Jedro

Po določilu tretjega odstavka 12. člena ZSR je bila tako praviloma prepovedana hkratna uporaba dveh ali več stanovanj. Tako občan ni mogel imeti stanovanjske pravice na več stanovanjih, niti ni mogel uporabnik (lastnik) stanovanja biti imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Pojem stanovanja pa je urejal 4. člen ZSR. Ali je šlo v obravnavanem primeru za eno ali dvoje stanovanj, je pravno vprašanje. Ugotovitve, da je bil I. Š. lastnik trosobnega stanovanja s kabinetom in da mu je občina dodelila še sosednjo to je sporno garsonjero kot akademskemu slikarju - umetniku za potrebe ateljeja in da se je I. Š. pred rušenjem vmesne stene med obema stanovanjema zavezal po potrebi na svoje stroške sezidati steno (to je vzpostaviti prejšnje stanje), utemeljujejo zaključek, da garsonjera ob takih okolnostih ni izgubila značaja samostojne stanovanjske enote. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča druge stopnje, da tožničin pokojni mož na garsonjeri ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, da tudi ni dobil v uporabo garsonjere za stanovanjske namene ampak za zadovoljevanje slikarske dejavnosti. Ker I. Š. glede na stanovanjske predpise, veljavne v času dodelitve garsonjere in stanovanjske predpise, ki so veljali v času njegove smrti, na garsonjeri ni mogel pridobiti oziroma imeti imetništva stanovanjske pravice, tudi tožnica kot vdova po I. Š. - uporabniku garsonjere ni mogla pridobiti več pravic kot jih je lahko imel njen pokojni mož in kar pomeni, da tožnica na sporni garsonjeri ni pridobila stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo za nakup garsonjere v stolpnici na P. v Š. za znesek 186.185,50 SIT in ji izdati za prenos lastninske pravice ustrezno zemljiškoknjižno listino ter ji poravnati tudi stroške postopka 64.430,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka utemeljeno zavrnila tožničino zahtevo za odkup sporne garsonjere.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da je imel njen pokojni mož na garsonjeri stanovanjsko pravico. Zid med moževim lastniškim stanovanjem in sosednjo to je sporno garsonjero je bil porušen in sta tako obe stanovanjski enoti predstavljali eno stanovanje. Med postopkom ugotovljen dogovor, da bo pokojni I. Š. vzpostavil dejansko stanje v primeru potrebe, je bil sklenjen zgolj zato, ker bi se sicer lahko v primeru prenehanja stanovanjskega razmerja postavilo vprašanje plačila stroškov postavitve stene. Dalje pa je pomembno še to, da tožnica drugega stanovanja nima, saj zapuščinski postopek po pokojnem možu še ni končan, po njem pa sta poleg nje še dve dedinji to je zapustnikovi hčerki. Končno poudarja, da je sodišče druge stopnje drugače presodilo dejansko stanje kot pa sodišče prve stopnje, ker je mnenja, da na garsonjeri ni obstajala stanovanjska pravica I. Š. Sodišče druge stopnje zato ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev, ki jo odreja določilo 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila v postopku zagrešena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nadaljnji materialnopravni preizkus pobijane sodbe pa je pokazal, da tožničina revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Pravno odločilne okoliščine so bile po ugotovitvah obeh sodišč nižjih stopenj naslednje: akademski slikar I. Š. je 16.6.1971 kupil trosobno stanovanje s kabinetom št. 38 v stanovanjski zgradbi na P. v Š. L.; na njegovo prošnjo mu je Občina Š. v istem letu dodelila v uporabo na njegovo stanovanje meječo garsonjero, da bi v njej lahko opravljal svojo umetniško dejavnost; v odločbi je bilo navedeno, da je pridobil na garsonjeri stanovanjsko pravico ter mu je stanodajalec na prošnjo še dovolil, da lahko poruši vmesno steno med lastnim stanovanjem in garsonjero, z dogovorom pa se je I. Š. zavezal, da bo v primeru potrebe steno na novo postavil na lastne stroške; I. Š. je do smrti 29.12.1989 uporabljal sobo garsonjere in del lastnega stanovanja za umetniški atelje, v preostalem delu svojega stanovanja pa je stanoval z ženo tožnico in skupno hčerko M.; zapuščinski postopek po pokojnem I. Š. še ni končan, po njem sta poleg tožnice še dedinji obe zapustnikovi hčerki, poleg trosobnega lastniškega stanovanja na P. pa je predmet dedovanja še stavba v kraju P., P., ki je v naravi počitniški objekt in delno umetniški atelje.

Po presoji revizijskega sodišča je zgoraj povzeto dejansko stanje utemeljevalo tako odločitev o sporu kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Sprejeta presoja je v skladu tako z določbami preje veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), katerega določbe o imetništvu stanovanjske pravice so bile pomembne za privatizacijo stanovanj po 117. členu stanovanjskega zakona (SZ) kot z določbami SZ. Po določilu tretjega odstavka 12. člena ZSR je bila tako praviloma prepovedana hkratna uporaba dveh ali več stanovanj. Tako občan ni mogel imeti stanovanjske pravice na več stanovanjih, niti ni mogel uporabnik (lastnik) stanovanja biti imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Pojem stanovanja pa je urejal 4. člen ZSR. Ali je šlo v obravnavanem primeru za eno ali dvoje stanovanj, je pravno vprašanje. Ugotovitve, da je bil I. Š. lastnik trosobnega stanovanja s kabinetom in da mu je občina dodelila še sosednjo to je sporno garsonjero kot akademskemu slikarju - umetniku za potrebe ateljeja in da se je I. Š. pred rušenjem vmesne stene med obema stanovanjema zavezal po potrebi na svoje stroške sezidati steno (to je vzpostaviti prejšnje stanje), utemeljujejo zaključek, da garsonjera ob takih okolnostih ni izgubila značaja samostojne stanovanjske enote. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča druge stopnje, da tožničin pokojni mož na garsonjeri ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, da tudi ni dobil v uporabo garsonjere za stanovanjske namene ampak za zadovoljevanje slikarske dejavnosti. Ker I. Š. glede na stanovanjske predpise, veljavne v času dodelitve garsonjere in stanovanjske predpise, ki so veljali v času njegove smrti, na garsonjeri ni mogel pridobiti oziroma imeti imetništva stanovanjske pravice, tudi tožnica kot vdova po I. Š. - uporabniku garsonjere ni mogla pridobiti več pravic kot jih je lahko imel njen pokojni mož in kar pomeni, da tožnica na sporni garsonjeri ni pridobila stanovanjske pravice. Tožničina zahteva za prodajo stanovanja po določilu 117. člena SZ zato ni bila utemeljena kot je to pravilno zaključilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tudi nadaljnjemu stališču sodišča druge stopnje, da bi bili ob uveljavitvi stanovanjskega zakona podani pogoji za odpoved stanovanjske pravice na sporni garsonjeri, če bi pokojni I. Š. tako pravico na njej imel, ker je tožnica kot dedinja po pokojnem možu postala solastnica trosobnega stanovanja, pri čemer ni pomembno, da zapuščinski postopek še ni končan, je pa nesporno ob dveh hčerah dedinja po možu (odklonitveni razlog za prodajo stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ).

Ker je revizijsko sodišče glede na zgoraj navedene razloge presodilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe stanovanjskega zakona in preje veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih) in pravilno odločilo o sporu, ni podan niti v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).