Jedro

Tudi če so predmet spora le stroški disciplinskega postopka je za odločanje stvarno pristojno tisto sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o glavni stvari, to pa je delovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu sodišču v Mariboru.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov spisa izhaja, da tožnik s tožbo v upravnem sporu pri tem sodišču izpodbija odločbo tožene stranke z dne 28.1.2004. S to je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor zoper disciplinsko odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 3.12.2003, s katero je bil ustavljen disciplinski postopek zoper tožnika zaradi zastaranja. Tožnik je ugovor vložil, ker z navedeno prvostopno disciplinsko odločbo ni bilo odločeno o stroških disciplinskega postopka. Tožena stranka je ugovor zavrnila z utemeljitvijo, da mora stranka, skladno z določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, ki se je od uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002), to je od 1.1.2003, pa do začetka uporabe Zakona o javnih uslužbencih, to je do vključno 27.6.2003 uporabljal tudi v disciplinskih postopkih, zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca glavne obravnave. In ker tožnik tega ni storil, ampak je stroškovnik priložil šele ugovoru zoper prvostopno disciplinsko odločbo, je ugovor zavrnila kot neutemeljen.

Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da se spor nanaša na disciplinski postopek zoper tožnika, ki je zaposlen na delovnem mestu vodje skupine-pomočnik direktorja v Oddelku za davčno inšpiciranje Davčnega urada M. Tožnik je torej v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002), javni uslužbenec. Po prehodni določbi 199. člena ZJU se disciplinski postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona, to je pred 28.6.2003, nadaljujejo po prejšnjih predpisih, to je po Zakonu o delavcih v državnih organih. Po navedenem zakonu je bilo zoper odločbo disciplinske komisije dovoljeno sodno varstvo. Glede na to, da gre pri disciplinskem postopku za spor v zvezi z obveznostmi iz delovnega razmerja, gre torej za delovni spor. Za odločanje o delovnih sporih pa je po določbi 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pristojno delovno sodišče. Tožnik v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Navaja, da tožbo v upravnem sporu vlaga zato, ker bi v primeru, da bo delovno sodišče odločilo, da je v disciplinskih postopkih mogoče vložiti tožbo le zoper odločbo o glavni stvari, to je o disciplinski odgovornosti, ne pa tudi zoper stroške, ki so povezani z glavno stvarjo, ostal brez sodnega varstva. Tožbe v upravnem sporu namreč ne bi mogel vložiti zaradi poteka roka, ki ga za vložitev tožbe določa ZUS. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in skladno z določbo 1. odstavka 46. člena ZUS prekine postopek do pravnomočne rešitve zadeve pri Delovnem sodišču v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je navedlo za svojo odločitev in jih, da bi se izognilo ponavljanju ne navaja ponovno.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Za odločitev v tej zadevi je bistvena opredelitev predmeta upravnega spora. Tožnik je sprožil upravni spor, ker je v disciplinskem postopku zoper njega neuspešno uveljavljal povrnitev stroškov tega postopka. Tudi, če so predmet spora le stroški disciplinskega postopka, pa je po presoji pritožbenega sodišča, za odločanje stvarno pristojno tisto sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o glavni stvari. To pa je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, delovno sodišče. V tej zadevi je predmet upravnega spora odločitev o stvarni pristojnosti.

Vprašanje stvarne pristojnosti pa že po naravi stvari ne more biti odvisno od kakšnega predhodnega vprašanja. Zato tudi razlog za prekinitev postopka v smislu določbe 46. člena ZUS ni podan.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.