Jedro

Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na relevantne določbe Uredbe ter (z njimi povezano) sodno prakso sodišča EU pravilno pojasnilo, da je bila njegova (naloga) kot organa za sprejem v konkretnem primeru opraviti (v skladu z določbami ZPP) vročitev poslanega pisanja pritožniku (7. člen Uredbe) in slednjega (upoštevaje 8. člen Uredbe) opozoriti na možnost zavrnitve takšnega sprejema, kot tudi, da njegova naloga (točneje pristojnost) ni odločanje o tem, ali je pritožnik iz opravičljivih razlogov zamudil rok za zavrnitev sprejema pisanja (oziroma o njegovem iz tega razloga podanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje). Ker ni pristojno za odločanje o tem, ali je zavrnitev sprejema pisanja s strani naslovnika upravičena/utemeljena (glej odločbo C-384/14 z dne 28. 4. 2016), ne more biti pristojno niti za presojo vprašanja, ali je bila takšna zavrnitev podana pravočasno, oziroma za odločanje o utemeljenosti v zvezi s tem podanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Presoja/odločanje o pravočasnosti in utemeljenosti (upoštevaje pogoje iz 8. člena Uredbe) zavrnitve sprejema pisanja tujega sodišča ne sodi (več) v okvir zagotovitve (pravilne) vročitve, ki jo je bilo (kot zaprošeni organ) dolžno zagotoviti sodišče prve stopnje, ampak v sfero odločanja nacionalnega sodišča, ki v zadevi odloča v izvorni državi članici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 14. 10. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu naslovnika A. A. za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je zato zavrglo.

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje naslovnik A. A., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pojasnjuje, da ni vedel, niti ni mogel vedeti, da bo poizkušena vročitev tuje listine preko Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zgolj začasno se je kot turist nahajal na ozemlju Republike Hrvaške. Vročitev ni bila pravilno izvedena (pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Sodišče bi se lahko v takem pomembnem primeru na ustrezen način prepričalo, ali je naslovnik prisoten na naslovu oziroma ali dejansko res tam stanuje, kar je predpostavka pravilne vročitve. Poseženo naj bi bilo v načelo zaupanja v pravo (2. in 22. člen 22. Ustave). Sodišče zatrjuje, da ni pristojno glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak da je to sodišče Republike Hrvaške. Zamuda roka zaradi prepozne vročitve ni vsebinsko, ampak procesno formalno vprašanje. Gre zgolj za vprašanje, ali je 7-dnevni rok naslovnik zamudil iz opravičljivega razloga (ali ne), o katerem ne more odločati sodišče v Republiki Hrvaški. Tukaj ne bi prišlo do spora, ki bi zavlekel in otežil postopek pošiljanja pisanja iz ene države članice v drugo, temveč bi se postopek ponovil oziroma ne bi prišlo do nerazumnega zavlačevanja. V konkretnem primeru gre za sklep, ko dedič vstopi v postopek izvršbe. Ne gre za nepomemben sklep, ki bi se vročal z običajno pošto na tak način, še posebej če gre za visoko terjatev. V zvezi s problemom vročanja je težko govoriti o tem, da se upnik in dolžnik/dedič ne strinjata glede problema zamude roka, kar je tipično procesno vprašanje, upnika pa ta vprašanja ne tangirajo preveč. Vprašanje zamude roka spada v sklop pravilne vročitve pisanja oziroma procesnega in ne vsebinskega vprašanja vročanja tujega pisanja. K skrbi za vročitev po pravu zaprošene države spada tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odločanje o njem, saj ne gre za vsebinsko vprašanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o pritožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in ga posledično zavrglo. Ker zaradi procesnih ovir (razlogov) omenjenega predloga ni presojalo vsebinsko (ni torej presojalo njegove (vsebinske) utemeljenosti), je pritožnikovo poudarjanje, da je zavrnitev sprejema pisanja sklepa tujega (to je hrvaškega) sodišča (upoštevaje 8. člen Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (»vročanje pisanj«) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000/v nadaljevanju Uredba) zamudil iz opravičljivih razlogov (glej 116. člen ZPP1) oziroma zaradi nepravilnega vročanja sodišča prve stopnje, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa nebistveno. Enako velja za njegovo (s predhodnim povezano) poudarjanje, da vsebinsko odločanje sodišča prve stopnje o vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi (nerazumno) zavleklo (otežilo) postopka pošiljanja pisanja iz ene države članice v drugo/oziroma postopka vročanja (češ da ne gre za komplicirano vprašanje), da pa bi (na drugi strani) odločanje tujega sodišča o njegovem predlogu takšno vročanje zavleklo (kot tudi za izpostavljanje pomena/pomembnosti izpodbijanega sklepa in obravnavanih vprašanj za samega upnika). Izpodbijani sklep namreč ne temelji na presoji (tehtanju) sodišča prve stopnje, ali bi bilo njegovo vsebinsko odločanje o pritožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z vidika teka (pravilneje trajanja) postopka (vročanja pisanja) smotrno (ali ne).2 Zato so posledično neutemeljeni tudi vsi v tem oziru podani pritožbeni očitki o kršitvah omenjenega sodišča (vključno s očitkom o kršitvi 2. in 22. člena Ustave RS).

