Jedro

Vrhovno sodišče opravi preizkus v okviru določbe 427. člena ZKP le, če se mu ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi iz razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP), pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Obsojenčevih izjav policistu v okoliščinah, ko je obsojenec po storitvi kaznivega dejanja večkrat sam klical po telefonu kriminalista domov, pri čemer se vsebina njunih pogovorov ni nanašala na okoliščine storitve kaznivega dejanja, pač pa sta govorila o okoliščinah v zvezi z obsojenčevo vrnitvijo iz tujine, o razgovorih pa niso bile sestavljene nobene uradne listine, pač pa je o tem izpovedoval kriminalist, zaslišan kot priča, ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije oziroma izjavo, dano policiji v fazi zbiranja obvestil na podlagi 148. člena ZKP.

Izpodbijanje primernosti izrečene kazni ne predstavlja zakonitega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih M.S. in obsojenega G.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino, obsojena M.S. 120.000 SIT, obsojeni G.D. pa 80.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti sta bila obsojena M.S. in G.D. spoznana za kriva storitve vsak po enega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, za kateri jima je sodišče izreklo: M.S. 1 leto in 6 mesecev zapora, G.D. pa 1 leto in 10 mesecev zapora. Odločilo je tudi, da sta dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati povprečnino, vsak po 80.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obsojenih M.S. in G.D. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je M.S. dolžna plačati povprečnino 40.000 SIT, obsojeni G.D. pa je bil plačila stroškov pritožbenega postopka oproščen.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega G.D., odvetnik J.Š., uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe.

Zagovornik obsojene M.S., odvetnik D.B., pa vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na pravilnost sodbe. Predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj ju vrhovno sodišče zavrne, ker sta neutemeljeni. Navedbe zagovornika obsojene M.S. pod I.1.a) in b) v ničemer ne obrazlagajo zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava, pač pa le poskušajo vzbuditi dvom v zanesljivost z izpodbijanima sodbama ugotovljenih dejstev. Tudi navedbe pod I.1.c), da naj bi obsojenca dejanji storila v sostorilstvu v združbi več oseb, niso obrazložene, v čem naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona, saj te okoliščine niso bile predmet obtožbe niti pravnomočne sodbe. Gola trditev v zahtevi pod I.2., da je "v sporni sodbi materialno pravo večkrat uporabljeno napačno - zmotno oziroma nepravilno", ki z vsebino drugega uveljavljenega razloga niti ne more biti obrazložena, v ničemer ne utemeljuje zatrjevanih kršitev. Trditev pod I.3., da je sodišče z izrekom kazni bistveno odstopilo od uveljavljenih pravnih standardov, ki niti ni konkretizirana, tudi ne predstavlja zakonitega razloga za vložitev zahteve.

Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi uveljavljana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zahtevi zagovornika obsojenega G.D. ni podana. Izjav obsojenca, posredovanih D.P., ni mogoče šteti za zbiranje obvestil v smislu 2. odstavka 148. člena ZKP, ki bi morale biti izločene po 83. členu ZKP in na katere se sodna odločba na podlagi 2. odstavka 18. člena ZKP ne bi smela opirati. Iz izpovedbe priče D.P. (l. št. 241) namreč izhaja, da ga je obsojenec sam klical po telefonu, da ga je klical domov, na domači telefon, da se vsebina razgovorov ni nanašala na obravnavano dejanje, pač pa le na obsojenčevo vrnitev v Republiko Slovenijo, da o teh razgovorih niso bile sestavljene nikakršne uradne listine in da zaradi tega ni šlo za zbiranje obvestil o dejanju. V ostalem zahteva zagovornika v nasprotju z zakonom uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Glede na vsebino obeh zahtev je treba uvodoma poudariti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato na takšne navedbe vrhovno sodišče ne odgovarja. Iz enakih razlogov tudi ne upošteva sklicevanja vložnika zahteve na 427. člen ZKP o precejšnjem dvomu o resničnosti odločilnih dejstev. Preizkus v okviru te določbe opravi le, če se mu ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi iz razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP), pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

