Jedro

Podana je odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ko se je po interni obravnavi močno razburila, ustrašila izrečenih besed in odšla ven na zrak, pri čemer se je zgrudila in padla v nezavest ter si poškodovala desno laket in deloma desno ramo, ker je postopek interne obravnave malomarno (nepremišljeno in nepazljivo) vodila v prisotnosti tožnice v nasprotju z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako da je z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta obšla dolžnost razporeditve tožnice na drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 9.172,00 EUR (za telesne bolečine 4.500,00 EUR, za strah 500,00 EUR in 4.172,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.816,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev materialne škode v višini 488,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.411,30 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 1. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze v nasprotju z navedbami tožnice. Tožnica je namreč zatrjevala, da je do kolapsa in nezgode prišlo zaradi njenih psihičnih težav in zato, ker naj bi jo tožena stranka silila k opravljanju dela, za katerega ni sposobna. Poleg tega je izvedenec jasno navedel, da je do kolapsa prišlo zaradi osebnostne strukture tožnice oz. upada njenih duševnih sposobnosti, kar je povzročilo tožničino občutljivost na stres. Primarni vzrok kolapsa je torej v osebnostni strukturi tožnice in njeni preobčutljivosti. Tožena stranka ne more nositi odgovornosti za posledice, ki spadajo v intimno sfero tožnice, na katero nima vpliva. S tožničinim zdravstvenim stanjem tožena stranka ni bila seznanjena, saj so podatki o njenem zdravstvenem stanju varovani osebni podatki. Iz izvedenskega mnenja dr. P. je razvidno, da so bile duševne sposobnosti tožnice ugotovljene šele s testi, ki so bili narejeni leto dni po nezgodi. Neutemeljeni so očitki sodišča prve stopnje, kaj vse bi v zvezi z delom in obravnavanjem tožnice morala upoštevati tožena stranka. Interna obravnava je bila izvedena na primeren način. Tožena stranka ni razpolagala z manj zahtevnim delom, kot ga je opravljala tožnica, zato je izpeljala postopek interne obravnave in angažirala pooblaščeno zdravnico. Pri preverjanju ustreznosti delovnega mesta je smiselna prisotnost tožnice, zato je neutemeljen očitek, da je tožena stranka odgovorna za neustrezno izvedbo interne obravnave. Navaja še, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo odmerjena v previsokem znesku. Upoštevaje ugotovitve izvedenca ter glede na dejanski obseg bolečin in posledic nezgode je sodišče prve stopnje prisodilo za 35% previsoko odškodnino. Glede na navedeno predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba jih namreč ne konkretizira), ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in sicer kot krivdno ali objektivno. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbo prvega odstavka 131. člena OZ o krivdni odškodninski odgovornosti je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Od navedenih predpostavk sta v obravnavanem primeru po mnenju tožene stranke sporni vzročna zveza in krivda. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenima predpostavkama ugotovilo, da je tožena stranka ravnala malomarno (nepremišljeno in nepazljivo), ko je vodila postopek interne obravnave v prisotnosti tožnice, v nasprotju z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) št. ... z dne 9. 4. 2003 in da je takšno ravnanje v vzročni zvezi z delovno nezgodo tožnice. S citirano odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je kot delovnemu invalidu priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno psihično manj zahtevno, nenormirano delo v dnevni izmeni, brez pogostih ali dolgotrajnih prisilnih drž, s polnim delovnim časom od 4. 11. 2002 dalje.

Delodajalec mora na podlagi 200. člena ZDR delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med drugim zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz besedila prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB, Ur. l. RS, št. 26/2003), ki se je uporabljal v času nastanka škodnega dogodka (10. 7. 2003), izhaja obveznost delodajalca, da mora zavarovanca, pri katerem je invalidnost II. ali III. kategorije invalidnosti, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Pri razporejanju in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri ustreznega delovnega mesta mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 101. člena ZPIZ-1 upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in kolektivnih pogodb. Za zagotovitev ustreznega dela je torej po navedenih določbah zadolžena tožena stranka, ki tožnice ni premestila na drugo ustrezno delo, temveč je s pomočjo pooblaščene zdravnice izvedla postopek interne obravnave z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta s podložkom (pručko). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vodenje takšnega postopka ne pomeni izvršitve dokončne in izvršljive odločbe Zavoda z dne 9. 4. 2003. Tožnica bi namreč tudi z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta še naprej delala v prisilni drži na svojem delu – preštevalka voznine, za katerega po strokovni ugotovitvi invalidske komisije II. stopnje ni več zmožna. Dne 28. 7. 2003 je invalidska komisija podala še dopolnilno mnenje, da zavarovanka ni zmožna za predlagano delo preštevalke voznine v prometni blagajni (priloga A/11). Ne glede na to, ali je tožena stranka razpolagala z drugim ustreznim delom, ki bi upoštevalo omejitve iz izvršljive odločbe, kar kot razlog interne obravnave navaja tožena stranka, pa ob izvršljivi odločbi Zavoda ter jasnih delovnih omejitvah, ki iz nje izhajajo, ni bilo nikakršne podlage za vodenje postopka interne obravnave z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta. Izvedba takšnega postopka po prejemu izvršljive odločbe o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo je v nasprotju z 200. členom ZDR in 101. členom ZPIZ-1-UPB, in zato predstavlja nezakonito (samovoljno) ravnanje tožene stranke.