5. Sodišče prve stopnje je nadalje ob sklicevanju na relevantne določbe Uredbe ter (z njimi povezano) sodno prakso sodišča EU (in sicer konkretno na odločbi sodišča EU sprejeti v zadevah C-519/13 z dne 16. 9. 2015/Alpha Bank Cyprus Ltd proti Senhu Dauu Siju in drugim ter C-384/14 z dne 28. 4. 2016/Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS, Ulrichu Thomsenu) pravilno pojasnilo, da je bila njegova (naloga) kot organa za sprejem v konkretnem primeru opraviti (v skladu z določbami ZPP) vročitev poslanega pisanja pritožniku (7. člen Uredbe) in slednjega (upoštevaje 8. člen Uredbe) opozoriti na možnost zavrnitve takšnega sprejema, kot tudi, da njegova naloga (točneje pristojnost) ni odločanje o tem, ali je pritožnik iz opravičljivih razlogov zamudil rok za zavrnitev sprejema pisanja (oziroma o njegovem iz tega razloga podanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje). Ker ni pristojno za odločanje o tem, ali je zavrnitev sprejema pisanja s strani naslovnika upravičena/utemeljena (glej prej omenjeno odločbo C-384/14 z dne 28. 4. 2016), ne more biti pristojno niti za presojo vprašanja, ali je bila takšna zavrnitev podana pravočasno, oziroma za odločanje o utemeljenosti v zvezi s tem podanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Presoja/odločanje o pravočasnosti in utemeljenosti (upoštevaje pogoje iz 8. člena Uredbe) zavrnitve sprejema pisanja tujega sodišča (v nasprotju s tem, kar meni pritožnik) ne sodi (več) v okvir zagotovitve (pravilne) vročitve, ki jo je bilo (kot zaprošeni organ) dolžno zagotoviti sodišče prve stopnje, ampak v sfero odločanja nacionalnega sodišča, ki v zadevi odloča v izvorni državi članici (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma 55. in 56. točko prej omenjene odločbe C-384/14 z dne 28. 4. 20163).

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Ampak »zgolj« ugotovitev, da za takšno odločanje (upoštevaje določbe Uredbe) ni pristojno. 3 Sodišče EU v zvezi s tem govori o vsebinskih vprašanjih (pri čemer pritožba poudarja, da je vprašanje, za katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da nanj ni pristojno odgovarjati, procesno-formalne narave), kar pa je (omenjanje »vsebinskih« vprašanj namreč) potrebno razumeti v smislu, da gre za vprašanja v zvezi z vsebino (določbami) relevantne Uredbe, torej vsebino pravnega akta, ki (sicer) ureja procesno-pravna vprašanja (to je vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah).