Jedro

I.Tudi nezakrivljeno oškodovančevo ravnanje lahko pripelje do delne oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari.

Če ne gre za nepričakovano dejanje oškodovanca, se imetnik nevarne stvari ne more v celoti otresti odgovornosti. Zaradi oškodovančeve agresivne vožnje z avtomobilom mimo ustavljenega avtobusa, izza katerega je stopil na cesto in jo hotel prečkati otrok, ne gre za tolikšen obseg prispevka slednjega k nastali škodi, da bi bilo mogoče vsaj delno oprostiti odgovornost voznika.

II. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v izpodbijanem delu (v izreku pod 3) spremeni tako, da se (v izreku pod 2. in 3.) glasi: "Tožena stranka mora solidarno plačati tožeči stranki 1,700.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 200,00 SIT od 6.9.1989 dalje do plačila in od zneska 1,700.000,00 SIT od 11.1.1993 dalje do plačila ter mu povrniti 296.030,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1993 dalje do plačila - vse v 15 dneh".

Tožena stranka mora solidarno plačati tožeči stranki 45.885,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi zaradi škode, ki jo je pretrpel tožnik kot 9-letni deček 29.5.1986, ko je stopil izza avtobusa na postajališču in ko ga je zbil toženec z avtomobilom, ki ga je imel odgovornostno zavarovanega pri toženki, s sodbo z dne 11.1.1993 razsodilo, da mu mora tožena stranka nerazdelno plačati 575.000,00 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški, medtem, ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da sta stranki krivi vsaka pol; za telesne bolečine mu je priznalo 200.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT, za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT, za skaženost 100.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT in za strah za izid zdravljenja 50.000,00 SIT od zahtevanih 100.000,00 SIT ter za gmotno škodo 200.000,00 SIT in tako prisodilo skupaj 575.100,00 SIT in glede na uspeh polovico pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti tej sodbi zavrnilo, pritožbi tožeče pa delno ugodilo in priznalo tožniku vso zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost, medtem ko se je strinjalo, s priznanima odškodninama za telesne bolečine in za strah. Strinjalo se je tudi s porazdelitvijo odgovornosti med strankama v enakih delih. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka "iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP" in predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da sta tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti oziroma sploh nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Napačno sta uporabili tudi materialno pravo, v zvezi s stališčem o soodgovornosti in v posledici tega tudi po višini. Devetletni šolar ne more biti enako odgovoren za posledico prometne nesreče, v kateri je postal sam invalid za vse življenje. Odgovornost odraslega voznika je strožja kot mladoletnega šolarja, ki ni imel izpita iz poznavanja cestnoprometnih predpisov, toženec pa je imel vozniški izpit. Tožnik se je obnašal tako kot odrasli soobčani. Toženec je kršil tri določila zakona za o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Soodgovornost toženca bi bila morda 90 % in tožnika 10 %. Tudi odškodnina je bila bistveno prenizko prisojena, saj ima tožnik že sedaj eno nogo krajšo za 2,5 cm, po 40 letu pa bo potreboval protetiko. Gre za hudo skaženost in hude trajne posledice. Za posledice v bodočih 70 letih življenja, bi mu moralo sodišče prisoditi vsaj tolikšen znesek, da bi si lahko kupil avtomobil v vrednosti 20.000 DEM. Predlaga in prosi, naj najvišje sodišče v Sloveniji odloči tako, da bo odškodnina v uteho in lajšanje bodočih življenjskih težav, ne pa v razočaranje in ponižanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo, in pooblaščencu tožene stranke, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Ne drži splošna revizijska trditev o tem, da sta sodbi tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti oziroma, da sploh nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Revizija niti ne pojasni, v čem naj bi bile podane takšne pomanjkljivosti. Tudi ne gre za procesno kršitev, na katero mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pač pa nižji sodišči nista v vsem pravilno uporabili materialnega prava tako kar zadeva odgovornost strank kakor tudi višino odškodnine.

Pravna podlaga za ugotovitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, kar je avtomobil, ni le v 173. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki postavlja le splošno pravilo o zakonski domnevi za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo. Čim se namreč pojavi ugovor imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, češ da ni odgovoren v celoti ali delno zaradi dejanja oškodovanca samega, je potrebno uporabiti tudi določbe 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR, česar nižji sodišči, vsaj izrecno, nista storili (4. odstavek 338. člena ZPP). Omenjena predpisa določata, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti oziroma, da je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Slednje je seveda potrebno razlagati, da velja to tudi v primerih, ko gre za nezakrivljeno ravnanje oškodovanca za kakršnega gre kot v obravnavani zadevi, pri mlajših mladoletnikih. Toženec in tako tudi toženka (prvi odst. 941. čl. ZOR) se ne moreta v celoti otresti odgovornosti, saj manjka že prvi element za njeno oprostitev - nepričakovanost dejanja oškodovanca. predpis - prvi odst. 32. čl. ZTVCP namreč celo nalaga voznikom posebne vrste vožnjo oziroma pozornost kadar vozijo poleg vozila za javni prevoz potnikov, ki stoji na avtobusnem postajališču. Toženec je torej moral računati s tem, da lahko stopi kdo izza avtobusa na cesto. Uporaba drugi odst. 177. čl. ZOR torej ne pride v poštev.Smisel navedenih pravil je torej v tem, da primarno po načelu vzročnosti odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik in šele, če se dožene, da je vzrok v celoti zunaj obratovanja nevarne stvari (višja sila - prvi odst. 177. čl. ZOR, nepričakovano in neobvarljivo ravnanje oškodovanca in takšno ravnanje tretjega - drugi odst. 177. čl. ZOR) je potrebno tehtati tudi samo ravnanje imetnika nevarne stvari, kar posebej velja še za primer, ko oškodovanec deloma pripomore k škodi (tretji odst. 177. čl. ZOR) in seveda vse to v primerjavi z ravnanjem oškodovanca. Toženec, ki je mogel in moral računati s tem, da z avtobusa mestnega prometa lahko izstopi in se izza njega pojavi tudi kakšen otrok, ni prilagodil svoje hitrosti tem okoliščinam, temveč je vozil poleg avtobusa, ki je zasedal dobršen del desne strani ceste agresivno, saj ga je obvozil, kot sta ugotovili nižji sodišči, celo s hitrostjo, ki je bila večja od tamkaj dovoljene najvišje hitrosti, pri čemer je še najprej zapeljal čez prehod za pešce (58 km/h pred pričetkom zaviranja ob najvišji dovoljeni hitrosti 40 km/h). Takšno vožnjo je vsekakor potrebno oceniti kot agresivno, pri čemer ima še posebno težo dejstvo, da gre za hitro nevarno stvar, ki ogroža nezaščitenega pešca in celo otroka. Spričo ogrožanja same nevarne stvari in še visoke stopnje krivde njenega imetnika, se pokaže, da ti okoliščini izničita otrokovo ravnanje do te mere, da ni mogoče govoriti o njegovem prispevku k nastali škodi v tolikšnem obsegu, da bi bilo mogoče uporabiti določbo 3. odstavka 177. člena ZOR. Tako ni pogojev niti za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke.

Nižji sodišči tudi nista pravilno uporabili materialnega prava pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in za strah. Sodišče prve stopnje, kar sprejema tudi drugostopenjsko sodišče, sicer pravilno ugotavlja trajanje in stopnjo bolečin, ki jih je tožnik trpel po hudih poškodbah in treh operacijah, vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo, torej v razdobju skoraj sedmih let po nesreči, ni pa pravilno odmerilo odškodnine za te bolečine (le 200.000,00 SIT) meneč, da mu ne gre več, ker se je izkazalo, da ni šlo tudi za zlom kolena in hud pretres možgan. Izvedenec je opisal v svojem mnenju vse bolečine, ki jih je imel do konca bolnišničnega in domačega zdravljenja in ki so se pojavljale še potem, kar je bila tudi podlaga za ugotovitev dejanskega stanja. Če med poškodbami ni zloma kolena (navajanje tega je mogoče pripisati netočnim tožbenim navedbam tožnikovega pooblaščenca), to seveda na opisane in ugotovljene bolečine in nevšečnosti ne more vplivati. Za pretres možgan je izvedenec le ugotovil, da ni pustil trajnih posledic. Pravična odškodnina za prestane nevšečnosti in bolečine v zahtevanem znesku 300.000,00 SIT se tako pokaže kot nepretirana. Takšna ugotovitev pa velja tudi za zahtevek za strah za izid zdravljenja. Res otrok še ni sposoben predvidevati, kakšne vse posledice ga bodo čakale v življenju zaradi zadobljenih poškodb, je pa po življenjskih izkušnjah sodeč velik strah otroka ne le samega dejstva, da je zaradi bolnišničnega zdravljenja iztrgan iz svojega domačega okolja, marveč ga je bolj strah kot odraslega operacij, ki jih je doživel kar tri, in to v razdobju skoraj dveh let, pri čemer je pri dveh operacijah dobil mavčne hlače. Tako pravilna uporaba zakonskih določb (200. čl. ZOR) opravičuje odškodnino iz tega naslova v višini 100.000,00 SIT kot pravičen odmerek.

Revizijsko sodišče je tako po pooblastilu iz prvega odst. 395. čl. ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, kakor je razvidno iz izreka te odločbe. K revizijskemu stališču, da sta nižji sodišči prisodili bistveno prenizko odškodnino (neupoštevaje odgovornost je bilo priznanih 91 % zahtevane odškodnine) velja povedati, da mora sodišče soditi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odst. 2. čl. ZPP) in bi tako pomenilo sojenje zunaj teh okvirov prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je tako v pravdi popolnoma uspela, zaradi česar ji gredo tudi pravdni stroški v celoti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odst. 154. čl. in drugega odst. 166. čl. ZPP.