Jedro

Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.

V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati skupni bruto znesek 46.585,73 EUR, in sicer iz naslova nadur (za čas od junija 2015 do maja 2019), dodatka za delovno dobo (za čas od marca 2018 do maja 2019), dodatka za nedeljsko delo (za čas od junija 2015 do aprila 2019), dodatka za nočno delo (za čas od junija 2015 do decembra 2017), dodatka za delo na praznik (za čas od junija 2015 do decembra 2017) ter premalo izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela (za čas od avgusta 2014 do septembra 2018) v posamičnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/a, b, č, d, e, f izreka). Zavrnilo je zahtevek iz naslova dodatka za popoldansko delo v skupnem bruto znesku 5.197,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežek dodatka za nočno delo v bruto znesku 45,95 EUR ter presežek zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo, dodatka za nedeljsko delo, dodatka za nočno delo, dodatka za delo na praznik, prikrajšanja pri stroških prevoza na delo in z dela (I/c točka izreka, 2. odstavek I/d točke izreka, II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.585,11 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter da je toženka zavezanka za plačilo 90 % sodne take za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del- tč. I/a, b, č, d, e, f, tč. III in IV izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče, ki je sodbo v celoti oprlo na izvedensko mnenje, neutemeljeno ni ugodilo predlogu toženke po dopolnitvi tega mnenja. In to kljub temu, da je izvedenka ugotovila, da je tožnik prejel višjo plačo, kot bi jo prejel po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je prejel plačilo osnovne plače, skladno s pogodbo o zaposlitvi, k temu znesku pa je prejel še dodatno plačilo, ki je pokrilo tudi vse dodatke, ki jih vtožuje v tem postopku oziroma celo preplačilo v znesku 3.824,47 EUR bruto. Glede na takšne ugotovitve izvedenke, bi sodišče prve stopnje zahtevek moralo v celoti zavrniti kot neutemeljen. Ker je sodišče presodilo, da tožniku pripadajo zatrjevana prikrajšanja pri plači, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenka je na glavni obravnavi zaslišana pojasnila, da v pogodbah v zaposlitvi ni upoštevala razlike med neto in bruto zneskom plače, zato je prišlo do napačnega izračuna plač in bi morala opraviti nove izračune v tabeli 6. Toženka je zato predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, kar je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo, s tem pa kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo ugovor pobota z navedbo, da je le ta prepozen. Slednje ne drži. Izvedenka je svoje mnenje podala na obravnavi dne 10. 1. 2023, zato toženka s pobotnim ugovorom, ki ga je podala dne 22. 11. 2022, torej še pred podajo ustnega mnenja, ne more biti prekludirana. Z ugovorom pobota, podanim dne 22. 11. 2022, toženka tudi ni zavlekla reševanja spora, saj je bila izvedenka zaslišana šele dne 10. 1. 2023 in je bilo na voljo dovolj časa, da se pobotni ugovor posreduje nasprotni stranki in izvedenki. Toženka do prvega naroka pobotnega ugovora ni mogla vložiti, saj je izvedenka šele v pisnem mnenju z dne 15. 9. 2022 in na naroku dne 10. 1. 2023 pojasnila svoj zaključek glede preplačila. Ker ni bil upoštevan pravočasno uveljavljan pobot, je storjena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. oziroma 286.a člena ZPP. Toženka je ves čas zatrjevala, da je med strankama dogovorjena višja plača tožnika v celoti pokrivala tudi vse morebitne dodatke. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso (Pdp 718/2016) je stališče sodišča, da se s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče odreči plačilu nadur in dodatkov, ter da slednjih ni mogoče vključiti v pogodbeno dogovorjeno plačo. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik prejemal višjo plačo iz razloga, ker so bili vsi dodatki v plačo že vključeni. Toženka je v vlogah opozarjala tudi na nesklepčnost tožbenega zahtevka in odsotnost trditvene in dokazne podlage. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati navedb, ki jih je tožnik podal po pozivu sodišča po prvem naroku. Tudi po pozivu zahtevek ni bil sklepčen, saj tožnik ni pojasnil, kako je prišel do zatrjevanega števila nadur, kar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo in je kljub temu angažiralo izvedenca. Ne gre spregledati, da je bil tožnik vodja in si je očitno presežke ur pisal zgolj za potrebe tega postopka. Tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Sodišče se sicer sklicuje na izpoved zaslišanih prič, vendar pri tem spregleda, da ne gre za verodostojne priče, saj so vsi navedeni prav tako vložili enake zahtevke, in so zato zainteresirani, da tožnik v postopku uspe. Ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da so evidence tožnika pravilne in da je dejansko opravil takšno število ur, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik ni vložil odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek (od junija 2015 do maja 2019) zaposlen pri toženki na podlagi več zaporednih pogodb o zaposlitvi, in sicer kot "vodja strežbe", nato kot "vodja gostinstva v družbi" in nazadnje kot "vodja hotelskih operacij". Predmet presoje v konkretni zadevi je bilo vprašanje, ali toženka tožniku utemeljeno ni izplačevala dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. V pogodbah o zaposlitvi je bilo namreč sprejeto določilo, da se delavcu ne priznajo presežki opravljenih ur nad tedensko kvoto 40 ur in prav tako ne dodatki za manj ugoden delovni čas. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu toženka vtoževanih nadur ter dodatkov za delovno dobo, za nedeljsko delo, nočno delo in delo za praznik, neutemeljeno ni izplačevala,1 saj se oddelane ure, evidentirane v evidencah, ki jih je predložil tožnik, niso odrazile v obračunu plače, je v tem delu njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Prav tako je ugodilo zahtevku iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, saj toženka upravičenosti tožnika do plačila kilometrine (namesto stroškov javnega prevoza) ni prerekala. V zvezi z višino prikrajšanja se je sodišče prve stopnje oprlo na Tabelo 7 izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenka finančne stroke prikrajšanje izračunala na podlagi podatka o višini osnovne plače, kot izhaja iz predloženih plačilnih list. 7. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da so evidence tožnika pravilne in da je dejansko opravil takšno število ur, kot zatrjuje, ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj je sodišče sledilo evidencam, ki jih je predložil tožnik. Sodišče je pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je ugotovilo opravljeno število ur. Razlogi glede navedenega, podani v točkah 21 in 24 obrazložitve, so jasni in ustrezni ter omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Ni podana niti uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Pritožbene navedbe o ugotovitvah izvedenke v prvotnem mnenju, da je tožnik prejel višjo plačo, kot bi jo prejel po pogodbi o zaposlitvi, niso relevantne. Izvedenka je namreč zaslišana na naroku dne 10. 1. 2023 pojasnila, da je takšno ugotovitev podala ob spregledu dejstva, da je bila v vseh pogodbah o zaposlitvi (razen v prvi), plača določena v neto in ne bruto znesku, zaradi česar je prišlo do napačnega izračuna v prvi varianti izračuna (Tabela 6). Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na drugo varianto izračuna (Tabelo 7), ki je temeljila na znesku osnovne plače za polni delovni čas, kot izhaja iz plačilnih list2 in ne podpira teze toženke, da je tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo glede na dogovorjeno bruto plačo, utemeljeno ni sledilo predlogu toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi s Tabelo 6, saj ta varianta izračuna ni bila podlaga za odločitev.