1. K zahtevi zagovornika obsojenega G.D. Med razlogi, ki jih uveljavlja, se na kršitev zakona nanaša le navedba o kršitvi določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je povzelo v sodbo vsebino razgovora med obsojencem in kriminalistom D.P., višje sodišče pa zato, ker je takšnemu stališču pritrdilo in mu s tem neutemeljeno "odvzelo težo kršitve določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena in 83. členom ZKP." Že nižji sodišči sta ob presoji enakih procesnih ugovorov obrambe pravilno opozorili na zmotnost njenega stališča o pravni naravi omenjenega razgovora med obsojencem in kriminalistom D.P. Odločilnih okoliščin za presojo pravne narave tega razgovora obramba ni nikoli izpodbijala. Po ugotovitvah sodišča je obsojenec, ki je odpotoval neznano kam še isti dan po storitvi kaznivega dejanja, sam klical po telefonu P.-ja domov, prvič približno mesec dni po storjenem kaznivem dejanju, kasneje pa še trikrat ali štirikrat. Vsebina njunih pogovorov se ni nanašala na okoliščine storitve kaznivega dejanja, pač pa sta govorila o okoliščinah v zvezi z obsojenčevo vrnitvijo iz tujine. O teh razgovorih niso bile sestavljene nobene uradne listine, pač pa je o tem izpovedoval kriminalist P., zaslišan kot priča (l. št. 242).

Nižji sodišči na podlagi navedenih dejstev pravilno ugotavljata, da obsojenčevih izjav policistu v opisanih okoliščinah ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije oziroma izjavo, dano policiji v fazi zbiranja obvestil na podlagi 148. člena ZKP, ki bi morala biti na podlagi 3. odstavka 83. člena iz spisa izločena in na katero se sodna odločba ne sme opirati. Zato je zaslišanje policista o razgovoru z obsojencem dovoljen dokaz, na katerega se sodba sme opirati, kar pomeni, da zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Z ostalimi navedbami zagovornik, sklicujoč se na 427. člen ZKP in pritožbene navedbe, povzema in izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje in višjemu sodišču posplošeno očita, da na te navedbe ni odgovorilo. Zagovornik na ta način očitno skuša vzbuditi dvom v pravilnost in zanesljivost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo omenjeno, ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

2. K zahtevi zagovornika obsojene M.S. Zagovornik navaja, da je v sodbi "materialno pravo najmanj trikrat uporabljeno v nasprotju z določbami in načeli veljavnega kazenskega zakonika". Nadaljnja obrazložitev zahteve v točkah a), b) in c) pa teh kršitev z ničemer ne utemeljuje, pač pa zagovornik v nasprotju z zakonom zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornikove navedbe, da je zadeva obsojenki "podtaknjena", da ni podlage za trditev o obsojenkinem naklepu oziroma vedenju, da je v avtomobilu mamilo, da sodišče ne pove, kdaj in kako naj bi se obsojenka z obsojencem dogovorila za dejanje in prejem mamila ter ostale navedbe (točka I.a), b)), po vsebini pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa utemeljitev kršitve materialnega prava, zaradi česar jih vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

Iz obrazložitve točke I.1.c) zahteve ni jasno, v čem zagovornik vidi kršitev kazenskega zakona. Izhodišče za očitek napačne uporabe kazenskega zakona je lahko le dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi. Oba obsojenca sta bila spoznana za kriva storitve temeljne oblike kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena ZKP. S tem ko zagovornik trdi, da sta lahko obsojenca storila kaznivo dejanje le v sostorilstvu in v združbi več oseb in da bi bilo v takšnem primeru, kolikor bi bilo to dokazano, podano kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ, ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, pač pa znova izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi v točki I.2. zahteve, čeprav se zagovornik sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, katero neprepričljivo pojasnjuje s sklicevanjem na razloge v prejšnjih točkah ter z navedbami, "da izrek sodbe nima podlage v obrazložitvi sodbe zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti". Tudi s trditvijo pod točko I.3., "da je sodišče z izrekom kazni bistveno odstopilo od uveljavljenih pravnih standardov pri tovrstnih kaznivih dejanjih", ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazni, pač pa izpodbija njeno primernost, kar pa ne predstavlja zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Ker sta po navedenem obe zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenca sta dolžna v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.