Jedro

Sodišče lahko pritrjuje tožnikovi tožbi v tistem delu, ko pojasnjuje, da s člani njegove družine niso zaprosili za odjavo. Ne glede na to pa bi moral tožnik za pridobitev zaprošenega dovoljenja izpolnjevati tudi pogoj dejanskega prebivanja, ki je določen v 1. odstavku 1. člena ZUSDDD. Tako tožnikova zapustitev RS ne ustreza nobenemu izmed razlogov upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje, kot jih določa ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki jo je poslal po pošti, skupaj z življenjepisom in naštetimi prilogami, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. V obrazložitvi Upravna enota ugotavlja, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., in tudi, da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, in sicer Republike Bosne in Hercegovine. To obenem pomeni, da sta tako izpolnjena dva izmed treh v 1. odstavku 1. člena ZUSDDD predpisanih pogojev, ki pa morajo biti za izdajo zaprošenega dovoljenja kumulativno izpolnjeni. Glede izpolnjevanja naslednjega oziroma tretjega pogoja iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD, to je pogoja, ki zadeva vprašanje, ali je tožnik od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel, je bil tožnik ustno zaslišan na veleposlaništvu Republike Slovenije dne 23. 2. 2015. Tedaj je tožnik med drugim izpovedal enako, kot je navedel v svojem življenjepisu, da je na dan 23. 12. 1990 dejansko prebival v Ljubljani in potrdil, da je bil tedaj državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), za tem pa je bil v letu 1993 sprejet v državljanstvo Srbije. Povedal je tudi, da je 22. 6. 1991 otroka A. in B. odpeljal na počitnice k svojim staršem v Sanski Most, nato pa se je s soprogo vrnil v Ljubljano. Prav tako je potrdil v svojem življenjepisu navedena dejstva, da je na podlagi odločitve Predsedstva SFRJ kot kolektivnega vrhovnega poveljnika oboroženih sil SFRJ 18. 7. 1991 začel postopek zapustitve oz. preselitve (predislokacije) v Mostar, BIH, kjer je ostal do 7. 4. 1992, ko je bil premeščen v Beograd, kjer živi še sedaj. Izpovedal je še, da je fizično zapustil Slovenijo dne 25. 8. 1991, ko je odšel v Mostar na podlagi navodil Predsedstva. Na vprašanje, zakaj se v obdobju od 25. 8. 1991 do 25. 8. 1996 ni mogel vrniti v Slovenijo, je odgovoril, da zaradi poznavanja informacije, da je uvrščen na seznam sovražnikov slovenske osamosvojitve in se zato ni niti poskušal vrniti v Slovenijo. Na vprašanje, ali se je poskušal vrniti v Slovenijo v obdobju med 25. 8. 1996 in 25. 8. 2001, je odgovoril, da ne, ker za to niso obstajali ne pravni in tudi ne materialni pogoji. Na zaslišanju je še izpovedal, da je leta 2002 začel s procesom vrnitve družine v Slovenijo s tem, da je pristopil v društvo izbrisanih. Prav tako je na zaslišanju potrdil svojo navedbo v življenjepisu, da nekaterim članom družin oficirjev JLA, ki so bili njegovi znanci, ni bil omogočen vstop v Slovenijo in da se zaradi tega on sam ni niti poskušal vrniti v Ljubljano vse do leta 2003, čeprav si je to želel, enako kot tudi vsi člani njegove družine, kar je sicer mogoče šele, ko bodo nastopili pogoji za dostojno življenje, saj bi bilo zanj ponižujoče beraško življenje, ker je general in ga večina njegovih znancev v Sloveniji spoštuje. Navedel je še, da je leta 2002 zaprosil Republiko Slovenijo za vrnitev stanovanjske pravice. Vendar iz njegovi vlogi priloženega dopisa Ministrstva za obrambo z dne 19. 2. 2003 po ugotovitvi Upravne enote izhaja, da tožnikova družina v skladu s slovensko zakonodajo nima več pravice do vrnitve oz. dodelitve omenjenega stanovanja na naslovu ... Na posebno vprašanje, v kateri državi je središče njegovih življenjskih interesov, je tožnik na ustnem zaslišanju odgovoril, da je središče njegovega življenjskega interesa v Sloveniji, saj bodo kmalu izpolnjeni pogoji za dostojno življenje v Sloveniji, kjer bo lahko plačal vse svoje obveznosti do države.