9. Tožnik ni bil poslovodni delavec ali prokurist, za katere Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)3 v 73. členu dopušča posebno ureditev, ki se med drugim nanaša tudi na plačilo za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da določb njegovih "individualnih" pogodb o zaposlitvi,4 v katerih je določeno, da bo delo preko (polnega) delovnega časa opravljal brez posebnih nadomestil ali plačil, ter da mu ne pripadajo dodatki za manj ugoden delovni čas, ni mogoče upoštevati, saj so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1. Pravilno je razlogovalo, da se tožnik v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se _de facto_ vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 191/2018, VIII Ips 22/2022). Slednje velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca (VIII Ips 22/2022), prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo. Zato je v razmerjih med delodajalci in delavci potreben odmik od splošnega načela avtonomije volje stranke oziroma pogodbene svobode, ki jo dejansko šibkejša stranka običajno ne uživa. Zaradi asimetrije ekonomske moči in za doseganje pravičnosti, je zato v tem smislu potrebna zakonska intervencija (9. člen ZDR-1). Slednje je sodišče prve stopnje pri presoji ustrezno upoštevalo, kot tudi določilo tretjega odstavka tega člena, da določene izjeme lahko določi le kolektivna pogodba, ne pa tudi pogodba o zaposlitvi.

10. V _osnovno_ bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa _poleg pripadajoče osnovne bruto plače_ (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise5 (ZDR-1, kolektivne pogodbe). V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del dogovorjene (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del _osnovne_ bruto plače, zato nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR-1.6 Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. To pa velja tudi za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožnik prejemal višjo plačo iz razloga, ker so bili vsi dodatki v dogovorjeno mesečno plačo že vključeni. Sodišče prve stopnje teh navedb ni spregledalo, saj je v točki 15 in 17 pojasnilo, da toženka ni podala trditev, koliko bi znašala osnovna plača tožnika brez dodatkov, da naj bi bil takšen dogovor strank, torej, da naj bi bili vsi dodatki že vključeni v mesečno plačo tožnika (in torej ne v osnovno plačo), pa toženka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je glede navedenega med drugim ugotovilo, da kaj takšnega niti implicitno ne izhaja iz izpostavljenih pogodb o zaposlitvi, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor je podrobno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, iz katere izhaja, da je tožnik upravičenje, ki ga je uveljavljal s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi in dokazi. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne ponavlja ter se nanje sklicuje. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, na katere je že sodišče prve stopnje podalo prepričljiv in argumentiran odgovor, toženke ne more pripeljati do pritožbenega uspeha. To velja tudi za pritožbene trditve o neverodostojnosti zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj šteje za verodostojne izpovedi zaslišanih prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Pri tem pa je pravilno pojasnilo tudi, da verodostojnosti teh prič ne omaja okoliščina, da so tudi navedene priče od toženke uveljavljale plačilo prikrajšanja pri plači, saj to samo po sebi ne izkazuje interesa prič za izid postopka. Pri tem pa pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva pritrjuje prvostopenjski presoji, da je takšno ravnanje prič pravzaprav indic o sistemsko nepravilnem obračunavanju plač delavcem, ki so imeli sklenjene s toženko t.i. "individualne" pogodbe o zaposlitvi.

12. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je toženka pobotni ugovor uveljavljala v nasprotju z določili 286. člena ZPP, zato ni storjena uveljavljana kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. oziroma 286.a člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z 286.a členom ZPP obe stranki pozvalo, da se do mnenja izvedenke opredelita v dodeljenem roku. Toženka je v svojih pravočasnih pripombah predlagala le neposredno zaslišanje izvedenke, šele v 6. pripravljalni vlogi, vloženi dne 23. 11. 2022 (torej izven dodeljenega roka), pa je podala še pobotni ugovor, pri oblikovanju katerega se je v celoti sklicevala na ugotovitve izvedenke v eni od (napačnih) variant izračuna njenega pisnega izvedenskega mnenja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi morala toženka v skladu z 286. členom ZPP pobotni ugovor podati najkasneje v dodeljenem roku za opredelitev do izvedenskega mnenja. Pobotni ugovor z dne 23. 11. 2022 je zato prepozen. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da z obravnavanjem pobotnega ugovora ne bi prišlo do zavlačevanja postopka. Toženka je pobotni ugovor temeljila na izračunu izvedenke, ki je bil napačen. Ker je prišlo do napake v izračunu, je izvedenka na zadnjem naroku dne 10. 1. 2023 pojasnila, da bi morala za pravilen izračun napraviti natančen preračun neto zneskov v bruto zneske osnovne plače. Slednje pa bi zahtevalo ponovne izračune izvedenke, kar priznava tudi toženka v pritožbi, in bi torej obravnavanje pobotnega ugovora ob upoštevanju novega izračuna zavleklo postopek.

13. Glede odločitve, ki se nanaša na dolžnost izplačila stroškov prevoza na delo in z dela, je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

14. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako toženka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).

1 Dodatka za delovno dobo ni izplačevala le v obdobju od marca 2018 do maja 2019. 2 Izvedenka je na naroku pojasnila, da bi lahko bil znesek osnovne (bruto) plače po plačilnih listah, glede na dogovorjeno neto plačo v pogodbah, pravilen. To je ugotovila po pavšalnem izračunu na pamet, po katerem se neto znesek plače obruti s faktorjem 1,385. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. 4 ZDR-1 termina "individualna pogodba o zaposlitvi" ne pozna, pač pa je v določbah ZDR-1 urejen institut vodilnega delavca (74. čl. ZDR-1), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. 5 Kar pa je v primeru dodatkov iz naslova opravljenega dela v manj ugodnem delovnem času težavno, saj obsega takšnega dela ni mogoče vnaprej predvideti. 6 Primerjaj tudi VDSS, opr. št. Pdp 691/2017, Pdp 718/2016.