Jedro

Dejstva, da se lahko tudi po zadružnih pravilih tožena stranka ukvarja z dejavnostjo prevozništva in del v gradbeništvu ter da je pogodbe z naročnikom sklepala sama in da je sama tudi izstavila račune naročniku, kažejo na to, da ni šlo za zastopanje, temveč za dve pogodbi o delu.

Neizpolnitev odložnega pogoja po tistem, ko je ena stranka že izpolnila, ne more pomeniti, da drugi stranki ni treba izpolniti, ampak je potrebno šteti, da pogoj ni bil dogovorjen, in uporabiti splošno pravilo o roku izpolnitve obveznosti iz 289. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 791,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2013 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (I) glede zneska 4.958,98 EUR razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 in v tem delu zaradi umika tožbe postopek ustavilo, (II) glede zneska 13.706,53 EUR in glede izvršilnih stroškov v višini 86 EUR pa obdržalo sklep v veljavi in (III) toženi stranki naložilo v plačilo 1.686 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe glede točke II in III izhaja, da tožena stranka ni izkazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o medsebojnem sodelovanju, tudi sicer pa s pravnega vidika ne gre za pogodbo o zastopanju, temveč za pogodbo o delu, kar izhaja tudi iz povezanosti s pravili zadruge, na katere se tožena stranka sklicuje in kjer je določeno, da tožena stranka tudi sama izvaja dela, ki so predmet zahtevka. Če gre za pogodbo o delu, v kateri je dogovorjeno plačilo po prejemu plačila od naročnika, plačila ni mogoče odlašati v nedogled, temveč največ do trenutka, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil. V konkretnem primeru je nesporno, da je P. d.d. v stečaju in da se pogoj ne bo izpolnil. Zoper točki II in III sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Razlogi sodišča, da je potrebno kljub dogovoru o odloženem plačilu ob dejstvu, da je splošno znano, da je P. d.d. v stečaju, šteti kot da odložni pogoj (tožena stranka bo tožeči plačala, ko bo plačalo P. d.d.) ni bil dogovorjen, so napačni. Sodišče se je namreč, ne da bi bil stečajni postopek zaključen, postavilo na stališče, da se odložni pogoj ne bo izpolnil. Namen stečaja je ravno v tem, da se poplačajo vsi upniki, tožena stranka je v stečaju svojo terjatev do P. prijavila. Tožeča stranka zato še nima pravice zahtevati izpolnitve od tožene stranke. V pogodbi med pravdnima strankama sicer res ni omenjeno, da velja pogodbeno določilo o odlogu tudi za primer stečaja naročnika, vendar pa je jasno, da se mora vsak gospodarski subjekt ob nastopanju na trgu te možnosti zavedati. Pogodba se je sklepala v času, ko je bilo gospodarstvo stabilno in ni bilo nobenih indicev, ki bi kazali na stečaj P., zato toženi stranki ni mogoče naprtiti plačila vtoževanega zneska. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je načelo avtonomije strank. Če sta se stranki dogovorili za odloženo plačilo, se morata takega dogovora tudi držati. V zvezi s tem je tožena stranka ponudila vrsto argumentov, zakaj izpostavljeni sodni praksi (III Ips 80/2007) v obravnavanem primeru ni mogoče slediti. Predvsem je tu načelo zakonitosti, niti vrhovno niti višje sodišče nista poklicani, da to načelo rušita. Stališče Vrhovnega sodišča, da je treba najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo izpolnil, šteti, da pogoj ni bil dogovorjen, nima podlage v nobenem zakonu in takega stališča ni zavzelo še nobeno sodišče v Evropski skupnosti. Vsekakor pa bi zgoraj opisano stališče pomenilo stečaj tožene stranke. Videti je, da je Vrhovno sodišče s citirano določbo želelo reševati slovensko gospodarstvo, kar pa ni njegova naloga. Cilj pa tako ali tako ne bi bil dosežen, saj bi z odločitvijo le prevalili breme neplačila na nekoga drugega. Tožena stranka je zadruga in namen njene ustanovitve je, da svojim članom in tudi nečlanom proti proviziji, ki pokriva le njene stroške, zagotavlja delo, je torej le posrednik in prevozov ne opravlja. Njena dejavnost torej ni takšna kot v primerih, ki jih je obravnavala citirana sporna sodna praksa. Ravno zato je bilo tudi v pravilih zadruge sprejeto, da se plačila opravijo, ko zadruga prejme plačilo naročnika, enako je tudi bilo dogovorjeno v pogodbah. Nenazadnje pa je tožeča stranka s podpisom pogodbe o poslovnem sodelovanju izrecno privolila v prenos rizika. Sodišče je v 11. točki sodbe zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila pogodba o poslovnem sodelovanju sklenjena, ker tožeča stranka podpisa ni priznala za svojega. Pri tem je zavrnilo predlog za imenovanje grafologa, ker naj bi grafolog lahko ugotavljal le pristnost podpisa, ne pa tudi pristnosti listine. Tako stališče je nerazumljivo. Posebej, ker je sodišče samo ugotovilo, da je na pogodbi podpis tožeče stranke, vendar brez pripisa imena. Sodišče tudi ne bi smelo samo ugotavljati, kaj lahko