Jedro

Gotovo je, da v večini primerov ni bilo očividcev tatvin in gotovo je tudi, da zgolj naznanitev kaznivega dejanja s strani trgovcev oziroma pooblaščencev ter popisi odtujenih stvari, ne zadoščajo za utemeljen sum, da naj bi obdolžena B. B. storila obravnavana kazniva dejanja. Če pa se k tem dokazom ob bok postavijo še video posnetki nadzornih kamer, glede katerih ni moč govoriti, da so prima facie nezakoniti, pa o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ne more biti več dvoma.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolžena A. A. in B. B. podaljšalo pripor za dva meseca iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega A. A. Ne navajajo razloga za pritožbo, smiselno pa uveljavljalo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

Zagovornik obdolžene B. B. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in razumno ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo tudi utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, za njuno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. Ob tem, ko se zagovorniki obdolženega A. A. ne dotikajo zaključka o utemeljenem sumu, obrazloženo problematizirajo zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Ko je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj obstaja konkretna in resna ponovitvena nevarnost, se je oprlo na številne okoliščine, ki se tičejo obdolžencu očitane kriminalne količine, kot tudi na številne okoliščine subjektivne narave. Te okoliščine so nanizane v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa in pritožbeno niso problematizirane. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede na sedaj obravnavano kriminalno količino, ki zajema celo serijo istovrstnih kaznivih dejanj, katerih je obdolženec utemeljeno osumljen, glede na obdolženčevo dosedanje življenje, ko mu izvrševanje kaznivih dejanj naj ne bi bilo tuje ter glede na dejstvo, da je brez zaposlitve in brez premoženja, da je pri obdolžencu podana resna in konkretna nevarnost, da bi na prostosti z izvrševanjem takšnih kaznivih dejanj, kakršnih je sedaj utemeljeno osumljen, tudi nadaljeval. To nevarnost je ocenilo kot tako resno in konkretno, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Tudi ta zaključek je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv. Izrazite ponovitvene nevarnosti že pojmovno ni moč preprečiti s pritožbeno predlaganim osebnim omejevalnim ukrepom.

6. Nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti. Pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženca prav nobena navezna okoliščina ne veže na ozemlje Republike Slovenije. Glede na navedeno tudi za pritožbeno sodišče ne more biti dvoma, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje Republike Slovenije zapustil in tako onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Takšen sklep je še posebej na mestu ob pritožbeno neproblematizirani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da očitno obdolženec često menjava svoja bivališča, ko je bilo, kot izhaja iz zadeve v kateri je bila obdolžencu izrečena sodba o kaznovalnem nalogu, potrebno iskanje obdolženca zaradi vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu. Ta obdolženčeva izrazita mobilnost in neobstoj okoliščin, ki bi ga vezale na ozemlje Republike Slovenije, tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega in s tem onemogočanja izvedbe kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. S pritožbeno izpodbijanim sklepom pripor ni bil odrejen, temveč podaljšan, zato pritožbena graja odsotnosti obsega škode v sklepu o odreditvi pripora ne more biti utemeljena. Pritožbeno se ne zatrjuje, da je skrb za mladoletnega otroka nova okoliščina, ki bi nastala po storitvi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zato v okviru odločanja o utemeljenosti pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, ne more imeti posebne teže. Izkaže se tako, da pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega A. A. niso utemeljene, zaradi česar pritožbi ni bilo moč priznati uspeha.

7. Enako usodo pa deli tudi pritožba zagovornika obdolžene B. B. Pritožnik pravilno ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v utemeljitev utemeljenega suma sklicuje na nepravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Pritožnik pa očitno prezre, da zaključek o utemeljenem suma ne temelji zgolj na tem sklepu, temveč je sodišče prve stopnje glede vsakega kaznivega dejanja nanizalo dokaze, ki so bili preskrbljeni tekom predkazenskega postopka ali pa že tekom preiskave, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na to, da je podan utemeljen sum storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Gotovo enega od nosilnih dokazov predstavljajo posnetki nadzornih kamer, glede katerih nezakonitost pa zagovornik uveljavlja na povsem načelni ravni in zato v okviru tega pritožbenega postopka neutemeljeno. Glede na obvestila in dokaze, ki jih je policija zbrala tekom predkazenskega postopka ni moč pritrditi pritožniku, da iz posnetkov ni razvidno, da naj bi obdolžena B. B. odtujila kakršnekoli predmete v obravnavanih trgovinah. Gotovo je, da v večini primerov ni bilo očividcev tatvin in gotovo je tudi, da zgolj naznanitev kaznivega dejanja s strani trgovcev oziroma pooblaščencev ter popisi odtujenih stvari, ne zadoščajo za utemeljen sum, da naj bi obdolžena B. B. storila obravnavana kazniva dejanja. Če pa se k tem dokazom ob bok postavijo še video posnetki nadzornih kamer, glede katerih ni moč govoriti, da so prima facie nezakoniti, pa o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ne more biti več dvoma.

