Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju uvodoma navedene pravnomočne sodbe tega sodišča. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob ponovnem reševanju pritožbe tožeče stranke v celoti upoštevala stališče sodišča o uporabi določb ZPPSL in na tej podlagi vsebinsko pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in nadomestila z odločbo o ugotovitvi obstoja in višine carinske obveznosti v enaki višini, kot jo je ugotovila v prvotnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s pravnomočno sodbo opr. št. U 421/98-8 z dne 26. 1. 2000 odpravilo odločbo tožene stranke št. 02-Up/II-1352/96 z dne 22. 1. 1998, s katero je tožena stranka pod točko I odločbo Carinarnice A spremenila tako, da je tožeči stranki za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji za začasen uvoz št. 9855/CI Terminal in cona A z dne 24. 5. 1995 naložila plačilo carinskih dajatev v znesku 162.693,00 SIT, pod točko II pa pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila. Navedena odločba tožene stranke je bila odpravljena kot nezakonita v svojem dajatvenem delu, oziroma v delu, v katerem je tožena stranka dajatveni del odločbe carinskega organa prve stopnje potrdila, ker v carinskem postopku niso bile uporabljene tiste prisilne določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, dalje: ZPPSL), ki vplivajo na vsebino v carinskem postopku izdanih odločb in po katerih se, glede na temeljno načelo varstva enakosti upnikov stečajne mase in enakosti poplačila, v primerih, kot je obravnavani, lahko izdajajo samo odločbe o ugotovitvi obstoja in višine carinskih dajatev. V delu, v katerem je tožena stranka ugotovila obstoj in višino carinskih obveznosti, pa je bila odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, v ponovljenem postopku odpravila odločbo Carinarnice A št. 02/3-17-Up/I-5146/1-59 z dne 1. 8. 1996 (I izreka) in ugotovila obstoj obveznosti tožeče stranke v skupnem znesku 162.693,00 SIT za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji št. 9855/CI ŽP A z dne 24. 5. 1995 z ugodnostjo po členu 5 Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94), pa ni bilo izvoženo v roku enega leta od prehoda čez carinsko črto (II izreka). Po tem, ko povzame potek celotnega postopka in vsebino v njem izdanih odločb, svojo odločitev utemelji z ugotovitvijo carinskega organa, da uvoženo blago ni bilo v predpisanem roku vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno, česar tožnik tudi v pritožbenem postopku ni izkazal ter z razlogi sodbe Upravnega sodišča št. U 421/98-8 z dne 26. 1. 2000. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ne drži navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni dostavila nobenega dokaza, da je bilo uvoženo blago izvoženo v predpisanem enoletnem roku. Tožeča stranka je v skladu s takratnim zakonom vodila evidence o uvoženih surovinah, o uporabi normativov za izdelavo blaga, o izvozu proizvodov, ki so izdelani iz uvoženih surovin in reprodukcijskega materiala, glede na posamezne UCD. Za vsak uvozni dokument je izdelala pregled porabe uvoženega materiala po tovarniških normativih v izvoženih izdelkih v skladu s pripadajočimi izvoznimi dokumenti. Vrednost izvoženih izdelkov je bila tako kot je zahteval takratni zakon 30 % višja od vrednosti uvoženega blaga, kar bi lahko tožena stranka ugotovila tudi iz svoje evidence, saj se je celoten izvoz vršil preko Carinarnice A. V teku stečajnega postopka so pristojni uslužbenci Carinarnice A s strani tožeče stranke dobili v pregled vso dokumentacijo, ki se nanaša na sporne carinske odločbe, med drugim tudi na zgoraj citirano in niso imeli nobenih pripomb, saj je bilo z njihove strani ugotovljeno, da je dokumentacija pravilno sestavljena in v celoti opravičuje plačilo carine. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka v tej zadevi nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje in kršila upravni postopek in iz nerazumljivega razloga v citirani odločbi ravnala enako, kot v svoji prvi odločbi, saj ni izvedla postopka za ugotovitev obstoja upniške terjatve, kot določa ZPPSL. S sklepom Okrožnega sodišča v A št. St 26/96-11-214 je bil upnik napoten, da zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve začne postopek pred sodiščem ali drugim organom, kar pa tožena stranka ni storila. Tožeča stranka še opozarja, da v tej zadevi tožena stranka nastopa kot upnik in istočasno kot organ, ki naj bi odločal o utemeljenosti obstoja terjatve, kar se po mnenju tožeče stranke izključuje. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju uvodoma navedene pravnomočne sodbe tega sodišča. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob ponovnem reševanju pritožbe tožeče stranke v celoti upoštevala stališče sodišča o uporabi določb ZPPSL in na tej podlagi vsebinsko pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in nadomestila z odločbo o ugotovitvi obstoja in višine carinske obveznosti v enaki višini, kot jo je ugotovila v prvotnem postopku. Sodišče nadalje ugotavlja, da temelji izpodbijana odločba na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku in da tožena stranka v ponovljenem postopku, ob upoštevanju stališča tega sodišča, da je bila v prvotnem postopku carinska obveznost in njena višina ugotovljena pravilno in v skladu z zakonom, ugotovitvenega postopka ni dopolnjevala. Navedbe tožeče stranke, da je začasni uvoz opravičila z izvozom, predstavljajo le ponovitev že v upravnem sporu št. U 421/98 v celoti neizkazanih tožbenih navedb. Kolikor se tožnik sedaj ponovno sklicuje na izvozne deklaracije in izdelan pregled porabe uvoženega materiala v izvoženih izdelkih, predstavljajo takšne njegove trditve tožbeno novoto. Nova dejstva in novi dokazi se v upravnem sporu upoštevajo je izjemoma, če jih prej ni bilo mogoče navesti in če hkrati nedvoumno kažejo, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Kot carinski zavezanec je tožnik v carinskem postopku nedvomno imel možnost, za dokončno dosego carinske oprostitve pa celo obveznost, da začasni uvoz opraviči v predpisanem roku s predpisanimi listinami. Čeprav bi lahko, vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino tudi v postopku s pritožbo ni izkazal. Ker svojih navedb v tem delu tožnik z ničemer ne dokazuje, jim sodišče tudi tokrat ni moglo slediti.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ravnala v skladu z sklepom Okrožnega sodišča opr. št. St 26/96-11-214. Odločba prve stopnje je bila zoper tožečo stranko - carinskega zavezanca v stečaju po uradni dolžnosti izdana dne 1. 8. 1996. Začetek stečajnega postopka na sam potek (in s tem tudi uvedbo) carinskega postopka ne vpliva. Po tem, ko je stečajni senat upnika, katerega terjatev je bila v stečajnem postopku prerekana, s sklepom z dne 13. 11. 1996 napotil, da začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve, predstavlja nadaljevanje uradno uvedenega carinskega postopka, v katerem je bila izdana tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, nadaljevanje postopka za ugotovitev obstoja prerekane carinske terjatve, ki sodi v izključno pristojnost upravnih - carinskih organov. Stališče tožeče stranke, da položaj tožene stranke kot upnika v stečajnem postopku izključuje njeno pravico do ugotovitve obstoja sporne terjatve nima podlage v ZPPSL, Carinskem zakonu (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90) in Zakonu o splošnem upravnem postopku. Odločitev carinskega organa je nenazadnje podvržena tudi sodni kontroli v upravnem sporu.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku pred njeno izdajo pa ni ugotovilo bistvenih kršitev upravnega postopka, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.