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, zaradi katerih je štelo, da je ravnanje tožene stranke krivdno. Tožena stranka se je zavestno odločila, da z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta obide dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo, kljub temu, da delo preštevalke voznine ni bilo več primerno tožničini preostali delovni zmožnosti. Delo preštevalke voznine, kot izhaja iz izpovedi tožnice in priče S., je primerno praviloma za zdravega človeka, saj gre za fizično naporno delo, povezano s stojo in dviganjem pladnjev. Iz izjave tožnice z dne 29. 7. 2003 (B/1) in njene izpovedi je razvidno, da je tožnica na svoje težave s krčnimi žilami, hitro telesno in duševno utrudljivostjo skušala v postopku interne obravnave opozoriti, vendar ji prisotni niso hoteli prisluhniti, kljub temu da sta pri interni obravnavi sodelovala tako psiholog kot pooblaščena zdravnica tožene stranke (pri kateri je bila tožnica na preventivnem oziroma obdobnem pregledu). Tožnica se je ob tem dogodku močno razburila, ustrašila se je izrečenih besed in ker jo je dušilo, je odšla ven na svež zrak. Pri vratarju se je zgrudila in padla v nezavest. Poškodovala si je desno nadlaket, deloma pa tudi desno rame. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica že pred obravnavano nesrečo kolapsirala v disciplinskem postopku, ki ga je zoper njo vodila tožena stranka. To je bil tudi opozorilni znak, da tožnica slabo prenaša stres. Glede na takšne dejanske zaključke sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča za neustrezno uresničitev invalidske odločbe, glede pravice do dela na drugem ustreznem delu, odgovorna tožena stranka in so neutemeljene pritožbene navedbe o nepoznavanju zdravstvenih težav tožnice.

Pri ugotovitvi vzročne zveze je pomembno, katero dejstvo je povzročil nastanek škodnega dogodka, kar je vprašanje dejanske narave. Na to se navezuje pravno vprašanje, ali oziroma kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodni dogodek, v katerem je prišlo do kolapsa tožnice. Prisotni pri interni obravnavi so lahko predvideli, da ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin tožnica predlagane ergonomske opredelitve, ki je v nasprotju z izvršljivo odločbo Zavoda, ne bo mirno sprejela, in obenem pričakovali, da jo bo vztrajanje zdravnice razdražilo. Škodljive posledice, ki izhajajo iz nezakonitega vodenja interne obravnave v prisotnosti tožnice, sodijo v sfero tožene stranke in jih nosi tožena stranka sama. S tem v zvezi je bilo v sodni praksi tudi sprejeto stališče, da mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je, ter da se predvidljivost (kot pomemben element adekvatne vzročnosti) nanaša na predvidljivost škodnega dogodka in iz njega izvirajočih posledic (ne pa na nekakšen povprečen in popolnoma zdrav tip oškodovanca). Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. P. (list. št. 91) ne izhaja, da je osebnostna struktura tožnice povzročila njen kolaps. Izvedenec sicer pojasnjuje, da je bil z vidika osebnosti upad duševnih sposobnosti postopen, vendar pa zaključuje, da so bili v konkretnem primeru lahko le zunanji vzročniki (stres) vzrok za kolaps, ne pa psihične motnje oziroma težave tožnice. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se v predmetni zadevi kot vzrok škodnega dogodka upošteva le človekovo ravnanje oziroma dejanje poškodovalca (tožene stranke), ne pa stanje (osebnostne lastnosti) oškodovanca. Nezakonit postopek interne obravnave je predstavljal zunanji, samostojni vzrok stresa, katerega posledice so bile hude in so se pri tožnici manifestirale v obliki nepremoženjske škode. Ob strokovnih ugotovitvah izvedenca psihiatra glede dejanskega vzroka kolapsa tudi ne more biti pomembno, kaj je tožnica glede vzročne zveze zatrjevala, pa tudi sicer gre za zmotno povzemanje tožničinih navedb. Tožnica namreč ni zatrjevala, da je do kolapsa in poškodbe prišlo zaradi njenih psihičnih težav, temveč da je kolaps posledica psihičnega pritiska s strani tožene stranke.

Glede na obrazloženo so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prav tako so v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu OZ. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževano odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem, kot iz naslova strahu. Na pavšalno pritožbeno navedbo, da je odmerjena odškodnina za 35 % previsoka, pritožbeno sodišče odgovarja, da odškodnina v višini 9.172,00 EUR upošteva obseg nastale škode in ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu, ki izhajajo iz ugotovitev izvedenca travmatologa dr. R. v pisnem mnenju z dne 24. 11. 2008 in njegovi ustni dopolnitvi z dne 15. 12. 2008. Izvedenec izpostavlja hude fizične bolečine v trajanju 3 dni, srednje hude bolečine v trajanju enega tedna, lahke bolečine v trajanju enega tedna, občasne bolečine srednje intenzivnosti v trajanju treh mesecev, nošenje mavčne doramenske longete, jemanje analgetikov, opravljene fizikalne terapije in rentgenska slikanja. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti tudi pritožbeno sodišče šteje, da znesek 4.500,00 EUR predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti. Tožnica je utrpela tudi sekundarni strah, ki je bil od lahke do srednje intenzitete in je trajal celoten čas aktivnega zdravljenja. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je zahtevek iz tega naslova utemeljen v višini 500,00 EUR. Upoštevaje slabšo gibljivost glede iztegnitve roke v komolcu za 15°, da se je stanje desne rame trajno poslabšalo za 20 % do 25 % in da ima tožnica težave pri opravljanju večine običajnih življenjskih opravil znesek 4.172,00 EUR predstavlja ustrezno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v višini 9,8 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (opr. št. II Ips 582/2007 z dne 27. 8. 2008).

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.