Jedro

Arondacija je vsekakor pomenila državni ukrep, ki je lastnikom razlaščenih kmetijskih zemljišč zaradi utemeljenega strahu povzročil izključitev njihove svobodne poslovne volje. Sklenitev poslov, ki so v vzročni zvezi z arondacijskim postopkom je zato mogoče v smislu pogodbenega prava šteti za pomanjkljive, saj je do njih prišlo zaradi očitne napake volje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi (II. točka izreka) in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25.08.2005 umik predloga zoper O.A., K.K.V. in S.o.d. d.d. vzelo naznanje in v tem obsegu postopek ustavilo. Nadalje je zahtevo predlagateljic, da je nepremičnina parc.št. 11 48/1, travnik v izmeri 13.366 m2 z zidano lopo pripisane pri vl.št. 1147 k.o. S.K. in parc.št. 1125, travnik v izmeri 72.948 m2 pripisane pri vl.št. 163 k.o. S.K. prenesena s kupoprodajno pogodbo z dne 07.05.1963 na K.v.z. V. predmet denacionalizacije upravičenca pok. J.M. in da se navedene nepremičnine vrnejo v last in posest denacionalizacijskega upravičenca oziroma, da je nepremičnina parc.št. 2882, njiva v izmeri 67.535 m2 pripisana pod vl.št. 2025 k.o. V.K. in del nepremičnine parc.št. 2909, njiva v izmeri 18.779 m2 pripisane v vl.št. 1505 k.o. V.K., prenesena s kupoprodajno pogodbo z dne 07.05.1963 na K.v.z.V. predmet denacionalizacije upravičenca pok. J.M. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep s katerim je bila zahteva predlagateljic za denacionalizacijo zavrnjena, sta se pritožili obe predlagateljici. Najprej opozarjata na izjemno dolgotrajnost predmetnega sodnega postopka, saj sta zahtevo za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin vložili 06.12.1993. Sodišče prve stopnje je obravnavo opravilo šele v letu 2003 in 2004, od zaključka obravnave do izdaje napadenega sklepa pa je minilo več kot leto dni. Takšno sodno odločanje pomeni hudo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23.čl. Ustave Republike Slovenije. Nato predlagateljici poudarjata, da gre pri pravni problematiki denacionalizacije za zelo občutljivo vprašanje poseganja komunistične oblasti v zasebno lastnino posameznikov, kar pa je hotel zakonodajalec ob prehodu v demokratično družbeno ureditev sanirati. V nadaljevanju opisujeta pomen pravice do zasebne lastnine tako po Ustavi Republike Slovenije, kot tudi po Evropski deklaraciji o človekovih pravicah. Mednarodno pravno, ustavno in zakonsko zagotavljanje pravic je brez smisla, če te v praksi ne zaživijo. Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločbah posebej poudarja, da mora biti varovanje pravic posameznika dejansko in učinkovito, saj le njihovo teoretično in iluzorno zagotavljanje ne zadošča. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o tem, kako je poseganje države v premoženje pokojnega J.M. vplivalo na odločitev za prodajo obravnavane nepremičnine. V družini so se namreč zgodile krivice, ki so na njegovo voljo, da sklene kupoprodajno pogodbo, gotovo vplivale. Zavedal se je, da nima položaja enakopravne pogodbene stranke z vso svobodo v pravnem prometu. Vedel je, da v položaju podrejenosti lahko ponudbo K.v.z.V. le brezpogojno sprejme, čeprav obravnavanega kmetijskega zemljišča pod tako neugodnimi pogoji ni nameraval prodati. V obravnavani kupoprodajni pogodbi izražena poslovna volja ni bila njegova prava volja, ampak je bila izražena pod vtisom osebnih bridkih izkušenj, ki jih je imel po preteklih številnih posegih države v njegovo zasebno premoženje v času do leta 1963. Ves čas je imel pred očmi prisilno kolektivizacijo njegovega in bratovega kmetijskega gospodarstva v letu 1947, neodplačne razlastitve vinarskega obrata v V., last njegove žene, istega leta, neodplačne razlastitve obsežnega stavbnega zemljišča in poslovnega prostora v A., last njegove žene v letu 1958, naslednjega leta pa odvzem komaj kupljenega kmetijskega zemljišča na območju biljenskih gričev.

Ugotovitev sodišča, da ni izkazano, da bi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe nad njim visela grožnja, da bo zemlja odvzeta z arondacijo je protispisna, saj je iz 7.tč. obravnavane kupoprodajne pogodbe jasno izhaja, da je ta sklenjena v zvezi z arondacijo. Popolnoma jasno je, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena v izogib uvedbe formalnega arondacijskega postopka, ki bi sledil, če pogodbe pok. J.M. ne bi sklenil. Višina kupnine je bila določena po arondacijskih predpisih, ki je po sedanjih izračunih predlagateljic dosegla le 23,71 % dejanske vrednosti arondiranega kmetijskega zemljišča. Pri tem je pomembno, da je pok. J.M. obravnavano nepremičnino pridobil z nakupom in ne morda na podlagi dedovanja ali delitve. Predlagateljici sta sodišču predložili vrsto menjalnih in kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med K.v.z.V. in posameznimi lastniki sosednjih zemljišč na lokavškem polju v zvezi z istim arondacijskim postopkom. Te pogodbe v pritožbi predlagateljici naštejeta. Zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje takratnih predstavnikov K.v.z.V. ni mogoče šteti za ravnanje predstavnikov oblasti je napačen, kajti iz predloženega navodila Sekretariata izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije za izvajanje arondacij jasno izhaja, kako morajo v arondacijskih postopkih kmetijske organizacije ravnati. Navedena navodila so šla celo tako daleč, da se od kmetijskih organizacij zahteva celo protizakonito ravnanje, saj omejujejo višino odškodnine na 20% vrednosti arondiranega zemljišča, čeprav zakon določa do 1/3 vrednosti. Tudi če teh navodil ne bi bilo je zaključek sodišča, da ravnanje takratnih predstavnikov K.v.z.V. ni mogoče šteti za ravnanje predstavnikov tedanje oblasti, popolnoma neživljenjski, saj je v takratnem času vsak povprečen državljan ravnanje kmetijske organizacije štel za ravnanje državne ali pa lokalne oblasti. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, katero citira. Vrhovno sodišče se je tudi v svojih odločbah postavilo na stališče, da arondacija vsekakor pomeni državni ukrep, ki je lastnikom razlaščenih kmetijskih zemljišč zaradi utemeljenega strahu pomenil izključitev njihove svobodne poslovne volje. Sklenitev pravnih poslov, ki so v vzročni zvezi z arondacijskim postopkom je zato mogoče v smislu norm pogodbenega prava šteti za pomanjkljive, saj je do njih prišlo zaradi očitne napake volje. Vrhovno sodišče je tudi v svojih odločbah povedalo, da napak volje po 5.čl. Zakona o denacionalizaciji ni mogoče v celoti istovetiti z napakami volje, ki jih pozna Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma prej Obči državljanski zakonik (ODZ). Glede na namen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da se odpravijo krivice, povzročene s podržavljenim premoženjem, je potrebno grožnjo, silo in zvijačo na podlago določbe 5.čl. ZDen pojmovati širše kot je to veljalo po pravnih pravilih paragrafov 869 do 871 ODZ oziroma določbah 60. do 65.čl. ZOR. Sodišče mora upoštevati posebnosti tedanjega časa in tudi grožnjo z arondacijo šteti za relevantno, kadar je prizadeti s pogodbo sklenjeno namesto arondacije sicer zmanjšal škodljive posledice arondacije, ni pa jih povsem odpravil. Napačno sodišče tudi ugotavlja, da naj predlagateljici ne bi izkazali nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na kakšno obliko prisile nad pok. J.M.. Takšne ugotovitve sodišča so v celoti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pomanjkljivost in napačnost takšnega sklepa je tudi v tem, ko je sodišče zaslišalo priče A.M. in L.B., o njunih izpovedbah pa se sploh ni izreklo. V nadaljevanju pritožbe pa predlagateljici ocenjujeta izpovedi A.M. in L.B.. Predlagateljici menita, da je sodišče na podlagi napačne in nepopolne dokazne ocene neutemeljeno izdalo sklep, s katerim je zavrnilo njun predlog za denacionalizacijo.

Na pritožbo obeh predlagateljic je odgovorila O.A. samo iz razloga, ker ji ni jasno, ali se predlagateljici pritožujeta tudi zoper sklep s katerim je sodišče umik tožbe vzelo na znanje in je postopek zoper O.A. ustavilo. Meni, da iz vsebine pritožbe ne izhaja, da izpodbijata tudi točko I sklepa, je pa mogoče povzeti, da se izpodbija le glede preostalih točk, kar pomeni, da je za neizpodbijani del sklep postal pravnomočen. Tudi pri navajanju nasprotnih udeležencev v glavi pritožbe O.A. ni navedena, kar dodatno potrjuje prejšnjo potrditev. Predlagateljici tudi nimata več pravnega interesa izpodbijati točko I sklepa glede na to, da sta sami podali umik denacionalizacijskega predloga zoper O.A., zato O.A. ni več stranka v postopku, niti nima več pravnega interesa za sodelovanje v njem.

Vse to kar v odgovoru na pritožbo O.A. navaja drži, kajti predlagateljici se ne pritožujeta zoper sklep o ustavitvi postopka. Umik predloga sta podali zoper nasprotne udeležence, O.A., K.k.V. in S.o.d. d.d., sodišče prve stopnje je umik predloga vzelo na znanje in postopek zoper navedene udeležence ustavilo.

Pritožba predlagateljic zoper zavrnilni del sklepa pa je utemeljena.

Najprej je potrebno opozoriti na dejstvo, da sta predlagateljici tekom postopka točno navedli, katere nepremičnine so predmet denacionalizacije in glede teh nepremičnin teče postopek. Po nepotrebnem je sodišče prve stopnje zahtevo predlagateljic za denacionalizacijo parc.št. 1148/1 vpisane pri vl.št. 1147 S.K. in parc.št. 1125 vpisane v vl.št. 163 k.o. S.K. zavrnilo, kajti predlagateljici sta jasno tekom postopka povedali, da je prišlo do prenumeriranja parcel in seveda tudi do drugačne kvadrature in jasno sta za tem označili katere parcele so predmet denacionalizacije.

Čeprav je sodišče prve stopnje povsem jasno razumelo določbe 5.čl. ZDen, odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, slednjo je celo citiralo in sicer, da besedilo 5.čl. ZDen zajema poleg primerov, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v družbeno last pravni posel, tudi primere, ko je bil za prehod premoženja izdan akt državnega organa (odločba), vendar pa je bila podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen pravni posel. To pa pomeni, da je podan pravni temelj po 5.čl. ZDen ne glede na to, kdaj je bila izvedena prva faza arondacijskega postopka. Tudi sodišče prve stopnje je to določbo razumelo in sicer tako, da je arondacija vsekakor pomenila državni ukrep, ki je lastnikom razlaščenih kmetijskih zemljišč zaradi utemeljenega strahu povzročil izključitev njihove svobodne poslovne volje. Sklenitev poslov, ki so v vzročni zvezi z arondacijskim postopkom je zato mogoče v smislu pogodbenega prava šteti za pomanjkljive, saj je do njih prišlo zaradi očitne napake volje. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da arondacijskega postopka v tem primeru sploh ni bilo. Sodišče prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da predlagateljici nista predložili odločbe o arondaciji, zato nista dokazali, da bi do arondacije sploh prišlo in da bi na ta način nad očetom predlagateljic visela grožnja, da mu bo zemlja odvzeta z arondacijo. Predlagateljici sta jasno povedali, da arondacijske odločbe nimata in je zato ne moreta dostaviti. Sodišču prve stopnje pa sta dostavili vrsto menjalnih in kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med K.v.z.V. in lastniki sosednjih parcel, ki so bile sklenjene v okviru arondacijskega postopka. Tudi iz sporne kupoprodajne pogodbe sklenjene med K.v.z.V. in pok. očetom predlagateljic je v 7.tč. izrecno navedeno, da je ta pogodba sklenjena v zvezi z arondacijo kmetijskih zemljišč. Predloženih pogodb in določil sporne kupoprodajne pogodbe sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo, ampak je v nadaljevanju le razlogovalo, da če do arondacije ni prišlo, potem tudi predstavnikov kmetijsko vinarske zadruge ni mogoče šteti kot predstavnikov oblasti. Če so bile pogodbe sklenjene v zvezi z arondacijo, potem so tudi predstavniki kmetijsko vinarske zadruge morali delovati skladno z navodilom Sekretariata izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije o izvajanju kmetijskih arondacij v arondacijskih postopkih (priloga A31 spisa), katerega pa sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo oziroma se o tem navodilu ni izreklo. Nadalje se pritožbeno sodišče tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da predlagateljici nista izkazali nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na kakršnokoli obliko prisile nad njunim pokojnim očetom. Sodišče prve stopnje je priči A.M. in L.B. o teh okoliščinah zaslišalo, vendar pa njunih izpovedi ni ocenilo. Priča A.M. je namreč izrecno povedal kdo je prihajal k pok. J.M. pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in kakšno je bilo njihov ravnanje. Priča L.B. pa je izpovedal, kakšno je bilo ravnanje predstavnikov oblasti (konkretno policistov), ko so zemljišče odvzeli njegovemu očetu. Res je sicer, da ostali postopki odvzema premoženja, ki so se zgodili v družini predlagateljic sicer direktno ne vplivajo na odločitev v konkretni zadevi, vendar pa je mogoče te postopke le povezati z dogajanjem v času, ko se je sklepala sporna kupoprodajna pogodba. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je moralo pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljic ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje analitično oceniti vse izvedene dokaze vsakega posebej in v medsebojni povezavi ter jih oceniti z okoliščinami razmer v času, ko je oče obeh predlagateljic sklepal kupoprodajno pogodbo. Poleg tega pa je potrebno opozoriti sodišče prve stopnje na dolgotrajnost postopka, kajti predlog za denacionalizacijo je bil res vložen že v letu 1993, zato je potrebno postopanje v tej zadevi pospešiti.