Jedro

Tožnik je bil 23. 8. 1991 na lastno željo oziroma željo staršev odjavljen iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji in odšel v tujino po lastni odločitvi družine, ker je ta sledila takratnemu tujemu delodajalcu. Tožnik tudi ni izkazal, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah ali zdravstvenih razlogov. Ker ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 let po odhodu iz te države, je prvostopenjski organ pravilno štel, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in zato mu tudi ni bilo treba ugotavljati, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in navaja, kaj je priložil k vlogi. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je imel tožnik od rojstva 16. 12. 1987 prijavljeno stalno prebivališče v V., ..., dne 23. 8. 1991 pa je na tem naslovu stalno prebivališče odjavila njegova mama in navedla kot novo stalno prebivališče ... Na dan 25. 6. 1991 je bil torej tožnik državljan Bosne in Hercegovine in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče do 23. 8. 1991, ko ga je mama odjavila na naslov stalnega prebivališča v ... Kot razlog je navedena zaposlitev staršev. Tožnik spada v kategorijo tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tedaj je bil tožnik še mladoleten in ni mogel sam odločati o kraju oziroma državi svojega prebivanja, zato je treba ugotoviti razlog, zaradi katerega sta starša skupaj z njim zapustila Republiko Slovenijo.

3. Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji in na podlagi določb 1.č člena ZUSDD preverjal, če je v Republiki Sloveniji središče njegovih življenjskih interesov. V primeru upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ne bi bilo prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Glede na to je prvostopenjski organ ugotavljal razloge za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, ki lahko traja več kot 1 leto, kot je to določeno v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pri tem je ugotovil, da tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledice izbrisa, iz dokumentacije ni razvidno, da bi zapustil Republiko Slovenijo, ker bi ga pravna oseba iz Slovenije poslala na delo, študij ali zdravljenje iz Republike Slovenije ali da je bil zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi tožnik ali njegov zastopnik vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in ga ne bi mogel pridobiti zaradi neizpolnjevanja pogojev in bi mu bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen. Iz dokumentacije tudi ni razvidno, da bi bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih, tožnik tudi ni predložil dokaza, ki bi potrjeval, da se zaradi zdravstvenih razlogov ali zaradi vojnih razmer v drugih državah ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, prav tako pa ni razvidno, da bi bil kdajkoli zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Tako ni mogoče trditi, da je odsotnost tožnika iz Republike Slovenije upravičena za obdobje prvih 5-tih let po odhodu iz Republike Slovenije, to je od leta 1991 do 1996. Tožnik je bil 23. 8. 1991 na lastno željo oziroma željo staršev odjavljen iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji in odšel v tujino po lastni odločitvi družine, ker je ta sledila takratnemu tujemu delodajalcu A. Tožnik tudi ni izkazal, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah ali zdravstvenih razlogov. Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 let po odhodu iz te države, prvostopenjski organ šteje, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in zato tudi ni ugotavljal, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik ni izkazal, da je Republika Slovenija središče njegovih življenjskih interesov, ampak navaja, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju ESČP) izdalo sodbo, ki zavezuje Republiko Slovenijo, katera je storila izbris 37.000 neslovenskih občanov, da mora vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in za izdajo posebne odločbe za nazaj, to tudi storiti. Prvostopenjski organ je ravnal v nasprotju z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). V sodbi ESČP nikjer ne piše, da je vlaganje zahtev časovno omejeno. Nadalje navaja, da bi moral prvostopenjski organ obrazložiti, katere pogoje bi moral izpolnjevati, da bi dobil pravico do izdaje posebne odločbe. Prvostopenjska odločba je v koliziji z mednarodnimi pravnimi predpisi. ESČP je izdalo sodbo, s katero je Sloveniji naložilo, da mora za izbrisane prebivalce izdati odločbo o stalnem prebivanju. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe pa se navaja, da je imel do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče, da je bil tega dne izbrisan ter hkrati da tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledice izbrisa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu izda odločbo o stalnem prebivanju.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 25. 11. 2014 in predlaga sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

9. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnika ni podana upravičena 5-letna odsotnost, navedena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi. Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 leto po odhodu iz te države, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in mu zato ni bilo treba ugotavljati, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija izvedla nezakonit izbris 37.000 osebam in da je treba vsakomur, ki vloži zahtevo izdati odločbo z veljavnostjo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da v primeru tožnika ne gre za izbris, ki se je zgodil v februarju leta 1992. Tožniku stalno prebivališče ni prenehalo, ker bi zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak ker je bil že prej, to je v avgustu leta 1991 odjavljen s stalnega prebivališča s strani matere, ki je zanj prijavila novo stalno prebivališče v ...

11. Glede tožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ obrazložiti, katere pogoje bi moral tožnik izpolnjevati, sodišče ugotavlja, da je v prvostopenjski odločbi zelo podrobno pojasnjeno, zakaj tožnik ne izpolnjuje posameznega pogoja iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Obrazložitev odločbe ima vse potrebne sestavine, da se jo da preizkusiti.

12. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi vsebovala prvostopenjska odločba kakršnakoli protislovja, saj ni navedeno, da bi imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče do 26. 2. 1992, ampak je navedeno, da je bilo zanj bivališče odjavljeno že v avgustu leta 1991. Pravilno je navedeno, da tožnik Republike Slovenije ni zapustil zaradi posledice izbrisa. Res pa je, da je še 25. 6. 1991 živel v Sloveniji, kot zatrjuje v tožbi, vendar je nekaj mesecev kasneje bil odjavljen po materini volji iz stalnega prebivališča, za tem pa je skupaj s starši Republiko Slovenijo tudi zapustil. 13. V zvezi z navedbami, da je odločba v nasprotju s 6. in 14. členom EKČP, pa se sodišče do teh navedb ne more opredeliti, ker so neobrazložene in nekonkretizirane. Razen tega lahko pri odsotnosti, daljši od 1 leta, ob izpolnitvi pogoja iz tretjega in četrtega odstavka 1.č člena ZUSDD oseba izkaže pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji le v primeru odsotnosti do 10 let. V primeru daljše odsotnosti pa oseba ne more več izkazati pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, tožnik pa je odsoten že več kot 10 let. 14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.