Jedro

Dokazna ocena - ko o nekaterih dejstvih ne priča noben dokaz, o nekaterih je glede na izvedene dokaze sprejet nelogičen zaključek, za nekatera pa ni jasno, ali so sploh zajeta v dejansko podlago sodbe - ni niti skrbna niti prepričljiva, saj ni izdelana v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, ki zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 izplača znesek 2.327,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožniku povrne stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker so imeli pripadniki tudi na proste dneve določene zadolžitve in obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Očitanih bistvenih kršitev ni ugotovilo. Pojasnilo je, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena, ker je bil počitek prekinjen zaradi relevantnejših obveznosti (npr. patruljiranje), na proste dni pa je tožnik izvajal tudi funkcijo vodnega zaupnika.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 231/2020 z dne 10. 11. 2020 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; - ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika (samo po sebi) pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri navaja, da trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik, ne predstavlja zadostnega okvira za ugotavljanje odločilnih dejstev. Meni, da bi moral tožnik natančno navesti, katere konkretne naloge je opravljal vsak posamezni dan, ki je v evidenci delovnega časa označen kot prost, kdo mu jih je odredil in koliko časa so trajale. Navaja, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene; izpovedi je le povzelo in ni obrazložilo, zakaj nekaterim pričam bolj verjame, kot drugim. Izpovedi prič je povzemalo selektivno, sodišče druge stopnje pa je ta ugovor tudi pavšalno zavrnilo. Uveljavlja kršitve iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 8. členom ZPP in iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita protispisnost, ker je zaključilo, da je bil tožnikov počitek prekinjen zaradi relevantnejših obveznosti, npr. patruljiranja. Ni ugotovljeno niti na kateri dan in katere so te obveznosti, samo primeroma našteta opravila pa tudi ne morejo biti upoštevna, saj se ob nedefiniranih izrazih, kot sta „itd.“ in „npr.“ toženka do domnevnih zadolžitev niti ni mogla opredeliti. Na podlagi aktivnosti, ki so navedene v sodbah le primeroma, tudi sicer ni možen zaključek, da je bila tožnikova pravica kršena kar na vse dni, ko bi moral biti prost. Nasprotuje tudi presoji glede verodostojnosti evidenc. Nadalje še navaja, da opravljanje zaupniškega dela ni z ničemer izkazano, do graje dokazne ocene glede tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Ni ugotovljeno, kaj obsegajo naloge vodnega zaupnika. Zakonska opredelitev vodnega zaupništva nikakor ne pomeni, da je vodni zaupnik podrejenim na voljo ves čas. Če je tožnik sprejemal prošnje in zahteve vsak dan, je to delal po lastni iniciativi. Nikomur ni bil podrejen; predpisan način izvajanja te dolžnosti kaže, da si je delo lahko prosto razporejal. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mu toženka v obdobju dela na misiji ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato je upravičen do odškodnine.

K prvemu dopuščenemu vprašanju: ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene?

8. Pod očitkom, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Po tej določbi in 212. členu ZPP morajo za navajanje dejstev in predložitev dokazov poskrbeti stranke. Sodišče sodbe ne sme opreti na dejstva, ki jih stranki nista navajali in dokaze, ki jih nista predlagali (razen nekaterih izjem, ki pa jih v tem primeru ni).

9. Tožnikove navedbe glede zadolžitev, ki naj bi jih imel na prost dan, so bile sicer zelo splošne, a zadovoljive. Pod trditvenim bremenom namreč razumemo le navedbe o odločilnih dejstvih in ne o vseh konkretnih okoliščinah primera. Te se lahko ugotavljajo v sodnem postopku. Tožnik je navajal vrsto opravil, od katerih je večina povezanih s hišnim redom in naravo vojaške misije (splošno stanje pripravljenosti, nošenje uniforme in orožja, prepoved zapuščanja baze, čiščenje orožja, dvig zastave, skrb za psihofizično pripravljenost, nošenje vode, vožnja hrane itd.). Na prvem naroku za glavno obravnavo je omenil še funkcijo vodnega zaupnika. Glede zatrjevanih dejstev je predlagal tudi dokaze. Zato bistvena kršitev v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom, kot se očita v reviziji, ni podana.

10. Bistvena kršitev se očita tudi v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene, in sicer relativna v povezavi z 8. členom ZPP in absolutna v povezavi z 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pri oblikovanju dokazne ocene mora sodišče upoštevati določbo 8. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, mora odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedi tožnika in prič (11. do 16. točka obrazložitve), nato pa v 18. in 19. točki zaključilo, da priloženim evidencam, ki naj bi izkazovale proste dni, ne more slediti, ker je bilo ugotovljeno, „da tožnik in ostali niso bili res povsem prosti na tiste dni, ko je tako zabeleženo v evidencah“ in v nadaljevanju, da je „iz zaslišanja tožnika kot njegovega sodelavca in nadrejene jasno, da so imeli tudi ob t. i. prostih dnevih določene zadolžitve in obveznosti.“ Katere so te zadolžitve in obveznosti, ni obrazložilo, pač pa je v 19. točki obrazložitve navedlo le, da ni bistveno, kakšne zadolžitve je imel in koliko časa so trajale, „bistveno (je) to, da so zadolžitve in obveznosti bile“, nato pa primeroma navedlo „večurno stanje v postroju, priprave na generalko, opravljanje zaupniškega dela itd.“. Sodišče druge stopnje je izvedene dokaze štelo za pravilno ocenjene in dodalo, da je pri odločitvi upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka ter da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpostavilo tiste dele izpovedi, ki jih je štelo za odločilne in tudi obrazložilo, zakaj (8. in 12. točka obrazložitve).

13. Za presojo, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ne zadošča ugotovitev, da so imeli tožnik in ostali pripadniki misije „določene zadolžitve in obveznosti“ tudi na dneve, ko bi morali biti prosti. Odločilno je, katere oziroma kakšne konkretne obveznosti in zadolžitve je imel in ali jih je imel na vsak dan, ko bi moral biti prost. 14. Ob (zmotnem) materialnopravnem stališču, da ni pomembno, katere konkretne zadolžitve je imel tožnik na dan, ko bi moral biti prost, in koliko časa so trajale, je dokazna ocena glede konkretnih nalog (tožnik jih je navajal več, sodišče pa je le nekatere primeroma navedlo) skoraj v celoti izostala. Glede tistih zadolžitev, ki jih je sodišče primeroma navedlo, pa dokazna ocena ne zadosti zahtevam iz 8. člena ZPP. Med obveznostmi in zadolžitvami, ki so bile na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je navedlo večurno stanje v postroju, priprave na generalko, opravljanje zaupniškega dela. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do oblikovanja dokazne ocene o večurnem (in ne „večernem“ kot napačno navaja revizija) stanju v postroju in pripravi na generalko. Iz povzetih izpovedi izhaja, da večernega stanja v postroju in generalke ni potrdila nobena od zaslišanih prič1. 15. O funkciji vodnega zaupnika je sodišče naredilo dokazni zaključek, da so pripadniki k njemu hodili tudi na proste dni. Iz povzetkov izpovedi prič pa izhaja, da tega ni izjavila nobena, pač pa so povedale, da se je to lahko zgodilo. Tako je izpovedala Mateja Režonja, ki v zvezi s tem niti ni bila predlagana kot priča. Tožnik je v dokaz predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče Uroša Zakrajška. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sam izpovedal le, da so k njemu hodili vojaki tudi ob prostih dnevih, Uroš Zakrajšek pa o tej funkciji ni izpovedal ničesar.

16. Glede ostalih opravil, o katerih je navajal in izpovedoval tožnik na splošno, in sicer: sodelovanje na sestankih, prepoved zapuščanja baze, spoštovanje pravil misije, nošenje uniforme, vode, čiščenje prostorov in pripravljenost QRF, je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve navedlo le, da je tožnikova izpoved zelo prepričljiva in ji sodišče v popolnosti verjame, v nadaljevanju pa jih ni več omenilo.

17. Takšna dokazna ocena – ko o nekaterih dejstvih ne priča noben dokaz, o nekaterih je glede na izvedene dokaze sprejet nelogičen zaključek, za nekatera pa ni jasno, ali so sploh zajeta v dejansko podlago sodbe – ni niti skrbna niti prepričljiva, saj ni izdelana v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, ki zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Zato revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP (odgovor na dopuščeno vprašanje).

18. Sodišče druge stopnje je vsebinsko prazno sodbo sodišča prve stopnje, obremenjeno z bistveno kršitvijo, potrdilo in s tem ponovilo kršitev. Okoliščin, ki so se nanašale na večurno stanje v postroju in generalko, pa tudi nošenje uniforme, vode, opravil za potrebe varnostnega protokola, fitnes, ni štelo za odločilne, pač pa je kot odločilno štelo, da je tožnik na proste dneve izvajal funkcijo vodnega zaupnika in v nadaljevanju kot ključno izpostavilo še, da je bil njegov tedenski počitek prekinjen zaradi „izvajanja relevantnejših nalog (npr. patruljiranje)“.

19. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik v zvezi s slednjim sploh kaj zatrjeval (razen da so določene obveznosti in naloge bile) in v sodbi sodišča prve stopnje patruljiranje kot obveznost, ki bi kršila pravico do počitka, ni ugotovljeno. Tudi v sodbi sodišča druge stopnje o tem dejstvu, razen navedenega, ni ničesar. Zato v njej ni razlogov, ki bi omogočili materialnopravni preizkus, kar pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odgovor na dopuščeno vprašanje).

K drugemu dopuščenemu vprašanju: ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika (samo po sebi) pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka?

20. Kljub ugotovljenim bistvenim kršitvam revizijsko sodišče odgovarja tudi na to vprašanje, v izogib ponovitvi napačnega stališča, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana že zato, ker so pripadniki k tožniku kot vodnemu zaupniku hodili tudi ob dnevih, ko bi moral biti prost (če se bo ob skrbni dokazni oceni ugotovilo, da je bilo to res).

21. Predlogi, ugovori, prošnje, zahteve in pritožbe vojaških oseb se v skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlovV, Ur. L RS št. 68/2007 in naslednji) uveljavljajo po službeni poti. Na podlagi prvega odstavka 41. člena ZSSlovV vojaška oseba lahko namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Po drugem odstavku 41. člena ZSSlovV vodni oziroma četni zaupniki nadrejene seznanjajo po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote. Poveljnik voda ali čete oziroma nadrejeni pri odločanju v zadevah, ki jih uveljavlja vojaška oseba po službeni poti, lahko predhodno zahteva mnenje vodnega ali četnega zaupnika (tretji odstavek 41. člena ZSSlovV).

22. Glede na takšno ureditev položaja in pristojnosti vodnega zaupnika bi bila tožniku pravica do tedenskega počitka lahko kršena, če bi moral ravno na dan tedenskega počitka po službeni poti nadrejenemu posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo vojaške osebe v zvezi z aktom vodenja in poveljevanja oziroma ravnanja drugih vojaških oseb ali nadrejenih, ki je v zvezi s to vojaško osebo ali če bi moral nadrejene seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote oziroma bi jim moral na njihovo zahtevo podati mnenje v zvezi z zahtevami, ki jih vojaške osebe uveljavljajo po službeni poti. Tožnik ni zatrjeval, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi takšnih obveznosti in tega tudi sodišči nista ugotovili. Tožnik je navajal le, da so se tudi ob prostih dnevih pripadniki obračali nanj, zgolj to dejstvo pa samo po sebi ne utemeljuje zaključka o kršitvi pravice do tedenskega počitka (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).

23. Zaradi opisanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč trditveno podlago in predlagane dokaze (z upoštevanjem prekluzij), le te skrbno oceniti in na njihovi podlagi natančneje ugotoviti dejansko stanje glede vseh zatrjevanih opravil: katera so bila, kako so se izvajala in koliko časa so trajala. Šele potem bo lahko presodilo, ali so mu bila naložena takšna opravila, ki so pomenila kršenje pravice do tedenskega počitka ali pa je šlo le za vsakdanja opravila, ki sta jih narekovala narava delovanja in režim bivanja na misiji ali pa celo za prostovoljne aktivnosti. Do narave posameznih opravil, ki so jih pripadniki vojske na misiji morda res opravili na proste dneve, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v več podobnih zadevah, npr. v sodbah VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 ter sklepih VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 65/2019 z dne 25. 2. 2020 itd. in zavzelo stališče, da ne predstavljajo posega v pravico do počitka.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

25. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Tudi če se je to 30. 10. 2014, kot trdi tožnik, res zgodilo, pa materialnopravni zaključek o kršenju pravice do tedenskega počitka kar v celotnem obdobju trajanja misije na tem dejstvu ne more biti utemeljen.