Jedro

Če so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, je Slovensko zavarovalno združenje dolžno odškodnino plačati le pod nadaljnjo predpostavko: da škoda izvira iz uporabe v tujini zavarovanega vozila (prometnega sredstva). Ta predpostavka po prepričanju tožene stranke v konkretnem primeru ni izpolnjena, ker je škoda nastala na ograjenem delovišču (ne na javnem kraju) med izvajanjem gradbenih del in ne med redno, normalno uporabo tujega vozila.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 15.596,73 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrne ter mora tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti 4.314,62 EUR stroškov postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 807,65 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 15.596,73 EUR (prej 3.737.600 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ugotovilo je, da toliko znaša premoženjska škoda zaradi nemožnosti uporabe njegovega avto-dvigala znamke POCLAIN zaradi poškodbe le-tega, do katere je prišlo 26. 8. 1996 pri dvigovanju v Italiji zavarovanega dvigala LINK BELT 108 na gradbišču na Ptuju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča druge stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi revizijski razlog je potrditvah tožene stranke podan zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih o odgovornosti tožene stranke oziroma zaradi njihovega nasprotja z izvedenimi dokazi, drugi pa zaradi zmotne uporabe določbe 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v zvezi z odločitvijo o glavnem zahtevku in določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZOZP lahko oškodovanec, ki mu je bila škoda povzročena v Republiki Sloveniji z uporabo vozila, ki izvira iz države članice EU, oziroma države, katere nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odškodninski zahtevek za povrnitev škode vloži pri Združenju ali pri zavarovalnici, članici Združenja, ki je korespondent za obravnavanje odškodninskih zahtevkov tuje odgovornostne zavarovalnice.

7. Če so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, je Slovensko zavarovalno združenje torej dolžno odškodnino plačati le pod nadaljnjo predpostavko: da škoda izvira iz uporabe v tujini zavarovanega vozila (prometnega sredstva). Ta predpostavka po prepričanju tožene stranke v konkretnem primeru ni izpolnjena, ker je škoda nastala na ograjenem delovišču (ne na javnem kraju) med izvajanjem gradbenih del in ne med redno, normalno uporabo tujega vozila.

8. Okoliščina, ki jo izpostavlja revizija, da se je namreč škodni dogodek pripetil na ograjenem delovišču, na katerega je bil dostop omejen, ne zadošča za presojo, da škoda ni nastala z uporabo tujega delovnega sredstva. Pojma uporabe vozila ZOZP ne definira. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa, ta pa pojem uporabe širi in ga ne omejuje na uporabo vozila na javnih cestah oziroma na prometnih površinah, pač pa poudarja, da je škoda krita, če jo predstavlja posledica, ki pride v poštev po teoriji o adekvatni vzročnosti in jo je mogoče pripisati uporabi oziroma delovanju motornega vozila.

9. Vendar je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je škoda nastala pri uporabi tujega vozila, vseeno materialnopravno zmoten. Ugotovljeno (in med pravdnima strankama nesporno) je bilo: na gradbišču na Ptuju je izkope opravljalo italijansko podjetje I. co. iz Vidma z delovnim strojem – motornim vozilom, registriranim v Italiji; delovni stroj se je »zataknil« v zemlji, zato ga je bilo treba "izvleči"; to je poskušal storiti pri tožniku, ki je kot samostojni podjetnik opravljal storitve z avto-dvigali, zaposlen strojnik; pri tem se je jeklena cev tožnikovega avto-dvigala odtrgala, zaradi česar je delovni stroj italijanskega podjetja padel še nižje, pri čemer se je hidravlika avto-dvigala povsem uničila.

Bistven pogoj za odškodninsko zavezo tožene stranke je, da je škoda nastala pri uporabi vozila prav takrat, ko je bilo v funkciji prometnega sredstva; ko je motorno vozilo uporabljeno kot delovni stroj, ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva.(1) V konkretnem primeru je neposreden vzrok tožnikove škode (izvirajoče iz uničenja hidravlike na njegovem avto-dvigalu) padec (zdrs navzdol) v tujini registriranega vozila, ki ga je dvigoval; v času nastanka škodnega dogodka to (tuje) vozilo ni bilo v funkciji prometnega sredstva (očitno, kar pa ni odločilno, niti ne v funkciji delovnega stroja). Takšna situacija pa, kot pravilno uveljavlja revizija, narekuje presojo o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke in spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Tožena stranka uveljavlja, da je procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o njeni odgovornosti in sicer zato, ker je pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, zmotno štelo, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen.

11. Razlogov o odgovornosti tožene stranke v sodbah nižjih sodišč res ni. Toda k plačilu odškodnine je ni mogoče zavezati, če škoda ne izvira iz uporabe motornega vozila, ta predpostavka pa po že obrazloženem v konkretnem primeru ni izpolnjena. Zahtevek bi bilo tako treba zavrniti tudi v primeru, če bi bila ugotovljena odgovornost tožene stranke in bi sodbi obeh nižjih sodišč o tem vsebovali pravilne in zadostne razloge.

12. Zaradi odločitve o reviziji, kakršno je sprejelo, Vrhovnemu sodišču materialnopravne pravilnosti odločitve o obrestnem zahtevku ni bilo treba preizkušati.

13. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je v pravdi v celoti propadel, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te predstavljajo sodne takse, odmerjene po Taksni tarifi in stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS II Ips247/2006: »Zmotno je revizijsko opozarjanje, da 15. člen ZOZP ne omenja uporabe motornega vozila prav v prometu, saj to jasno izhaja že iz samega naslova zakona, njegovih uvodnih določb in njegovega 3. poglavja. Tako kot za traktor tudi za obravnavano tovorno vozilo (gozdarski tovornjak) velja, da lahko opravlja enkrat prevozno, drugič delovno funkcijo in da se zato obvezno zavarovanje AO ne razširja na primere, ko opravlja delovno funkcijo.«