3. Upravna enota na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal dne 23. 2. 2015 na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju pri veleposlaništvu, opozorjen na kazensko in materialno odgovornost, ter v njegovem pisnem odgovoru z dne 11. 1. 2016 na njen dopis z dne 30. 12. 2015, s katerim ga je seznanila s svojimi ugotovitvami v postopku, zaključuje, da je dejanski razlog, zaradi katerega je tožnik kot oficir JLA zapustil Slovenijo, odredba njegovega tedanjega delodajalca za selitev oz. premestitev v Mostar, BIH, in kasneje v Srbijo, torej njegova odločitev, da zapusti Slovenijo zaradi službe, ki jo je tedaj imel kot oficir JLA do upokojitve v letu 1997. Pri tem ugotavlja, da tožnik Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ni zapustil iz razloga, ker bi ga na delo poslala pravna oseba iz Republike Slovenije, saj njegov tedanji delodajalec ni imel sedeža v RS in zato v njegovem primeru ne gre za upravičeno odsotnost iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, zaradi katerega bi bi bilo kljub njegovi odsotnosti iz RS mogoče šteti, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen. V tej zvezi še dodaja, da je tedanje Predsedstvo RS vse starešine in zaposlene v JLA s pozivom, razglašenim 27. 6. 1991 po začetku agresije na RS, pozvalo k zapustitvi JLA, oziroma k prestopu iz JLA v Teritorialno obrambo RS, kjer bi lahko tožnik nadaljeval svoje delo oz. zaposlitev, kolikor bi to dejansko bil njegov interes. Ker je torej tožnikova odsotnost iz RS v neprekinjenem trajanju trajala več kot leto dni in ne gre za upravičen razlog iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, tako tudi ni izpolnjen zakonski pogoj glede tožnikovega dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Odhod tožnika oziroma njegove družine torej ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je tožnik nesporno zapustil RS zaradi službe v vojski JLA kot oficir že 25. avgusta 1991, torej še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in v času, ko je bilo še možno vložiti prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS) in vse od tedaj med njim in RS ne obstajajo dejanske trajne povezave, saj je odsoten iz RS več kot 20 let, kar je treba šteti za prekinitev dejanskega življenja v RS, saj je navedena odsotnost že tako dolga, da se ne more več smatrati za dejansko življenje v RS. V vsem tem času je tožnik opravljal življenjske aktivnosti v tujini in se v RS nikoli ni vračal, kar je rezultat njegove svobodne volje in odločitve.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Tožnik v tožbi navaja, da sta oba upravna organa nepravilno uporabila materialno pravo, češ da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen ZUSDDD, zaradi česar je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Toženi stranki očita, da ni upoštevala dokazil, na podlagi katerih naj se v konkretnem primeru uporabi 3. odstavek 1. člena ZUSDDD, češ da tožnik v času trimesečnega moratorija kot polkovnik in poveljnik 350. raketnega polka PZO JLA tedanjih skupnih oboroženih sil Jugoslavije, v kateri je bila tudi RS, sploh ni trajno zapustil RS, ampak je le izvrševal Odlok Predsedstva SFRJ kot kolektivnega vrhovnega poveljnika JLA, katerega član je bil kot predstavnik RS tudi dr. Janez Drnovšek, ki se je tudi udeležil seje 18. 7. 1991. Tožnik meni, da je bilo Predsedstvo SFRJ kot vrhovni poveljnik oboroženih sil v tistem času pravna oseba tudi Republike Slovenije. Nadalje navaja, da prijava stalnega prebivališča tožnika ni prenehala na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pač pa je bil, tako kot soproga C. in oba otroka, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 14. 2. 1992 na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992 s strani neznanega organa, z nečitljivim podpisom in brez overitve s službenim pečatom. Tožnik dodaja, da so v upravnih spisih dokazi, da so bili člani njegove družine tedaj (17. 1. 1992) kot begunci v Beogradu. Izbris je zato pomenil grobo kršitev Ustave RS in zakonov Republike Slovenije ter kaznivo dejanje s hudimi posledicami. Tožnik in soproga niti hčerka in sin niso zaprosili za odjavo stalnega prebivališča in niso nikogar pooblastili, da jih odjavi, zato so bili nezakonito in protiustavno izbrisani iz registra stalnih prebivalcev RS, brez pravne podlage in kakršnekoli pravnomočne sodbe. Tožnik dodaja, da ob njemu znanih primerih maltretiranja in zavračanja oseb na slovenski državni meji, ki so bile tako kot on razglašene za sovražnike slovenske osamosvojitve, svoje družine temu opravičeno ni želel izpostavljati s poskusi vračanja v Slovenijo v času, ko za to še niso obstajali pravni pogoji. Tožnik poudarja, da nikoli ni bil sovražnik Slovenije in slovenskega ljudstva in da je storil vse, da se spopad v Sloveniji ne bi spremenil v vojno. S tem v zvezi navaja, da je bil za vedno sovražnik vojne kot metode za reševanje političnih sporov in da je prav to razlog za nadaljevanje vojne, ker politiki niso sporazumno rešili krize, kar je tudi dejanski razlog za njegovo dolgoletno odsotnost, za kar vedo številne priče, ki jih poimensko našteva. Nadalje navaja, da je leta 2002 začel postopek za povrnitev stanovanja, za kar je pooblastil E.E., včlanil se je v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije in vložil prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje. Meni, da mu kot imetniku stanovanjske pravice le - te ne bi smel nihče odrekati ali odvzeti, vrnitev stanovanja pa je materialna podlaga za vrnitev njegove družine v Slovenijo. Po mnenju tožnika številne trditve v obrazložitvi izpodbijane odločbe izražajo do njega sovražen odnos, ker je bil polkovnik JLA, medtem ko šteje navedbe o pozivu k zapustitvi JLA za žalitev častnika JLA, češ da je dezerterstvo kaznivo dejanje in je tudi najbolj neetično. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in je utemeljena na 1. odstavku 1. člena v povezavi s 1. č členom ZUSDDD, ki opredeljuje pojem dejanskega življenja v RS in odsotnosti iz RS, ki dejanskega življenja ne prekinejo, zato je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. V tožbi pa so le ponovljene navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Pri svoji obrazložitvi tožena stranka vztraja in jih v odgovoru na tožbo ne ponavlja. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

9. Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v primeru tožnika ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem 5-letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pri tožniku ni izpolnjen, ker tožnik v RS nima središča življenjskih interesov. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih oba upravna organa navedla v svojih odločbah, zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca v 2. odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne ponavlja razlogov, ki sta jih za sprejeto odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženih upravnih spisov navedla oba upravna organa prve in druge stopnje, pač pa se v celoti sklicuje na razloge, ki so celovito navedeni v obeh upravnih odločbah.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da do leta 2002 ni bilo nobene pravne niti druge možnosti za vrnitev v Slovenijo, pa ob upoštevanju navedb tožnika ob njegovem ustnem zaslišanju na veleposlaništvu, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik, ki ga je brez pripomb lastnoročno podpisal in se nahaja v upravnem spisu, sodišče ugotavlja, da iz njegove izpovedbe niti ne izhaja, da bi mu vojna v Sloveniji preprečila, da bi se vrnil nazaj v Slovenijo, saj je sam izpovedal, da je oba otroka 22. junija 1991 odpeljal k staršem v Sanski Most (BIH), kjer sta otroka ostala na počitnicah, tožnik pa se je z ženo vrnil v Ljubljano, kjer je živel do konca avgusta 1991, ko ni bilo več vojne v Sloveniji. Zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju na veleposlaništvu pa je javna listina, za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa, kot je v svoji obrazložitvi pravilno pojasnila tudi že tožena stranka.

11. Glede tožbene navedbe, da je bil tožnik izbrisan na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992, ter da je bil izbrisan dne 14. 2. 1992 in ne na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa sicer res izhaja, da je prišla iz Mostarja depeša o odjavi z dne 14. 2. 1992, vendar pa ne glede na to, kaj je bila podlaga za izbris iz registra stalnega prebivalstva sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva, kar je bilo izvršeno 26. 2. 1992, nezakonit, saj Upravna enota temu ne nasprotuje oziroma temu smiselno implicitno pritrjuje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (v 2. odstavku na strani 6). Sodišče se tudi strinja s tem, da je treba v primeru tistih, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva sanirati nezakonito stanje in je tudi že sam ZUSDDD namenjen prav temu. Vendar pa morajo kljub temu tisti, ki želijo na podlagi tega zakona pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa ta zakon in torej dovoljenja za stalno prebivanje ne morejo dobiti zgolj na podlagi dejstva, da so bili nezakonito izbrisani. Če bi se komurkoli izdalo dovoljenje za stalno prebivanje zgolj na podlagi tega dejstva, bi bili tisti, pri katerih se je ugotavljalo izpolnjevanje tudi ostalih predpisanih pogojev, ki jih določa ta zakon, v neenakem položaju.

12. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva v mesecu februarju 1992 nezakonit, sodišče lahko pritrjuje tožnikovi tožbi v tistem delu, ko pojasnjuje, da s člani njegove družine niso zaprosili za odjavo. Ne glede na to pa bi moral tožnik za pridobitev zaprošenega dovoljenja izpolnjevati tudi pogoj dejanskega prebivanja, ki je določen v 1. odstavku 1. člena ZUSDDD.

13. Sodišče pa se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, kolikor tožnik meni, da vsak sam prosto odloča, kje je središče njegovih življenjskih interesov. V skladu s 1. odstavkom 1.č člena ZUSDDD se namreč središče življenjskih interesov presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave, torej mora biti središče življenjskih interesov izkazano tudi navzven z določenimi ravnanji in zato ne zadostuje zgolj to, kje si posameznik želi, da je središče njegovih življenjskih interesov.

14. Glede tožbenih navedb, da tožnik ni prostovoljno zapustil Slovenije, pač pa je Predsedstvo SFRJ izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Slovenije, in da je tožnik kot oficir JLA le izvrševal ta odlok , sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let in to so, na kratko povzeto, naslednji razlogi: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na točno določenih pravnih podlagah. Tožnik navaja, da je zapustil Republiko Slovenijo, ker je tako odredil njegov tedanji delodajalec, to je JLA, le- ta pa je morala tako ravnati na podlagi odločitve tedanjega Predsedstva SFRJ. Vendar pa 1.č člen ZUSDDD tega razloga ne določa kot razloga upravičene odsotnosti za prvih pet let odsotnosti, kot sicer pravilno pojasnjuje že tožena stranka v svoji obrazložitvi. Upravičen razlog za prvo petletno odsotnost bi bil, če bi posameznika poslala izven Republike Slovenije pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (2. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), kar pa JLA v avgustu leta 1991 nedvomno ni bila. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 111/2016 z dne 26. 10. 2016. Tako tožnikova zapustitev RS ne ustreza nobenemu izmed razlogov upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje, kot jih določa ZUSDDD.

15. Tožnik tudi navaja, da niso bile zaslišane razne priče. Vendar pa po mnenju sodišča opustitev tega dokaza ne more spremeniti dejstva, da je tožnik kot pripadnik JLA zapustil Republiko Slovenijo, ker se je JLA umaknila iz Slovenije, tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zakonodajalec ni navedel med razloge upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. V zvezi s tožbeno navedbo, da se v Slovenijo niso mogli vrniti, ker naj bi bil tožnik razglašen za sovražnika, pri čemer se tožnik sklicuje na časopisni članek v Slovenskih novicah z dne 6. 4. 1995 z naslovom Vsi nezaželeni, pa sodišče pojasnjuje, da časopisni članek ne more predstavljati razloga, da se ne bi mogel vrniti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil iz tega razloga tožnik ali njegova družina kdaj zavrnjeni na meji.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik leta 2002 poskušal dobiti nazaj stanovanje, ki ga je zapustil v Republiki Sloveniji, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo to po navedbah samega tožnika šele leta 2002. Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna tožnikova ravnanja v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po izteku prvega petletnega obdobja. To izhaja iz določil 1.č člena ZUSDDD, ki najprej v tretjem odstavku navaja, kdaj se šteje, da je odsotnost upravičena, če je trajala več kot eno leto. Nadalje iz četrtega odstavka citiranega člena izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanje osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz navedenega torej izhaja, da so ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed taksativno določenih razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Stanovanjsko pravico pa naj bi tožnik poskušal urejati šele leta 2002, to pa je več kot deset let po njegovi zapustitvi Republike Slovenije (dne 25. 8. 1991), zaradi česar glede na določilo 1.č člena ZUSDDD to ne more biti upoštevno. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v primerljivi zadevi št. I U 1621/2014. Iz navedenega razloga tožnikov poskus pridobitve stanovanjske pravice leta 2002 ne more predstavljati takega dejanja, zaradi katerega bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

17. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Sodišče ni odločalo na podlagi glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s tem, da je kot dokaz predlagal zaslišanje prič. Vendar pa tožnik ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje naštetih prič, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata.