Jedro

V izreku dajatvene sodbe mora biti dajatev orisana konkretno in vsestransko opredeljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (o spremembi sodbe sodišča prve stopnje - prvi odstavek izreka) spremeni, tako da se pritožba tožeče stranke v tem obsegu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zahtevku pod 1. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (pod 1.), da mora toženec opraviti končni obračun in primopredajo s tožečo stranko, ker bo sicer končni obračun nadomeščen z obračunom tožeče stranke, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki 826.420,27 DEM.

Zavrnilo je tudi zahtevek (pod 2.) za plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.05.1993 dalje in pomožni zahtevek za plačilo tega zneska v tolarjih. Ugotovilo je sicer, da je toženec opravljal dela tudi v imenu in na račun tožeče stranke v Nemčiji, vendar pa je tožbeni zahtevek (na katerega se nanaša revizija) premalo določen, da bi bil sposoben za obravnavanje, saj bi morala tožeča stranka določno opredeliti, za katere posle naj bi toženec že opravil primopredajo in za katere ne. K temu je bila tožeča stranka pozvana že 09.12.1997. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo delno spremenilo, tako da je ugodilo zahtevku pod 1., razveljavilo pa jo je v odločitvi o zahtevku pod 2. Na podlagi ugotovitev prvega sodišča je pravno opredelilo takratno razmerje med strankama kot mandatno po 749. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZORa), iz takšnega razmerja pa sme tožeča stranka zahtevati izstavitev končnega obračuna in primopredajo poslov. Na tožencu je trditveno in dokazno breme. Zmotno je stališče, da bi morala tožeča stranka določno opredeliti, za katere posle je toženec primopredajo že opravil, in izkazati, kako je vtoževana terjatev nastala.

Toženec je vložil revizijo zoper pravnomočni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka tega člena. Pritožbenemu sodišču očita med drugim, da pri svojem zmotnem stališču ne pove, katere posle naj bi toženec opravil za tožečo stranko, na podlagi kakšnega dogovora oziroma pogodbe o naročilu, na podlagi katerih navodil in naročil naj bi bil sklenjen zatrjevani dogovor med strankama in kakšno naj bi bilo plačilo za opravo poslov. Sodišče je naložilo nemogočo in nedoločeno in sploh neopredeljeno storitev. Šlo je za kršitev določbe 180. člena ZPP.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Že iz procesnega vidika mora tožba obsegati določen zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Ta mora biti oblikovan tako, ko gre za dajatveni zahtevek, kot v obravnavanem primeru, da je dajatev opisana konkretno in vsestransko opredeljena. Če bi sodišče samo dalo sodbenemu izreku določno vsebino, bi s tem prekršilo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 3. člena ZPP). Naloga sodišča je le, da odloči o tem, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik izrecno in določno zahteva, na zakonu utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja. Nedoločen zahtevek torej tudi z materialnopravnega vidika ne more uživati sodnega varstva.

Obravnavani zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka (tožena stranka je dolžna opraviti končni obračun in primopredajo s tožečo stranko...) je povsem nedoločen, saj iz njega ni mogoče razbrati obračun česa naj bi toženec opravil, za katero obdobje, kaj naj bi zajemala primopredaja in podobno. Pri vsem tem tožeča stranka sama navaja, da so bili nekateri obračuni in primopredaje opravljene, vendar pri tem spet ne pove, za katere obračune in primopredaje naj bi šlo. Res določa Zakon o obligacijskih razmerjih, da mora prevzemnik naročila o opravljenem poslu dati obračun in izročiti naročitelju vse, kar je prejel (754. člen). Vendar tako nujno abstraktno izoblikovana zakonska zapoved ne more pomeniti, da je lahko tudi sodbeni izrek tako oblikovan. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenim sodiščem, da je prvo sodišče zmotno sklepalo o nujnosti določne opredelitve zahtevka. Gotovo je, da zakon nalaga tožencu, da opravi obračun in primopredajo, ker je bilo ugotovljeno mandatno razmerje med strankama. Ker pa je bilo le-to zelo zapleteno, se tikalo očitno različnih poslov, ki so potekali v različnih krajih in ki so bili po svoji naravi različni, v njih pa so sodelovali tudi drugi udeleženci tako na strani naročnika kakor tudi prevzemnika, je tudi po tej strani nujno, da je tožbeni zahtevek podan konkretno. Tej zahtevi pa tožeča stranka ni ustregla, in to celo kljub pozivu sodišča na naroku 09.12.1997. V opisanem pogledu je treba reviziji pritrditi, kar že zadošča za ugoditev le-tej in spremembno drugostopenjske sodbe, kakršna je razvidna iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

V tej pravdi bo o stroških odločalo v končni sodbi (četrti odstavek 163. člena ZPP). Zato je bilo treba skleniti, da bo o priglašenih revizijskih stroških odločeno s končno odločbo.