8. Sodišče prve stopnje pa je po sodbi pritožbenega sodišča pravilno zaključilo tudi, da je obdolženka ponovitveno nevarna in begosumna. Že sama serija obdolženki očitanih kaznivih dejanj, katerih je utemeljeno osumljena in v zvezi s tem izkazana obdolženkina trdna odločenost izvrševanja kaznivih dejanj ter njena organiziranost kažejo na izrazito nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Res je, da niso povsem konkretizirani primeri, ko naj bi bili zoper obdolženko vloženi obtožni akti, a dejstvo je, da je vsaj eden od obtožnih aktov v zvezi s premoženjskim kaznivim dejanjem, bil preizkušen, da je torej prestal formalni in materialni preizkus, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo IV K 20036/2022 obdolženki sicer nepravnomočno izreklo pogojno obsodbo (sodba o kaznovalnem nalogu). To obdolženkino ravnanje iz preteklosti, ko je torej podan utemeljen sum, da je storila obravnavanim dejanjem sorodno kaznivo dejanje in pa sedem kaznivih dejanj velike tatvine, storjenih v relativno kratkem časovnem obdobju na ozemlju praktično cele Slovenije, ob dejstvu, da je obdolženka brez premoženja, brez prihodkov, tudi brez socialne podpore, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča kaže na nevarnost, da bi obdolženka, če bi ostala na prostosti, z izvrševanjem enakih kaznivih dejanj tudi nadaljevala. Glede na to ne more biti dvoma v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženkini izraziti ponovitveni nevarnosti.

9. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je obdolženka tujka, državljanka Republike Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, da je na Republiko Slovenijo ne veže nobena tako močna okoliščina, da Republike Slovenije ne bi zapustila in se na ta način izognila kazenskemu postopku za obravnavana kazniva dejanja. Razen tega je izpostavilo še, da je obdolženka brez zaposlitve, brez dohodkov, da v Sloveniji ni lastnica nobene nepremičnine, da niti nima stalnega, ne začasnega prebivališča, da nima družine, da so njeni otroci v Avstriji ter v Bosni in Hercegovini in da so tudi sorodniki v tujini. Na tej podlagi ob dejstvu, da očitno menjuje lokacije bivanja po Sloveniji, je sodišče prve utemeljeno zaključilo še, da obstaja tudi resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženka v primeru izpustitve na prostost zapustila ozemlje Republike Slovenije in tako onemogočila izvedbo kazenskega postopka. Zgolj zato, ker obdolženka zanika storitev očitanih ji kaznivih dejanj, še ne more biti brezpogojno problematičen zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženka v Sloveniji nahajala zgolj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Dejstvo, da naj bi se obdolženka po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj še nahajala na ozemlju Republike Slovenije, seveda ne more biti garant, da bo tako tudi v bodoče, zlasti sedaj, ko pa je kazenski postopek tudi formalno začet. Zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog je dolgotrajen postopek, zaradi česar ne more imeti posebne teže pritožbeno zatrjevano dejstvo, da naj bi se obdolženka v času bivanja v priporu že odvadila uživanja prepovedanih drog, oziroma da naj bi že prebrodila abstinenčno krizo.

10. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tudi glede obdolžene B. B. podan tako priporni razlog ponovitvene nevarnosti kot tudi begosumnosti in da sta nevarnost pobega in nevarnost kriminalnega rediciva tako intenzivni in izraziti, da ju je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Tako ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, zlasti ob tem, ko je tudi po sodbi pritožbenega sodišča test sorazmernosti pokazal, da je ta osebni omejevalni ukrep, glede na serijo obdolženki očitanih kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem časovnem obdobju, sorazmeren ukrep.

11. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena uradoma upoštevna kršitev, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.