ugotovi izvedenec, to lahko pojasni le izvedenec. Sicer pa tožeča stranka ni oporekala pristnosti pogodbe, trdila je le, da je ni podpisala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje direktorice tožene stranke in priče N.K., ki je v tistem času pri toženi stranki skrbela za sklepanje pogodb in s tem kršilo določbe postopka. Napačni so razlogi sodišča, da naj ne bi bilo verjetno, da bi tožeča stranka sklenila pogodbo, v kateri je bila navedena kot član, dejansko pa to ni bila. Tožena stranka je pojasnila, da pogodbe lahko sklepa tudi z nečlani. Z včlanitvijo v zadrugo se vzpostavi člansko razmerje, z nečlani pa se sklepajo pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tako člane kot nečlane pa zavezujejo zadružna pravila, o čemer bi izpovedali direktorica in predlagana priča. Glede na to, da je sodišče samo ugotovilo obstoj poslovnega razmerja, je jasno, da sta stranki morali skleniti pogodbo o poslovnem sodelovanju, za katero pa se je uporabljala tipska pogodba (v kateri so bili sicer navedeni le člani). Sodišče je ravnalo nezakonito, ker tožeči stranki ni naložilo predložitve pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj je tožena stranka pojasnila razloge, zakaj izvirnika ne more predložiti. Če bi se izkazalo, da izvirnika ni, pa bi moralo odločati na podlagi razpoložljivih dokazov.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Med postopkom je zanikala, da bi bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju in pozvala toženo, da predloži original. Očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče za predložitev originala pozvati tožečo stranko, je neutemeljen, saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi bila listina pri tožeči stranki, nasprotno, v pogodbi je celo zapisano, da ostaneta pri toženi stranki dva od treh izvodov. Zato so trditve, da nima več nobenega izvoda, neprepričljive. Dejstvo je, da taka pogodba nikoli ni bila sklenjena. Poleg tega je očitek tudi nedopusten, saj tožena stranka procesne kršitve ni pravočasno grajala. Neutemeljeni so tudi očitki glede obrazložene in pravilne zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem direktorice (ki je funkcijo nastopila že po tem, ko naj bi bila podpisana sporna pogodba) in priče (ki jo je tožena stranka predlagala le v zvezi s sklepanjem pogodb, ne pa tudi hranjenjem), saj obe izpovedi ne moreta nadomestiti odsotnost originala listine. Tožena stranka svoje očitke o napačni uporabi materialnega prava temelji na napačni predpostavki, da sta stranki sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so računi za opravljena dela, na katerih temelji tožbeni zahtevek, že zapadli v plačilo. Tožena stranka je trdila, da je bilo s pogodbo o poslovnem sodelovanju (katere sklenitev je tožeča stranka zanikala) dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala v treh dneh po prejemu plačila od naročnika storitve, to je P. Tega plačila še ni prejela, zato njena obveznost ni zapadla. Takšen način poslovanja naj bi bil ustaljen, temeljil naj bi na zadružnih pravilih, s katerimi naj bi bila tožeča stranka seznanjena, ko je podpisala pogodbo o poslovnem sodelovanju. Računi se nanašajo na dela, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko (točka 7 druge pripravljalne vloge). Tožena stranka naj sicer prevozov ne bi opravljala, temveč naj bi nastopala kot posrednik za svoje člane, pa tudi za nečlane (tožeča stranka ni bila član zadruge) in naj bi za svoje delo obdržala le vnaprej dogovorjeno provizijo. S takim načinom naj bi soglašali vsi prevozniki, člani zadruge s podpisom pristopne izjave in sprejemom zadružnih pravil, nečlani pa s podpisom pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Bistven za odločitev sodišča prve stopnje je bil materialnopravni zaključek, da je pogodba o poslovnem sodelovanju, tudi če bi se izkazalo, da je bila sklenjena, po svoji pravni naravi pogodba o delu (iz teksta med ostalim izhaja, da se je „član“ zavezal opraviti prevzeto delo in da odgovarja zadrugi, če dela ne opravi). Pritožba sicer vztraja pri svojem stališču, da je šlo le za posredovanje (oziroma zastopanje) in se pri tem sklicuje na zadružna pravila, ki urejajo naloge zadruge, vendar pri tem spregleda ugotovitve sodišča prve stopnje, da se lahko tudi po zadružnih pravilih tožena stranka ukvarja z dejavnostjo prevozništva in del v gradbeništvu ter da je pogodbe z naročnikom sklepala sama in da je sama tudi izstavila račune naročniku, kar vse kaže, da ni šlo za zastopanje, temveč za dve pogodbi o delu (prva med P. in toženo stranko, druga med toženo in tožečo stranko). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob dejstvu, da tožeča stranka ni bila član zadruge, v konkretnem primeru ugotoviti, da je šlo samo za zastopanje. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo pravno razmerje med pravdnima strankama pogodba o delu.

Če pa je tako, se dejansko stanje ne razlikuje bistveno od dejanskega stanja v zadevah, na katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo in ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso (VS III Ips 80/2007, VSL I Cpg 1059/2010). Res v našem pravu ne velja sistem sodnih precedensov, vendar je enotna sodna praksa (enako odločanje v enakih zadevah) predpostavka ustavne pravice do enakega varstva pravic. Gre za položaj, ki z zakonom ni izrecno urejen, zato je v skladu z načelom zakonitosti potrebna ustrezna razlaga na podlagi temeljnih načel obligacijskega prava. Dogovor, po katerem bi ena stranka izpolnila svojo obveznost, drugi pa ne bi bilo treba izpolniti do nastopa odložnega pogoja in to tudi v primeru, da odložni pogoj ne bi nastopil, kar pomeni, da ji sploh ne bi bilo treba izpolniti, gotovo ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja, načelom enake vrednosti dajatev in dolžnostjo izpolnitve obveznosti. Neizpolnitev odložnega pogoja po tistem, ko je ena stranka že izpolnila, zato ne more pomeniti, da drugi stranki ni treba izpolniti, ampak je potrebno šteti, da pogoj ni bil dogovorjen, in uporabiti splošno pravilo o roku izpolnitve obveznosti iz 289. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Takšna razlaga je v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava in s tem tudi z načelom zakonitosti (1).

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi štelo, da je s trenutkom začetka stečaja nad naročnikom postalo jasno, da se odložni pogoj ne bo izpolnil, oziroma da se ne bo izpolnil v celoti. Res je namen stečaja, da se poplačajo vsi upniki (in ne le nekateri), vendar stečaj predpostavlja, da upniki ne bodo poplačani v celoti, gotovo pa ne v rokih, ki bi jih lahko še opredelili kot roke, ki bi jih stranki lahko imeli v mislih ob sklepanju pogodbe o delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo iz 289. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in štelo, da račun zapadel v plačilo. Prav pritožbene trditve, da naj bi bil dogovor sklenjen v času urejenih gospodarskih razmer, namreč kažejo na to, da ni mogoče šteti, da bi se stranka, ki je v urejenih razmerah pristala na dogovor o plačilu, vezanem na odložni pogoj plačila upnikovega naročnika, zavezala nase prevzeti riziko neplačila upnikovega naročnika in to kljub izpolnitvi svoje obveznosti do upnika.

Ob zgoraj povedanem o pravni naravi pogodbe o poslovnem sodelovanju se pokaže, da vprašanje, ali je bila pogodba tudi dejansko sklenjena, v predmetni zadevi ni odločilno. Očitana kršitev postopka, da sodišče prve stopnje o obstoju pogodbe ni zaslišalo predlagane priče, tudi če bi za kršitev šlo, zato ni bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo tudi nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki znašajo glede na vrednost spora v pritožbenem postopku (13.706,53 EUR) skupaj 791,54 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 22 % DDV na odvetniške storitve).

op. št. 1: nenazadnje je Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZ) dogovore, kjer rok plačila ni bil izrecno določen in pri katerih je tista od strank, ki se je zavezala opraviti storitev, že izpolnila, druga pa niti v 120 dneh od uveljavitev tega zakona ni izpolnila svoje denarne obveznosti, opredelil kot očitno nepoštene (kasneje sprejeti ZpreZ-1 pa je roke še skrajšal).