki) četrtega poglavja ZDDPO-2 (VI. Davčna osnova), je mogoče izhodiščno ugotoviti, da ne besedilo določb ne sistematika zakona ne izključujeta stališča, da zgolj 23. člena ZDDPO-2 ureja davčno priznanje odhodkov iz naslova slabitve dobrega imena. Če se tej ugotovitvi pridružijo še vsebinski razlogi, zaradi katerih presoja odhodkov iz slabitve dobrega imena po kriterijih iz 29. člena ZDDPO-2, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, niti ni mogoča, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen zaključek, da je treba te odhodke presojati zgolj po 23. členu ZDDPO-2. 15. V zvezi z vsebinskim zadržkom za uporabo kriterijev iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 je treba izpostaviti, da odhodki iz slabitve dobrega imena računovodsko gledano ne nastanejo že ob računovodskem evidentiranju (oblikovanju) dobrega imena, ker nabavna vrednost prevzetega podjetja presega določljivo pošteno vrednost pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove in pogojne obveznosti, kot določa že omenjeni standard 2.6 SRS, temveč šele, ko oziroma če se vrednost tega sredstva slabi. Ločevati je torej treba med oblikovanjem sredstva ter slabitvijo sredstva, med osnovo za slabitev in samo slabitvijo. Če se tako razumljene odhodke iz naslova slabitve poizkuša presojati po kriterijih za zavrnitev odhodkov iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2, se izkaže, da ti kriteriji po naravi stvari niso primerni za presojo tovrstnih odhodkov.

16. Odhodki iz naslova slabitve dobrega imena so namreč posledica ugotovitve, da obstajajo tako imenovana znamenja, da utegne biti sredstvo oslabljeno, kot določa standard 36 Mednarodnih računovodskih standardov (v nadaljevanju MRS), na katerega odkazuje standard 2.36 SRS, ki določa, da se v zvezi z oslabitvami dobrega imena uporabljajo MRS od 36.66 do vključno 36.108. Odhodkom, katerih evidentiranje terjajo računovodska pravila in ki so evidentirani v skladu s temi pravili, po naravi stvari ni mogoče očitati, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma posledica opravljanja dejavnosti (1. točka drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2) ali da imajo značaj privatnosti 2. točka drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2) ali da niso skladni z običajno poslovno prakso (3. točka drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2).

17. Opozoriti je treba, da se navedeno stališče nanaša samo na slabitev sredstva, ne pa tudi na samo oblikovanje sredstva. Ali je bilo sredstvo evidentirano v pravilni vrednosti, ali je torej osnova za slabitev sredstva pravilna, je od obstoja razlogov za slabitev in priznavanja slabitve ločeno vprašanje. Glede na revidentkine navedbe, da je bilo z dovoljenjem za združitev iz 47. člena ZDDPO-1, ki je bilo izdano njej in družbi B, odločeno tudi v tem vprašanju, Vrhovno sodišče pripominja, da davčni organ lahko presoja, ali je bilo sredstvo oblikovano skladno z računovodskimi pravili (in če ugotovi, da ni bilo oblikovano pravilno, za davčne potrebe šteje, da je bila izhodiščna vrednost sredstva drugačna kot jo prikazuje knjigovodstvo davčnega zavezanca), vendar lahko v primeru, ko je bilo izdano dovoljenje za združitev, s katerim prevzemna družba pridobi upravičenje, da v svojo bilanco prenese sredstva in obveznosti po njihovi knjigovodski vrednosti pri prenosni družbi ob združitvi, kot določa 1. točka prvega odstavka 44. člena ZDDPO-1, to stori le pod pogoji, ki urejajo učinkovanje in pogoje za razveljavitev dovoljenja, torej pod pogoji iz 363. člena ZDavP-1 (v zvezi s 417. členom ZDavP-2).

18. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev, po kateri so obravnavani odhodki davčno nepriznani, ker ne izpolnjujejo zahtev iz 29. člena ZDDPO-2 materialnopravno zmotna. Zato je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano davčno odločbo prve stopnje odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

19. V tem bo moral ta upoštevati, da lahko odhodke iz naslova slabitve dobrega imena presoja zgolj po 23. členu ZDDPO-2, iz katerega izhaja, da so odhodki iz prevrednotenja zaradi oslabitve dobrega imena priznani, če so skladni z 12. členom ZDDPO-2. Slednji v tretjem odstavku določa, da se odhodki priznajo pod pogojem, da so izkazani v skladu z zakonom uvedenimi računovodskimi standardi, torej v skladu s SRS. Posledica tega je, da se odhodki iz naslova slabitve davčno ne priznajo, če so knjiženi v nasprotju z računovodskimi pravili glede slabitve dobrega imena, konkretno, če so v nasprotju s standardom 2.36 SRS, ki v zvezi z oslabitvami dobrega imena določa, da se uporabljajo MRS od 36.66 do vključno 36.108. Stroški svetovalnih storitev

20. V zvezi z zavrnitvijo odhodkov iz naslova storitev iz dejanskih ugotovitev zadeve izhaja, da je revidentka od povezane nizozemske družbe D v letih 2009 in 2010 prejela šest računov, s katerimi je slednja revidentki zaračunala „provizijo za svetovalne storitve“ za tam navedena posamezna časovna obdobja. Računi so bili izdani kvartalno, za četrtino posameznega leta. Opisi na računih ne konkretizirajo storitev, ki se zaračunavajo. Računi niso bili ožigosani, podpisani pa večinoma brez navedbe imen. Pogodbo o izvajanju svetovalnih storitev, ki naj bi bila podlaga za izdajo spornih računov, revidentka ni sklenila z izdajateljico računov, temveč z izdajateljico računov povezano nizozemsko družbo E. Obe družbi sta bili v lasti slovenske družbe F, d. o. o. Po trditvi revidentke same je svetovalne storitve zanjo dejansko opravljala slovenska družba G, d. o. o., kot hčerinska družba navedenega holdinga. Revidentka je davčnemu organu v zvezi z navedenim predložila zapisnike sestankov, ki so jih imeli mesečno dva predstavnika revidentke in predstavniki družbe F oziroma družbe G. Po trditvi revidentke naj bi slednja družba svetovalne storitve opravljala po pooblastilu podpisnice pogodbe, vendar davčnemu organu pooblastilo oziroma pogodba, ki bi to dokazovala ni bilo predloženo. Prav tako revidentka ni predložila računov družbe G, ki bi izkazovali, da je ta svoje storitve zaračunala družba D oziroma na izdanih računih ni navedeno, da gre za prefakturiranje storitev, ki jih je namesto družbe D opravila druga družba.

21. Revidentka sodišču prve stopnje očita, da je na njen tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila njeno pravico do izjave, ker ni izvedla predlaganih zaslišanj, s katerimi je želela revidentka dokazati, da so bile zaračunane storitve opravljene in poslovno potrebne, zavrnilo zgolj s splošno navedbo, da je bil predlog za zaslišanje ustrezno in obrazloženo zavrnjen. V zvezi s tem revidentkinim očitkom velja navesti tudi to, da je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da je bila dokazna ocena predloženih list, ki se nanašajo na nepriznavanje odhodkov zaradi storitev po njegovem mnenju opravljena in ustrezno obrazložena (kot je navedlo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedenim ugovorom ne more uspeti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje revidentkin ugovor zavrnilo tako, da je potrdilo razlogom davčnih organov za zavrnitev izvedbe zaslišanj. Teh razlogov, kot izhaja iz obrazložitev odločb pa je bilo več. Da bi se sodišče prve stopnje lahko bolj konkretizirano opredelilo do tožbenega očitka, bi morala tudi revidentka svoj očitek konkretizirati. Kot pa je razbrati iz tožbe (str. 52), je tam navedla zgolj to, da je tudi po presoji davčnega organa v davčnem postopku načeloma mogoč dokaz, ki ni listinski dokaz, kljub takemu stališču pa njenih predlogov za zaslišanje ni upošteval. Zgolj s tem revidentka ni izkazala, da je prišlo do kršitve pravice zaradi neizvedbe predlaganih zaslišanja prič, saj je pravica do izjave omejena z različnimi formalnimi omejitvami kot tudi s presojo davčnega organa, da obstajajo upravičeni vsebinski razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Do kršitve postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov torej ne pride, če so za zavrnitev predlaganih dokazov obstajali utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi, revidentka pa ni navedla, kateri od več razlogov, ki jih je davčni organ vendarle navedel v svoji odločbi, niso pravilni in zakoniti in zakaj ne.

23. V tem delu je zato Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Ker je revidentka v upravnem sporu delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spor. Glede na to, da ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom tožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ji je tožena stranka dolžna povrniti vse v tožbi in reviziji priglašene stroške. Za postopek pred sodiščem prve stopnje ji je dolžna vrniti priglašenih 350,00 EUR, povečanih za 20 % DDV, skupaj torej 420,00 EUR, kar je skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, izdanim na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Stroški revizijskega postopka se lahko povrnejo po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in sicer po tarifi za nagrado odvetnikom (drugi odstavek 155. člena ZPP). Revidentka je za revizijo zahtevala povračilo 350,00 EUR, povečanih za 20 % DDV, skupaj torej 420,00 EUR, kar ne presega stroškov, ki bi lahko bili priznani po Odvetniški tarifi, zato se ji navedeni znesek prizna. Skupno je tožena stranka dolžna revidentki povrniti 840,00 EUR. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje.