Jedro

Stranki sta sklenili zadnjo PZ za določen čas v trajanju od 6.6.2003 do 5.9.2003. Pogoje za preoblikovanje in za zakonitost odpovedi delovnega razmerja je torej presojati po ZDR iz leta 2002, ne pa po prejšnjih delovnopravnih predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica sklenila delovno razmerja za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožnici dne 5.9.2003 ni prenehalo delovno razmerje, ko se je iztekla zadnja, šesta pogodba o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) sklenjena za določen čas. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke na vrnitev na delo, na priznanje pravic iz delovnega razmerja, na vpis delovne dobe v delovno knjižico, od 5.9.2003 do 29.2.2004, in na plačilo plač za navedeno obdobje.

Zavrnilo je tudi stroškovni del tožbenega zahtevka. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica sklenila šest PZ za določen čas. Najprej, dne 17.4.2000 (do 17.7.2000), je sklenila PZ za opravljanje del na delovnem mestu bolniške strežnice. Nato, od 17.7.2000 do 16.1.2001, je sklenila PZ za isto delovno mesto zaradi nadomeščanja delavke v bolniškem staležu in denacionalizacijskega postopka. Tretjo PZ, od 17.1. do 5.12.2001, je tožnica sklenila za delovno mesto računovodskega referenta za čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu in nerešenega postopka denacionalizacije. Četrto PZ, od 6.12.2001 do 5.12.2002, je tožnica sklenila za isto delovno mesto (razloga: nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu, denacionalizacijski postopek). Peta PZ, za čas od 6.12.2002 do 5.6.2003, je bila sklenjena za isto delovno mesto zaradi povečanega obsega dela. Zadnjo PZ je tožnica sklenila za čas od 6.6.2003 do 5.9.2003, zaradi začasno povečanega obsega dela.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala začasno povečanje obsega dela tudi v obdobju po 6.12.2001, ki se je nanašalo na pridobitev ISO standarda in na uvajanje novega računalniškega sistema. V to delo so bili vključeni vsi delavci, zato je tožena stranka potrebovala tožničino delo na delovnem mestu računovodskega referenta. Po 5.9.2003 je potreba po tožničinem delu prenehala, tožena stranka po tem dnevu ni zaposlila novih delavcev. Odločitev je sodišče oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990)), na Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju ZTPDR) in na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR), ki je začel veljati 1.1.2003. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje in je soglašalo z njegovo pravno presojo. Ugotovilo je, da tožena stranka po 5.9.2003 ni zaposlila drugega delavca in da tožnica ni ostala da delu po preteku časa določenaga v PZ za določen čas. Toženi stranki ni mogoče očitati sklenitve PZ za določen čas v nasprotju z 9. členom ZDR (1990) in 23. členom ZDR. Zato ni sankcije za zakonsko domnevo, da je tožnica PZ sklenila za nedoločen čas.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da razlog nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu na dan 5.12.2001 ni obstajal. Tožena stranka ni dokazala, da je šlo za povečanje obsega dela v celotnem obdobju. Tožnica je opravljala dela z njenega delovnega mesta tudi potem, ko so pri toženi stranki že uvedli nov računalniški sistem. Ta se na tožničino delo ni nanašal in še danes ne deluje. Sodišče je raziskovalo razlog povečanega obsega dela, ne pa resničnega razloga, zaradi katerega je tožnica sklenila PZ za določen čas, to je nadomeščanje delavke v času porodniškega dopusta. Ni bila upoštevana sodna praksa, po kateri je potrebno pri preoblikovanju delovnega razmerja v razmerje za nedoločen čas presojati v skladu z 9. členom ZDR (1990), ki določa izjeme od obvezne predhodne objave delovnega mesta.

Tožnica se je v celoti sklicevala na navedbe v pritožbi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma, le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi ralogov, ki jih ureja 370. člen ZPP.

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Obseg preizkusa izpodbijane sodbe, ki ga določa 371. člen ZPP, nalaga revidentu, da v reviziji jasno navede, v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in da tudi navede in obraloži razloge, ki jih uveljavlja. Ta določba tudi pomeni (kot je to sodišče že navedlo v svojih številnih odločbah), da mora revident v reviziji navesti vse razloge, ki jih uveljavlja. Zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se sklicijejo na pritožbo, kot je to storila tožeča stranka v reviziji.

Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji - kot je bilo rečeno - ni dovoljeno uveljavljati. Revizijsko sodišče zato ni smelo preizkusiti izpodbijane sodbe v tistem delu, ki se nanaša na navedbe v reviziji o razlogih nadomeščanja delavke, povečanju obsega dela in uvajanju novega računalniškega sistema.

Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče pa je na takšno dejansko stanje vezano na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 246. členu ZDR je določeno, da je zakon začel veljati 1. januarja 2003. To pomeni, da je pravna razmerja, ki so nastala med strankami delovnih in drugih razmerij, ki jih ureja ZDR, presojati po tem zakonu, če so nastala po njegovi uveljavitvi. Za takšna razmerja seveda tudi velja, da je v primeru delovnega spora kot pravno podlago uporabiti določbe ZDR, če v zakonu izrečno ni določeno drugače. Delovno razmerje za določen čas ZDR ureja v 52. do 56. členu. V prehodnih in končnih določbah ZDR (232. do 246. člen) je v zvezi s PZ za določen čas urejena izjema le v 237. členu, ki se nanaša na dveletno časovno omejitev sklepanja PZ za določen čas, ki je urejana v 53. členu ZDR. Zadnjo PZ za določen čas sta stranki sklenili dne 4.6.2003 in je bila sklenjena za obdobje od 6.6. do 5.9.2003 zaradi začasno povečanega obsega dela (listina A2). Kot pravno podlago za odločitev je torej uporabiti določbe ZDR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dokazala začasno povečanje obsega dela, ki je po določbi 3. alinee prvega odstavka 52. člena ZDR lahko razlog za sklenitev PZ za določen čas. Sodišče druge stopnje je takšen dokazni zaključek sprejelo, revizijsko sodišče pa je nanj vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo zato ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija se sklicuje na sodno prakso v zvezi z 9. členom ZDR (1990), ki se nanaša na sklenitev PZ brez objave. Te navedbe za odločitev niso pomembne, zato tudi ni pomembno sklicevanje na sodno prakso, ki je revidentka tudi ni točno navedla.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).